Jedro

Če je šlo v času gradnje na tujem svetu za nepremičnino, ki je spadala v splošno ljudsko premoženje, ne pridejo v poštev pravna pravila ODZ o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parcela št. ..., vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku ... k.o. V. in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice oziroma za vknjižbo pravice uporabe primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na nepremičnini parcela št. ... zemljiškoknjižni vložek ...

k.o. V. na ime in v korist tožeče stranke. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 384.074,00 SIT v roku 8 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na zakone, ki v času gradnje sploh niso veljali. Pri tem misli tožeča stranka na Zakon o varstvu splošnega ljudskega premoženja pod upravo države (Uradni list FLRJ št. 86/46), ki je prenehal veljati 31.10.1948 in Zakon o zaščiti narodne imovine in njenem upravljanju, na katerega se sodišče v sodbi tudi sklicuje, ki pa je nehal veljati 2.11.1946. V času gradnje je veljal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ št. 26/54), ki določa, da se stavbna zemljišča ne morejo odtujevati, se pa lahko pridobi pravica trajne uporabe zemljišča. Ta pravica pa je bila leta 1997 z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti spremenjena v lastninsko pravico. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo Zakona o prehodu italijanskega premoženja na ozemlju FLRJ v državno last po mirovni pogodbi z Italijo, saj v konkretnem primeru premoženje ni bilo nikoli italijanska last. Zato bi moralo sodišče uporabiti pravna pravila ODZ in priznati v korist tožeče stranke lastninsko pravico. Le-taka pravica je namreč danes v veljavi, prej pa to ni bila lastninska pravica, ampak le pravica uporabe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede bistva spora pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kateri predpisi, na katere se sodišče prve stopnje v sodbi sklicuje in na katere opozarja tudi tožeča stranka v pritožbi, res niso uporabni za presojo predmetnega primera. Vendar pa citiranje teh predpisov v izpodbijani sodbi v ničemer ni vplivalo na siceršnjo pravilnost odločitve.

Bistveno za odločitev sodišča prve stopnje je namreč, da na predmetni primer ni mogoče uporabiti določilo 1. odst. 25. čl. Zakona o temeljnih lastinskopravnih razmerjih (ZTLR), saj v času, ko je šlo za gradnjo Zadružnega doma, ta predpis ni veljal. Ni pa mogoče uporabiti niti pravnega pravila paragrafa 418 ODZ, ker je bilo to pravno pravilo uporabno le v primerih, ko je šlo za pridobitev lastninske pravice, ne pa v primerih, ko je šlo za pridobitev pravic na tedanjem splošnem ljudskem premoženju. Prav to, da je šlo pri spornem zemljišču za splošno ljudsko premoženje, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo tako v dejanskem kot pravnem pogledu.

Drugi razlog za utemeljenost zavrnitve postavljenega tožbenega zahtevka pa je dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prav tako navedlo, da namreč niso gradili pravni predniki tožeče stranke oziroma da tega tožeča stranka vsaj ni izkazala. Iz obeh navedenih razlogov pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.