Jedro

Če tožeča stranka ne navede dejstev in ne predlaga dokazov, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze toženca, se tožbeni zahtevek zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj sklep o izvršbi, po katerem bi moral toženec tožeči stranki plačati 304.875,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter 7.000,00 SIT izvršilnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 42.127,00 SIT. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Proti sodbi se iz vseh dovoljenih razlogov pritožuje tožeča stranka s predlogom, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo. Meni, da je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus. Sodišče se je pri odločitvi oprlo le na izpoved toženca, nujno pa bi bilo zaslišati tudi tožečo stranko in priče. Tožnik je zaradi bolezni svojega pooblaščenca dne 4.1.1999 prosil za preložitev razpisane obravnave, zato je bila njena izvedba v odsotnosti v nasprotju z določbami ZPP. Tako namreč tožniku ni bila dana možnost obravnavanja oz. zaslišanja ter navedbe dejstev in dokazov. Ob tem pojasnjuje, da kot majhna gospodarska družba nima možnosti zagotoviti substituta za zastopanje. Pritožba ni utemeljena. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977, ki ga je po določilu 1. odst. 498. člena ZPP/99 v tej zadevi še treba uporabiti, v 295. členu določa, da se v primeru, če ena od strank na narok za obravnavo ne pride, obravnava vseeno opravi. Sodišče torej tudi opravičilu izostanka in prošnji za preložitev ni dolžno slediti, še zlasti ne, ko je ta prispela na sodišče le en dan pred narokom, vsebuje pa le nedokumentirano navedbo o bolezni pooblaščenca brez dodatnih pojasnil o nemožnosti zagotovitve substituta. Oprava obravnave v odsotnosti pravilno vabljenega tožnika tako ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Prav tako pa ne drži, da zato tožeča stranka ni imela možnosti navesti dejstev in predlagati dokazov, saj je toženčev ugovor, v katerem zatrjuje, da ni dolžnik po izstavljenih računih, skupaj s sklepom o nadaljevanju zadeve v pravdi, prejela že 10.6.1997. Leto in pol pred glavno obravnavo, za katero je vabilo dobila 15 dni prej, je torej imela možnost sodišču sporočiti svoja stališča z dokazi. Končno tožeča stranka niti v pritožbi ne pojasni, na kakšni podlagi zahteva od toženca plačilo priveza in ne daje odgovora na njegove argumente, povzete v sodbi, s katerimi iztoževano obveznost zanika (čl. 219. ZPP). Izpodbijana sodba, katere razlogi so povsem pregledni in logični, kar zatrjevano nemožnost preizkusa (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP), seveda izključuje, je torej pravilna in zakonita, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (čl. 368 ZPP/77).