Jedro

Ker tožnik ni v prekluzivnem roku 15 dni od prejema odločbe o dokupu zavarovalne dobe plačal zneska za dokup pokojninske dobe (3. odstavka 244. člena ZPIZ-92), se pokojninska doba ni priznala. V tem primeru ima tožnik pravico, da se mu plačani znesek vrne, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je zahtevek za priznanje zamudnih obresti uveljavljal. Pravico do dokupa pa lahko ponovno uveljavlja po sedaj veljavnih predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je toženo stranko zavezalo k vračilu 457.324,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1996 dalje do plačila ter hkrati odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Umik tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) v delu, ki se je nanašal na vpis zavarovalne dobe v delovno knjižico po odločbi št. 4.021.152 z dne 17.6.1992 za čas rednega študija na Pravni fakulteti od 1.10.1959 do 30.9.1964 in služenja vojaškega roka od 30.3.1965 do 10.3.1966 je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo.

Zoper zavrnilni del sodbe glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 384.485,40 SIT za čas od 14.4.1994 do 2.7.1996 in zneska 72.839,00 SIT za čas od 12.4.1994 do 2.7.1996 ter stroškovno odločbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve celotnemu zahtevku. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Absolutna bistvena kršitev bi naj bila podana, ker toženka na glavni obravnavi ni sodelovala, čeprav je bila pravilno vabljena, sodišče pa tudi ni sledilo predlogu za izdajo zamudne sodbe, čeprav bi moralo. Sicer meni, da je upravičen do zakonitih zamudnih obresti, od dneva vplačila odmerjenega prispevka za uveljavljan dokup pokojninske dobe do 2.7.1996, saj sodišče naj ne bi imelo podlage za zaključek, da toženka do zneska, ki ga je dolžna vrniti, ne bi prišla nepošteno. Zahtevku ni ugovarjala, niti odgovarjala na vloge, kar pomeni, da bi lahko sodišče do takega podatka prišlo na nedopusten način. Z neenakopravnim postopanjem sodišča naj bi mu bile tako kršene osnovne človekove pravice, saj bi ob pravilnem ravnanju bil upravičen do zakonitih zamudnih obresti tudi za še sporno obdobje, prav tako pa do povračila vseh stroškov postopka na podlagi 3. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno za razsojo sporne zadeve je le dejstvo, da je z odločbo št. 4.021.152 z dne 17.6.1992 bil tožniku sicer priznan tkz. "dokup zavarovalne dobe" za čas šolanja na Pravni fakulteti v Ljubljani in služenja vojaškega roka, odmerjena ustrezna prispevka in hkrati v skladu s 3. odst. 344. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) odrejeno plačilo v 15-dnevnem roku od prejema odločbe z opozorilom, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo zavarovalna doba na podlagi teh konkretnih pravnih aktov priznana le, če bo prispevek plačan v odrejenem roku. Tožniku, ki odmerjena prispevka ni plačal v zakonitem roku, pač pa šele nekaj manj kot dve leti po prejemu odločitev, in sicer 12. oz. 14.4.1994, obdobje študija in služenja vojaškega roka na podlagi navedenih konkretnih pravnih aktov ni bilo mogoče všteti v zavarovalno dobo, pač pa je imel po tedaj veljavni ureditvi le možnost ponovnega uveljavljanja te pravice na podlagi novega zahtevka, kar je 14.8.1997 dejansko tudi storil. Glede na to, da je do 2.7.1996 v različnih upravnih in tudi sodnem postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem vztrajal na realizaciji zavarovalne dobe po odločbah toženca z dne 17.6.1992 in šele z vlogo 2.7.1996 v tem sodnem postopku podrejeno uveljavljal vračilo zapoznelo vplačanih zneskov, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo njegovemu zahtevku o glavničnem znesku na podlagi 289. člena ZPIZ in uporabi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR), sicer utemeljeno ugodilo. Tožencu je zakonito naložilo vračilo prejetih denarnih zneskov, ker odločb zaradi prisilne narave 15-dnevnega roka ni bilo dopustno realizirati. Prav zaradi tožnikovega vztrajanja pri realizaciji odločb z dne 17.6.1992, pa je hkrati tudi po stališču pritožbenega sodišča, utemeljeno priznalo zakonite zamudne obresti le od 2.7.1996 dalje, ko je takšen zahtevek pred sodiščem prvič izrecno postavil. Glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu je logično prepričljivo zaključilo, da tožencu v zvezi z zapoznelo nakazanimi prispevki ni mogoče očitati nikakršnega nepoštenega ravnanja. Do zapoznelega plačila je prišlo izključno po tožnikovi lastni odločitvi in prav tako do zahtevka o povračilu vplačanih sredstev šele 2.7.1996. Prav iz navedenih razlogov je zato sodišče prve stopnje pri odločanju o vtoževanih zakonitih zamudnih obrestih pravilno uporabilo 214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki glede obsega vrnitve izrecno določa, da gredo zakonite zamudne obresti le od dneva vložitve zahtevka dalje, od dneva pridobitve pa le tedaj, če bi bil pridobitelj nepošten.

V okoliščinah konkretnega primera so namreč popolnoma neutemeljene pritožbene navedbe o nepoštenem ravnanju toženca pri prehodu denarnih sredstev, saj je tožnik izključno sam odgovoren za nastali položaj v zvezi z realizacijo dokupa zavarovalne dobe po prvostopenjski odločbi iz leta 1992, ki bi jo bilo mogoče pravnoveljavno realizirati le pod pogojem, da bi vplačal prispevek v odrejenem 15-dnevnem zakonitem roku. Ker je sam povzročil stanje, da zavarovalne dobe, kljub plačanim prispevkom ni bilo mogoče realizirati, posledično niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvah človekovih pravic in svoboščin.

Z izdajo ugoditvene sodbe tudi ni prišlo do absolutne bistvene kršitve postopka. Četudi iz listin v sodnem spisu izhaja, da tožena stranka na glavni obravnavi, na kateri je tožnik predlagal izdajo zamudne sodbe, ni bila prisotna, niti ni odgovorila na pripravljalno vlogo z dne 8.9.1997, že glede na 1. tč. 3. odst. 3. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka. Če bi sodišče sledilo predlogu, bi ob uporabi 2. odst. 332. člena ZPP moralo celo izdati sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kar pa bi bilo tožniku v škodo.

Ker že v osnovi niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nedosojene zakonite zamudne obresti od dneva vplačila do dneva vložitve zahtevka za povračilo glavnične terjatve in ker tožencu pri prehodu denarnih sredstev ni mogoče očitati nobenega krivdnega ravnanja, je tudi stroškovna odločba izpodbijane sodbe, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, izdana v skladu s 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS). Pritožba zoper ta del odločitve zato ni utemeljena. Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Glede na izid pritožbenega postopka je sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.