Jedro

Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni ugotoviti, da je tožnik vedel za kakšen namen so bila dana njegova sredstva in je vedel, da posojilojemalca ne bosta mogla vrniti posojil, posojila pa so bila uporabljena za nakup delnic in prevzem tožene stranke, pravilno zaključilo, da pomeni njegov pristanek na zavarovanje terjatve iz naslova danih posojil s patronatsko izjavo (ki jo je sam izposloval) njegovo zavestno sodelovanje pri prepovedani finančni asistenci iz 248. člena ZGD-1, saj se je s patronatsko izjavo želelo doseči učinke, ki jih navedena določba prepoveduje to je, da bi tožena stranka sama financirala lasten prevzem oziroma pridobitev njenih delnic. Sankcija ničnosti določena v citirani določbi se tako nedvomno razteza tudi na tožnika kot prejemnika zavarovanja iz prepovedane finančne asistence, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 37.258,80 EUR stroškov pritožbenega postopka in stranskemu intervenientu 38.991,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo (skrčeni) tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 9,466.059,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila v 15 dneh. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 65.120,35 EUR pravdnih stroškov toženi stranki in 65.089,20 EUR pravdnih stroškov intervenientu, v 15. dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila. Zaključilo je, da predstavlja zaveza tožene stranke iz patronatske izjave, na kateri tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek, prepovedano finančno asistenco1 in tudi prepovedano vračilo vložka.2 Ker je sankcija za obe prepovedi ničnost: nična je tako zaveza iz nje kot zahtevek za njeno izpolnitev, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni ..., izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sodba ima po stališču pritožnika številne pomanjkljivosti, med drugim naj bi sodišče: (I.) upoštevalo dokaze, ki so bili prepozni; (II.) pustilo neraziskano relevantno dejansko stanje; (III.) napačno tolmačilo materialne določbe o prepovedani finančni asistenci in sicer: (a) ni upoštevalo pravilo veljavnosti določb o prepovedani finančni asistenci in ni obrazložilo na podlagi katerih dokazov zaključuje, da je tožnik bil seznanjen s prepovedanim namenom tožene stranke; (IV.) napačno tolmačilo materialne določbe o prepovedanem vračilu vložkov in sicer: (a) ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da je tožnik bil seznanjen z bistvenimi okoliščinami vračila vložkov in (b) je napačno zaključilo kakšna je sankcija za kršitev prepovedi vračila vložkov; (V.) glede (sicer napačno) ugotovljene ničnosti: (a) upoštevalo ugovor ničnosti s katerim niso bili zajeti vsi nujni sosporniki in (b) opustilo opredelitev do vprašanja krivde za nastanek zatrjevane ničnosti; (VI.) v posledici zgornjih razlogov napačno odločilo o pravdnih stroških. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje po stališču pritožnika z izdajo izpodbijane sodbe tožniku onemogočilo učinkovito pravno sredstvo, skladno s 23. členom Ustave Republike Slovenije in poseglo v druge ustavno zagotovljene pravice, med drugim v pravico do enake obravnave in sodnega varstva. S tem pa naj bi kršilo tudi 8. člen Splošne deklaracije človekovih pravic in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Glede prekluzije pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno upoštevalo navedbe tožene stranke podane po prvem naroku za glavno obravnavo. Navaja, da je tožnica celotni postopek zanikala, da bi vedela za okoliščine zaradi katerih bi patronatska izjava bila nična in prerekala prejšnje navedbe toženke, trditveno in dokazno breme toženke pa je bilo, da do konca prvega naroka za glavno obravnavo oziroma eventuelno še v odgovoru na drugo pripravljalno vlogo (glede dokazov, ki jih ni mogla predložiti prej) dokaže vedenje tožnice o relevantnih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je povsem napačno interpretiralo pravilo o prekluziji ter upoštevalo nedopustne prepozne navedbe in dokaze, podane po prvem naroku za glavno obravnavo, to je po datumu 13. 7. 2016, in sicer v prilogah B128 in nadaljnjih. V kolikor pa je sodišče upoštevalo dokaze tožene stranke, ki jih je ta podala v pripravljalni vlogi s katero je odgovorila na navedbe tožeče stranke podane v vlogi z dne 11. 7. 2016 in je tak odgovor sodišče dovolilo na naroku za glavno obravnavo, gre za dokaze v prilogi B120 do B127, pa pritožnica meni, da bi sodišče lahko upoštevalo te zgolj v okviru odgovora na navedbe tožeče stranke iz njene zadnje pripravljalne vloge, pri čemer pa se zgoraj navedeni dokazi ne nanašajo na nikakršne nove navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 11. 7. 2016, saj v njej tožeča stranka novih navedb ni podajala, temveč je zgolj pojasnjevala že obstoječe navedbe. Skladno s tem je tožena stranka prekludirana tudi glede omenjenih navedb in dokazov. Tožena stranka po stališču tožeče stranke, ni širila svoje trditvene podlage samo preko navajanja novot v pripravljalnih vlogah, temveč tudi z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika D. Z. dne 7. 6. 2017. Ta je zaslišan kot stranka med drugim izpovedal, da mu bi naj R. G., zakoniti zastopnik tožeče stranke, na sestanku septembra 2009 zatrdil, da tožena stranka tožeči stranki nič ne dolguje iz naslova prevzema toženke in da naj bi R. G. dejal, da je bil namen kreditiranja prevzem toženke. Slednji zatrjevani okoliščini nista samo prekludirana novota, temveč gre tudi za dokaz, ki nima opore v trditveni podlagi. Ker je sodišče upoštevalo prepozne dokaze, prav tako pa je dopustilo izvedbo dokaza in nanj tudi oprlo svojo odločitev, ki ni imel svoje podlage v trditvah toženke, je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je v nasprotju z zakonom oprlo svojo odločitev na nedopustna razpolaganja stranke (6. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), posledično pa je zaradi tega tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Glede relevantnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo obširno razlago ″velike slike″, kot jo je ugotovilo in sicer v točkah od 152 do 164 obrazložitve. V zvezi s temi navedbami tožnik izpostavlja, da je sam bil udeležen v zgolj delčku opisanih pravnih razmerjih, zato ima vedenje zgolj o poslih v katerih je sam sodeloval. Njegova seznanjenost ali odgovornost za preostale dele celotne situacije, ki jo sodišče v tem delu ugotavlja, ni obrazložena. Zaradi tega je tudi nejasno na kak način ugotovitve sodišča iz teh točk obrazložitve vplivajo na razmerje med pravdnima strankama in zakaj so pomembne za konkretni spor. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi naj tožnica vedela, da so bila z njene strani posojena sredstva uporabljena za financiranje prevzema toženke in da bi naj tožnica v trenutku, ko je bila podpisana patronatska izjava vedela, da I. d.d. in C. d.d. nista sposobna vrniti posojenih sredstev, pri čemer pa je način kako sodišče pride do tega zaključka naravnost absurden. Omenjenega vedenja ne utemeljuje na nobenem neposrednem dokazu, ampak zgolj na obstoju določenih indicev. Po mnenju pritožnice gre za indično sodbo, saj prav iz nobenega neposrednega dokaza ne izhaja omenjeno vedenje. Nobena priča ni nedvoumno potrdila in iz nobenega pisnega dokaza nedvoumno ne izhaja, da je tožnica vedela, da so njena posojila bila uporabljena za nakupe delnic toženke oziroma da je tožnica konec leta 2008 vedela, da I. d.d. in C. d.d. nista sposobna vrniti posojenih zneskov. Sodišče je navedeno dokazovalo zgolj s posrednimi dokazi in nenavadnostmi iz katerih pa ni mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da dokazujejo obstoj omenjenega vedenja. Nadalje navaja, da obrazložitev sodišča prav tako temelji na številnih dokazih, ki v relevantnem obdobju sploh niso bili znani in ne morejo vplivati na tedanje vedenje tožnice. Prav tako se sodišče opre zgolj na fragmente dokazov in dokazov ne presoja v celoti, in ne upošteva nobenega od dokazov, ki so tožnici v prid. Bistvo obravnavanega spora z vidika tožnika je v patronatski izjavi glede odprtega dolga iz posojilnih pogodb tožnika z I. d.d. (oziroma prej s F. d.d.) in C. d.d. in veljavnosti le-te. S slednjo se je B. Š. kot tedanji zakoniti zastopnik tožene stranke 31. 12. 2008 (in tudi 10. 1. 2009) zavezal, da bo preko poslovnih partnerjev poskrbel za vračilo 20,000.000,00 EUR družbi M. d.d., ne da bi tožnik za ta namen uporabil lastna sredstva; če ta obveznost ne bo v celoti izpolnjena, pa jo bo P. L. d.d. izpolnila sama. Sodišče je sicer izpostavilo razhajanja med interpretacijo patronatske izjave obeh pravdnih strank, vendar kljub takšni izrecni navedbi o nasprotujočih si stališčih ni podalo obrazložitve, razlagi katere pravdne stranke pritrjuje oziroma kakšno pravno naravo pripisuje patronatski izjavi. Namesto tega sodišče nerazumljivo izpostavlja, da se tožnik ni opredelil do vloge B. Š. v povezavi s svojim posojilom (151. točka obrazložitve). Sodišče ne navaja zakaj bi se tožnik moral opredeliti do tega in kaj naj bi s takšno opredelitvijo izkazal. V tem delu je po stališču tožnika obrazložitev sodbe nepopolna, saj sodišče ne opredeli pravne narave patronatske izjave kot pravnega razmerja, katerega veljavnost je srž obravnavanega spora. Zaradi neraziskane okoliščine v zvezi s pravno naravo patronatske izjave sodišče v nadaljevanju sprejme napačne zaključke glede veljavnosti akta katerega pravne narave sploh ne opredeli oziroma to stori mnogo preskopo. Glede prepovedane finančne asistence tožnica opozarja, da se sodišče prve stopnje glede njenih pravnih zaključkov sklicuje tudi na stališče teorije, pri čemer ne navede vira iz katerega je črpalo te ugotovitve. Tožnica se tako glede teh navedb sploh ne more opredeliti, saj bi se lahko zgolj, če bi poznala vir iz katerega je sodišče črpalo svoja spoznanja in šele tedaj bi se lahko izjasnila ali dejansko iz stališč teorije izhaja zaključek, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa da je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer prvi odstavek 248. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Kot poudarja sodišče v obrazložitvi pod 168. točko je bistveno ekonomsko podpiranje pridobivanja lastnih delnic, saj družba svojega premoženja za ta namen ne sme izpostavljati. Sodišče nato zaključi, da predstavlja zavarovanje posojil danih s strani tožnika prevzemnikoma K. za nakup delnic toženke s patronatsko izjavo, tipično prepovedano ravnanje iz prvega odstavka 248. člena ZGD-1. Pri tem pa sodišče ne upošteva, da se določba 248. člena ZGD-1 ne nanaša na tožnika, zato zanj prepoved, ki izhaja iz tega določila ne more veljati, in da je v času ko je bila dana patronatska izjava, bil prevzem že izveden in pogoji za prepovedano naknadno finančno asistenco niso izpolnjeni. Glede učinkov ničnosti do tretjih oseb tožnik izpostavlja, da določbe o prepovedani finančni asistenci lahko učinkujejo zgolj v razmerju do družbe, ki nudi finančno pomoč (toženka) in subjekta, ki pridobiva delnice (I. d.d. in C. d.d.). Že s tega vidika ni mogoče, da takšno prepoved krši tožnik, ki sploh ni subjekt opredeljen v prvem odstavku 248. člena ZGD-1. Prepoved se tako ne nanaša na tožnika in patronatska izjava bi morala ostati v veljavi skladno z drugim odstavkom 86. člena OZ, ki določa, da če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni strani ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. V zakonu za konkretni primer ni določeno drugače. Sodišče je kljub jasni zakonski dikciji ugotovilo ničnost, pri čemer za drugačno interpretacijo zakona ni ponudilo obrazložitve. Iz tega razloga je sodba v tem delu materialnopravno napačna, neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Glede naknadne finančne asistence tožeča stranka navaja, da bi sodišče moralo v luči odločanja o tem, ali je naknadna finančna asistenca sploh lahko podvržena prepovedi iz 248. člena ZGD-1, obrazložiti tako obstoj objektivne kot subjektivne sestavine, česar pa ni storilo. Sodišče bi moralo obrazložiti iz katerih dokazov izhaja, da je bil namen patronatske izjave v finančni pomoči (objektivna sestavina) in da je tožnik bil s tem namenom seznanjen (subjektivna sestavina). Sodišče je že pri obrazložitvi obstoja objektivne sestavine izredno skopo, pri tem ne pojasni s katerimi navedbami in listinami je takšno dejstvo dokazano in tudi v kolikor bi sodišče prepričljivo obrazložilo da bi naj bi namen patronatske izjave v pridobivanju delnic, tožnik opozarja, da je to okoliščina na katero sam nima vpliva. Za tožnika je bistvena subjektivna sestavina glede katere pa sodišče ni navedlo prepričljivih navedb in ni ustrezno obrazložilo kako bi naj tožnik vedel za namen tožene stranke. Za ugotovitev ničnosti patronatske izjave iz razloga prepovedane naknadne finančne asistence je potrebno tožniku dokazati, da se je v času sklenitve patronatske izjave zavedal, da je namen toženca v finančni pomoči pri pridobivanju delnic toženca. Prav zaslišanje prič bi bil najprimernejši dokaz v zvezi z okoliščinami o zavedanju posameznih dejstev, česar pa sodišče ne upošteva, saj obrazloži, da naj bi bile izpovedbe prič o zavedanju tožnika drugotnega značaja. Tožnik opozarja, da bi se glede na stanje spisa sodišče moralo osredotočiti na obrazložitev vedenja okoliščin v povezavi s patronatsko izjavo, saj je le-ta akt, katerega ničnost se ugotavlja. Tožeča stranka se nadalje ne strinja z navedbami sodišča, da tožnik v tožbi ni pojasnil zakaj je prišlo konec leta 2008 do sestanka na P. in da tožnik ni pojasnil vloge B. Š. na tem sestanku. Vztraja, da je tožnik jasno navedel, da je zahteval zavarovanje za svoje terjatve in ker je tožena stranka nudila zavarovanje, je vloga B. Š. jasna. Na sestanku je bil, da je v imenu tožene stranke zagotovil zavarovanje. Torej ne drži, da se tožnik v ničemer ni opredelil do vloge B. Š. in takšna trditev temelji že na nepristranskosti sodnice, saj je bila vloga B. Š. na tem sestanku jasna. Na sestanku se je pogovarjalo o dodatnih zavarovanjih s strani toženke katere zastopnik je bil B. Š. in kaj dodatnega v tej zvezi bi še moral navesti tožnik ni jasno. Prav tako ni res, da bi se naj patronatsko izjavo skrivalo, saj je bila izjava na P. zgolj deponirana in to iz razloga, ker se ni pričakovalo, da jo bo sploh potrebno unovčiti in da bosta I. d.d. in C. d.d. tako ali tako poravnala svojo obveznost. Če pa uveljavitev terjatve iz patronatske izjave ni bila verjetna, potem je tudi ni bilo potrebno evidentirati v poslovnih knjigah. Nadalje tožeča stranka navaja, da je neresnična in nedokazana obrazložitev sodišča prve stopnje, da so bile posojilne pogodbe s strani M. d.d. in tožnika evidentirane šele po zapadlosti zadnjega aneksa konec leta 2008 in da bi naj v konkretnem primeru šlo pri spremembi posojila M. d.d. v avans za izmišljeno podlago. Sodišče pri tem ne pojasni zakaj šteje, da bi podlaga bila izmišljena, ko pa je tekom postopka bilo izkazano, da je obveznost bila izpolnjena s sukcesivnimi dobavami in posledičnimi poboti, kar je bilo med strankama nesporno. Ni jasno, zakaj sodišče ne verjame, da je šlo pri avansu zgolj za modaliteto izpolnitve kot je med drugim pojasnila priča M. Č. Tudi ne drži, da si je tožnik moral sredstva izposoditi, pri čemer za posojo ni izkazal zatrjevanega namena - donosa s plemenitenjem sredstev. Tožeča stranka je v svoji četrti pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2017 pojasnila, da je pri ugotavljanju donosov neprimerno primerjati obrestne mere, ki jih je tožeča plačevala za svoje najete kratkoročne kredite na splošno in obrestne mere pri zadevnih posojilih, ampak je potrebno primerjati obrestno mero pri posojilu M. d.d. in obrestno mero pri nadaljnjih posojilih. Zatrjuje, da je bilo posojilo od M. d.d. vzeto po obrestni meri šestmesečni euribor in 1,1 % letno, znesek prejetega posojila pa je bil dalje posojen po obrestni meri, ki je po aneksih znašala tudi šestmesečni euribor in 1,1 % letno in tudi 8 % fiksno letno. Donos je tako nedvomno bil ustvarjen. Tožeča stranka nadalje vztraja, da je svoja sredstva naložila v sklad I. d.d. z namenom plemenitenja sredstev, kar je bila tudi primarna dejavnost I. d.d. in da ga poraba sredstev ni zanimala. Ali bi se v danih okoliščinah tožnik ob dolžni skrbnosti res moral zanimati zakaj bodo porabljena sredstva je strokovno vprašanje na katerega sodišče sploh ne bi smelo odgovarjati. Zakaj ni sledilo navedbam tožnice sodišče prepričljivih razlogov ni navedlo. Vztraja, da je v času, ko je tožnik posodil sredstva oziroma ko je I. d.d. prevzel obveznosti do tožnika po vseh razpoložljivih podatkih imel dovolj lastnih sredstev za nakup delnic PI. ne da bi si zato moral izposojati tožnikova. Navedba sodišča prve stopnje, da naj bi priča M. R. izpovedal, da je bilo na osebnem obisku pri tožniku izrecno govora o uporabi izposojenih sredstev za prevzem toženke, je po stališču tožeče stranke povsem neresnična. Omenjena priča ni potrdila, da bi ona kot direktor posojilojemalca tožnici razkrila zakaj je oziroma bo porabila posojilo. V tej zvezi je ta priča bistvena, ker nobena druga priča ali dokaz ne more verodostojno potrditi porabe sredstev in tega, kar je bilo povedano tožnici kot tedanji zastopnik posojilojemalca, ki pa tega vedenja ni potrdil. Tudi priča B. Š. ni potrdil tožnikovega vedenja o porabi posojenih sredstev in tega niti ni mogel potrditi, ker B. Š. ni bil direktor nobenega izmed posojilojemalcev in ni mogel vedeti zakaj so se sredstva porabila. Tožeča stranka nadalje navaja, da ni dokazana trditev, da so si velike gospodarske družbe medsebojno pomagale pri prevzemih in posledično da je tudi M. d.d. preko tožnice pomagal prevzemnikom tožene stranke. Prav tako pa ta trditev za obravnavani spor ni relevantna. Nobena priča ni potrdila konstrukcije sodelovanja za katero sodišče trdi, da obstoja. Nasprotno, tožnica je izrecno zanikala, da bi M. d.d. posodil sredstva z namenom financiranja prevzemnikov toženke. Prav tako je sestanke v tej zvezi na M. d.d. zanikal M. R. kot prejemnik posojila in prevzemnik. Kolikor pa sodišče v obrazložitvi utemeljuje tožnikovo vedenje o nameravanem prevzemu s sklicevanjem na oddajo na ... glede katere je tožnik ugovarjal prekluzijo o kateri pa se sodišče ni izjavilo, je takšno ravnanje sodišče neprimerno in nedopustno. Tudi iz okoliščine, da je tožnica soglašala s prenosom dolga iz F. na I. d.d. in iz I. d.d. na C. d.d. ne izhaja, da bi tožnica lahko vedela, da so njena posojila bila porabljena za financiranje prevzema toženca. Tožnica ni bila seznanjena z vsebino pogodb o prenosu je pa soglašala s prenosom, ker je smatrala, da je tudi I. d.d. plačilno sposoben. Navedbe sodišča prve stopnje, da je tožnica morala vedeti za namen oziroma porabo posojila glede na obseg posojila ne morejo omajati oziroma izpodbiti trditev tožnice, da je verjela v odlično finančno stanje posojilojemalca v trenutku, ko so posojila bila dana in je bila prepričana, da bosta posojilojemalca sredstva ustrezno naložila ob ustrezni razpršenosti, ni pa je konkretno zanimalo za kaj vse jih bo porabila. Sodišče prve stopnje v tej zvezi neprimerno opozarja na velikost posojenih sredstev glede na kapital tožnice. Kvečjemu je primerna primerjava s celotnimi sredstvi, ki pa jih je tožnica leta 2008 imela za 258,000.000,00 EUR in so torej omenjena posojila predstavljala manj kot 10 % njene celotne aktive, kar pa ni velika izpostavljenost. Tožeča stranka tako zaključuje, da tožniku ni bilo dokazano, da je vedel, da bi se naj posojena sredstva uporabila za nakup delnic toženca, posledično pa tudi ne more priti do ničnosti patronatske izjave iz razloga prepovedane naknadne finančne asistence. Tožena stranka meni, da so dokazi, ki jih je uporabilo sodišče indični, obrazložitev pa, da je ne ravni pavšalnih domnevanj in nepodprtih ter nelogičnih zaključkov. Glede prepovedanega vračila vložkov tožeča stranka navaja, da že sama podaja obrazložitve za alternativne navedbe toženca kaže na to, da sodišče samo ni prepričano v pravilnost lastne ugotovitve o obstoju ničnosti iz razloga prepovedane finančne asistence, saj v nasprotnem primeru ne bi podajalo obrazložitve v tej smeri. Sodišču prve stopnje očita, da je to v zvezi s prepovedjo vračila vložkov napravilo dve kršitvi in sicer, da ni podalo ustrezne obrazložitve v zvezi z vednostjo tožnika o kršitvi in da materialnopravno napačno zaključuje, da je posledica morebitne kršitve ničnost. Glede tožnikovega zavedanja o kršitvi prepovedi vračila vložka navaja, da je ključnega pomena zgolj ali je tožnik za okoliščine, da sta I. d.d. in C. d.d. bila delničarja tožene stranke in da sta bila konec leta 2008 v slabem finančnem stanju vedel v času sklenitve patronatske izjave. Glede udeležbe I. d.d. in C. d.d. v toženi stranki navaja, da je potrebno vedenje tožnika presojati po trenutku sklenitve pravnega posla, kar pomeni, da je bistveno kaj je tožnik vedel v času podpisa patronatske izjave. Letno poročilo I. d.d. za leto 2008 na katerega opira sodišče prve stopnje svojo odločitev pa je bilo objavljeno šele konec aprila 2009, kar je nekaj mesecev po sklenitvi patronatske izjave. Ugotovitev glede iste okoliščine sodišče opira tudi na prepovedan - prepozen dokaz, ko se sklicuje na objavo prevzemne ponudbe C. d.d., ki pa je bila kot dokaz predlagana po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo, kar je prepozno. Edini ustrezni dokaz o lastništvu so lahko zgolj izpiski iz Centralnega registra KDD, ki pa v danem primeru niso bili predloženi v spis. Tožnik ponovno izpostavlja, da ni pomembno ali sta družbi bili dobro stoječi ali ne v objektivnem smislu, temveč je pomembno kakšno je bilo o tem vprašanju vedenje tožnika glede na tedaj znana dejstva. V zvezi s tem pa sodišče navaja zgolj obrazložitve, ki nakazujejo na to, da je finančno stanje slednjih bilo slabo ne pa tudi, da se je tožnik tega zavedal, kar je ključna okoliščina v predmetnem sporu. Sodišče prve stopnje se po stališču tožnika tudi ni opredelilo do pogoja neizterljivosti oziroma neustreznega zavarovanja regresnega zahtevka in v zvezi s tem ni podanih nobenih smiselnih navedb ali dokazov tožene stranke na kateri je bilo dokazno breme. Nadalje tožeča stranka navaja, da sodišče ni utemeljilo zakaj šteje, da je izpolnjen pogoj zavedanja tožnikov o prikritem vračilu vložkov. Četudi bi to storilo, pa 227. člen ZGD-1 ne predpisuje ničnostne sankcije za kršitev prepovedi kakor to napačno zaključuje sodišče. Glede na 86. člen OZ namreč mora pogodba ostati v veljavi, saj je prepoved določena zgolj za eno stranko, eventualno pa se uporabi druga zakonsko določena sankcija, ki je v konkretnem primeru predvidena v 233. členu ZGD-1. Sodišče prve stopnje torej povsem neutemeljeno zaključuje, da je v danem primeru nastopila ničnost patronatske izjave z učinkom proti tožniku kot izhaja iz obrazloženega. Sodišče ugovora ničnosti sploh ne bi smelo upoštevati, saj z njim niso bile zajete vse stranke, ki so nujni sosporniki. Če pa ga je že upoštevalo, pa bi moralo ugotavljati tudi razloge za ničnost (t.j. katera stranka je ničnost povzročila). Prav tako pa bi sodišče moralo ugotavljati iz sfere katere pravdne stranke ničnost izvira. Do vsega navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Po mnenju tožeče stranke je za ničnost odgovorna prav tožena stranka, saj je ona tista na katero se prepoved nanaša in ki je ogrozila premoženje delniške družbe, kar je ratio prepovednih določb zaradi katerih naj bi ničnost nastopila. Glede na določilo 91. člena OZ, ki določa, da pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti, pa je tožnikov zahtevek utemeljen, posledično pa tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, vse v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom. Iz vsega navedenega po mnenju tožeče stranke izhaja, da zgolj z (neutemeljeno) ugotovitvijo ničnosti sodišče ni v celoti opravilo svojega dela, saj je pustilo odprto vprašanje krivde in posledične odškodninske odgovornosti zaradi česar dejansko stanje ni v celoti ugotovljeno oziroma je ugotovljeno nepopolno, prav tako pa sodba v tem delu ne vsebuje obrazložitve, kar pomeni bistveno kršitev pravdnega postopka, ki privede do napačne odločitve sodišča. Posledično se tožeča stranka pritožuje tudi glede odločitve o stroških, ki da je napačna tudi zaradi napačnosti odločitve o glavni stvari. Tožeča stranka tako predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, prav tako pa da naloži toženi stranki in stranskemu intervenientu plačilo stroškov te pritožbe v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o ugotovitvi pritožbe. Tožeča stranka uveljavlja stroške pritožbe po specificiranem stroškovniku.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke sta v odgovorih na pritožbo obrazloženo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene. Predlagala sta, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži plačilo nadaljnjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi: tožnik) s tožbo uveljavlja zoper toženo stranko plačilo škode iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke. Zatrjuje, da ji je škoda nastala, ker tožena stranka ni izpolnila zaveze iz sklenjene patronatske izjave z dne 10. 1. 2009 (v nadaljevanju postopka se je ugotovilo, da obstoja tudi patronatska izjava z datumom 31. 12. 2008), s katero naj bi se tožena stranka zavezala, da bo preko svojih poslovnih partnerjev poskrbela za vračilo 20,000.000,00 EUR družbi M. ne da bi tožnik za ta namen uporabil lastna sredstva oziroma da bo to obveznost plačala sama. S tem naj bi tožena stranka poravnala posojilno obveznost tožnika do družbe M. iz naslova kratkoročnega posojila, ki ga tožeča stranka ni uporabila zase. Toženka naj bi svojo obveznost iz patronatske izjave izpolnila le delno s plačili izvedenimi s strani I. d.d. in C. d.d., zato je to morala izpolniti sama tožeča stranka. Tožena stranka je poziv tožeče stranke z dne 20. 11. 2009 na izpolnitev obveznosti iz patronatske izjave zavrnila.

6. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala. Zatrjevala je, da je patronatska izjava nična na podlagi določila 248. člena ZGD-1, saj je tožnik s posojili najetimi pri družbi M. naprej kreditiral I. d.d. in družbo F. d.d. tako, da so bila posojila tožnika v skupni višini 41,15 mio EUR porabljena za financiranje prevzema P. d.d., torej tožene stranke. Navedla je, da je po določilu prvega odstavka 248. člena ZGD-1 pravni posel s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic ali drug posel s primerljivim učinkom, ničen. Patronatska izjava z vsebino kakršno ima pomeni posel s primerljivim učinkom, njene ničnosti pa sta se nedvomno zavedala tudi sklenitelja posla, saj je bila patronatska izjava deponirana zgolj v pravni službi ..., v poslovni dokumentaciji tožene stranke pa je ni bilo in tožena stranka za njen obstoj ni vedela vse do novembra 2009, kar izhaja tudi sicer iz dopisa tožnika z dne 20. 11. 2009, kjer sam navaja, da naj bi bila patronatska izjava podpisana na sedežu ... pred več verodostojnimi pričami, katerim so bili v celoti poznani razlogi zaradi katerih je prišlo do pravnih zavez vseh sodelujočih. Tožena stranka je nadalje zatrjevala, da iz patronatske izjave nima nobenih obveznosti in da tožeči stranki škoda tudi ni nastala. Nadalje je tožena stranka opozorila, da iz naslova sklenjene patronatske izjave nima nobenih obveznosti tudi iz razloga, ker je bila obveznost do M. d.d. v celoti poravnana, da pa tudi ne drži, da je tožena stranka svojo obveznost iz patronatske izjave deloma izpolnila preko svojih poslovnih partnerjev, ker da na noben način ni posredovala ali vplivala na C. d.d. kot prevzemnika izpolnitve in I. d.d. pri vračilu njunega posojila tožniku. Oba dolžnika sta bila v samostojnem poslovnem razmerju s tožnikom. Omenjeni družbi pa tudi nista poslovna partnerja tožene stranke, niti se nista zavezala poravnati obveznosti iz posojilnih pogodb tožniku kot glasi patronatska izjava. S tem, ko je tožeča stranka izpolnila svoj dolg do družbe M. d. d. po svojih posojilnih pogodbah pa mu tudi ni nastala nobena pravno priznana škoda. Če patronatska izjava ne bi bila nična, bi njena vsebina, po stališču tožene stranke, pomenila kvečjemu pogojni prevzem izpolnitve po 434. členu OZ, kar bi privedlo do zakonite subrogacije in bi na toženko, če bi izpolnila zatrjevano obveznost, prešla terjatev M. d.d. do tožnika z vsemi stranskimi pravicami. Tožena stranka je zatrjevala tudi, da direktor družbe ne more neodplačno razpolagati s premoženjem družbe, saj bi takšno ravnanje pomenilo oškodovanje družbe in njenih lastnikov. Neodplačno razpolaganje s premoženjem družbe pomeni ravnanje v nasprotju s temeljnim poslanstvom ustanovitve in obstoja družbe in je pogodba nična tudi po določbi prvega odstavka 86. člena OZ. Tožena stranka je zatrjevala tudi, da je tožbeni zahtevek tudi v nasprotju s prepovedjo vračila vložka, določeno v prvem odstavku 227. člena ZGD-1. 7. Tožeča stranka je navedbe tožene stranke prerekala. Zatrjevala je, da je tožnik dajal posojila drugim in s tem ustvarjal kapital, da tožnik za okoliščine navedene s strani tožene stranke ni vedel, prerekala je, da bi s posojili financirala prevzem tožene stranke in navajala, da to ni bil njegov namen, da ni vedel zakaj so bila sredstva namenjena oziroma porabljena in da tožena stranka ni dokazala, da so se posojila prejeta od M. d.d. porabila za posojila F. in I. ter za nakup delnic P. Zatrjevala je, da ima patronatska izjava naravo prevzema izpolnitve iz 434. člena OZ in da se je z njo tožnik želel zavarovati za primer, če ne bi dobil vračila posojila od I. in C., poleg tega, da je bila patronatska izjava dana po zaključku prevzema.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi trditev pravdnih strank, tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Z jasnimi in skladnimi razlogi, kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. 10. Po tožeči stranki očitanih postopkovnih kršitev sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji ni zagrešilo. Prav tako pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi samo po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je podrobno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih tako, da ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da sodbe glede določenih v pritožbi navedenih dejstev ni mogoče preizkusiti. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da ni mogoča presoja njene pravne pravilnosti, saj je sodišče prve stopnje navedlo katero materialno pravo je uporabilo pri odločitvi in to tudi podrobno obrazložilo. Tako tudi ne vzdrži pritožbeni očitek tožeče stranke, da je z izdajo izpodbijane sodbe tožeči stranki onemogočeno učinkovito pravno sredstvo skladno s 23. členom Ustave Republike Slovenije in da je poseženo v ustavno zagotovljene pravice, kot je pravica do enakega obravnavanja in sodnega varstva ter EKČP. 11. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev pravil o prekluziji. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar naj bi kršilo pravila o prekluziji, je zmotno. Sodišče prve stopnje pravil o prekluziji ni kršilo. Zakaj do takšne kršitve ni prišlo, je sodišče prve stopnje podrobno in pravilno obrazložilo že v izpodbijani sodbi.3 Pri tem je bistveno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako vloge (navedbe in dokazne predloge) tožene stranke kot tožeče stranke in da njihova dopustitev ni zavlekla reševanja spora, česar pa tožeča stranka pritožbeno niti ne izpodbija. Da je takšno ravnanje sodišča dopustno, izhaja tudi iz določbe petega odstavka 286.a člena ZPP.4 Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je takšno situacijo povzročila tožeča stranka, ki je šele en dan pred prvim narokom za glavno obravnavo vložila obširno pripravljalno vlogo s prilogami na katero je tožena stranka obrazloženo odgovorila v s strani sodišča utemeljeno dodeljenem ji roku za izjasnitev, po prejemu vloge tožene stranke pa je tožeča stranka vložila novo vlogo in v njej odgovorila na navedbe tožeče stranke, kar sta stranki nato večkrat ponovili. Glede na skopost tožbenih navedb in na podajo določenih trditev tožeče stranke šele po tem, ko jo je na to izzvala tožena stranka, je sodišče prve stopnje utemeljeno dokazno upoštevalo kontinuirano izmenjane vloge obeh pravdnih strank ter tako zagotovilo ravnotežje procesnega položaja obeh pravdnih strank, vse v okviru zagotovljene racionalizacije postopka.

12. Tožeča stranka si zmotno razlaga svoje dokazno breme, ko pritožbeno navaja, da ni rabila ničesar drugega kot da je zanikala vedenje o tem, da so bila z njene strani dana posojila porabljena za nakupe delnic tožene stranke in da ji konec leta 2008 I. in C. nista bila sposobna vrniti posojil oziroma sta bila insolventna, ker da je bilo dokazno breme za ta dejstva na strani tožene stranke. Res je bilo dokazno breme za te trditve tožene stranke na njeni strani, toda ko je tožena stranka te trditve podala in zanje predložila dokaze, je trditveno in dokazno breme prevalila na tožečo stranko in na tožeči stranki je bilo, da te navedbe in dokaze izpodbije. Njeno golo zanikanje vedenja in sklicevanje na negativna dejstva tako ne vzdrži resne presoje. Sicer pa tudi ni spregledati, da so bile vse bistvene navedbe, kakor tudi dokazi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev glede nedovoljene finančne asistence, predloženi že do oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo in v vlogi tožene stranke z dne 24. 8. 2015 in v roku, ki ga je toženi stranki dodelilo sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo in s katerimi je tožena stranka odgovorila na navedbe tožeče stranke podane v njeni vlogi en dan pred prvim narokom, torej nedvomno pravočasno.5

13. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je tožena stranka z zaslišanjem tedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke D. Z. dne 7. 6. 2017 nedopustno širila svojo trditveno podlago oziroma da je bila izpovedba D. Z., ko je ta med zaslišanjem izpovedal, da naj bi mu R. G., zakoniti zastopnik tožeče stranke, na sestanku septembra 2009 zatrdil, da tožena stranka tožeči stranki nič ne dolguje iz naslova prevzema tožene stranke in da bi naj dejal, da je bil namen kreditiranja prevzem toženke, izven trditvene podlage tožene stranke. Kot izhaja iz podatkov spisa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo predlagala dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika D. Z. glede nevednosti tožene stranke glede patronatske izjave, v vlogi z dne 27. 1. 2017 (stran 9 te vloge) pa je navedla, da je D. Z., ko je prevzel vodenje tožene stranke, z upravo tožeče stranke razčiščeval obstoj bremen in prevzema in lahko potrdi, da se je tožeča stranka od samega začetka zavedala, da s svojimi posli pomaga pri pridobivanju delnic PI. S tem, ko je D. Z. na zaslišanju povedal kdaj in kje se je sestal z R. G. in o čem sta govorila, takšna izpovedba torej ni bila izven trditvene podlage tožene stranke. Pa tudi sicer sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na to izpovedbo kot bistveno, temveč na številne druge izvedene dokaze.

14. Tožeča stranka v zvezi z zatrjevano kršitvijo in kršitvijo določbe o prekluziji tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je storjena, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (iz tretjega odstavka 3. člena ZPP). Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi (npr. s pripoznavo) dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči oziroma ko bi upoštevanje razpolaganja stranke pripeljalo do učinka, ki po materialnem pravu sploh ni mogoč.6 V primeru zatrjevanih kršitev pa ne gre za tak primer. Kršitev zakonskih določb o prekluziji in širitvi trditvene podlage predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Kako naj bi po tožeči stranki zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe pa tožeča stranka v pritožbi niti ni zatrjevala.

15. Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze vestno in skrbno dokazno ocenilo, vsakega zase in vse skupaj, tako da je ugotovljeno dejansko stanje relevantno za odločitev rezultat celotnega dokaznega postopka. Svojo dokazno oceno pa je sodišče prve stopnje nazorno in prepričljivo obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi. Z razlogi kot jih je navedlo sodišče prve stopnje pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče tako v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in posledično v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja nima razloga dvomiti. Ker je sodišče prve stopnje listinske dokaze in izpovedbe prič celovito dokazno presojalo in obrazložilo, njenih zaključkov tožeča stranka ne more izpodbiti s povzemanjem posameznih izsekov oziroma odgovorov zaslišanih iz zapisnikov o zvočnem prepisu posnetkov glavnih obravnav in to le tistih, ki so njej v prid. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je izpodbijana sodba indična sodba, da temelji na nedokazanih in neresničnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, so tako neutemeljene.

16. Kot pravilno pritožbeno navaja tožeča stranka je bistvo obravnavanega spora v patronatski izjavi glede odprtega dolga iz posojilnih pogodb tožeče stranke z I. d.d. (oziroma F. d.d.) in C. d.d. in v veljavnosti le-te. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ko je presojalo dejansko in pravno naravo obravnavane patronatske izjave, pri čemer je izhajalo iz vsebine patronatske izjave in njenega namena kot ga je iz trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje.

17. Sodišče prve stopnje je v točki 149 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo najprej pomen patronatske izjave, ki ga ima ta v poslovni praksi kot inštitut zavarovanja in utrditve obveznosti in pri tem pojasnilo, da je dejansko učinkovitost zavarovanja iz patronatske izjave odvisna od njene vsebine, da gre v večini primerov le za moralno zavezo in da je treba za vsak primer posebej ugotavljati kakšno vrsto zavarovanja oziroma utrditve obveznosti nudi7, kar je v nadaljevanju tudi storilo. Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev, da je bil konec leta 2008 na sedežu ... na zahtevo tožnika glede odprtega dolga iz posojilnih pogodb tožnika z I. (oziroma prej s F.) in C. d.d., sklican sestanek na katerem bi se njegova uprava (pod vodstvom R. G.) dogovorila z B. Š. (kot tedanjim zakonitim zastopnikom tožene stranke in pomembnim posrednim lastnikom povezanih družb I., C., K. in skupaj z ženo 100 % lastnika A. P. d.o.o. na vrhu piramide dejanskega koncerna) o zavarovanju tožnikovih terjatev do I. in C.; da je pred tem B. Š. že zavrnil s strani tožnika predlagano poroštvo tožene stranke za dana posojila navedenim družbam; da je predsednica uprave ... R. P. na tem sestanku predlagala sestavo patronatske izjave kot mehkejšo obliko zavarovanja obveznosti; da je B. Š. nato podpisal patronatsko izjavo z dne 31. 12. 2008 (in tudi z dne 10. 1. 2009) s katero se je zavezal, da bo preko poslovnih partnerjev poskrbel za vračilo 20,000.000,00 EUR M. d.d. do decembra 2009 ne da bi tožnik za ta namen uporabil lastna sredstva; če ta obveznost ne bo v celoti izpolnjena jo bo P. izpolnila sama in da se je zapisalo tudi, da je ta izjava za P. pravno zavezujoča, je sodišče prve stopnje dejansko in pravno presodilo, da omenjena patronatska izjava predstavlja v prvem delu mehkejšo obliko zavarovanja, v drugem delu pa močnejšo obliko zavarovanja obveznosti, ki je v praksi manj pogosta. Sodišče prve stopnje je torej presodilo, da obravnavana patronatska izjava predstavlja obliko zavarovanja, dano s strani družbe P. za posojilne obveznosti I. in C., ki sta bili prevzemnici P. in dolžnika iz naslova posojilnih pogodb sklenjenih s tožečo stranko, tožeči stranki kot posojilodajalki. Pri tem za odločitev v tej zadevi ni bistveno kakšno pravno naravo sta izjavi pripisovali pravdni stranki (pri čemer sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tožeča stranka zatrjevala, da patronatska izjava predstavlja prevzem izpolnitve obveznosti, ki bi privedel do subrogacije terjatve iz tožnika na toženko, ki bi nato imela glede na njene navedbe do dolžnikov koncernski izravnalni zahtevek, pri čemer po mnenju tožnika kršitev izpolnitve obveznosti po drugem odstavku 434. člena OZ privede do odškodninske odgovornosti toženke do tožnika), bistveno je ali je obravnavana patronatska izjava kot taka glede na pomen, ki ji ga je dalo sodišče prve stopnje, torej zavarovanje obveznosti iz posojilnih pogodb tožeče stranke, veljavna ali ne, kar pa je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe8. Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbo prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ki določa, da je ničen pravni posel s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic ali drug posel s primerljivim učinkom, ničen, zaključilo, da v okviru primerljivega ekonomskega učinka sodi tudi nudenje zavarovanja s svojim premoženjem kreditojemalcu, ki je s posojilom kupil njene delnice in izvedel prevzem, zaključilo, da predstavlja zavarovanje posojil danih s strani tožnika prevzemnikoma (I. in C. d.d.) za nakup delnic tožene stranke s patronatsko izjavo podpisano s strani B. Š. kot tedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke (in hkrati direktorja obvladujoče družbe), tipično prepovedano ravnanje iz prvega odstavka 248. člena ZGD, tako imenovano prepovedano finančno asistenco.9 Posledično je sodišče prve stopnje zaključilo, da obravnavana patronatska izjava, ki je temelj tožbenemu zahtevku, ne ustvarja pravnih učinkov, ker je nična.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da če bi tožena stranka izpolnila zavezo iz patronatske izjave, bi v višini tožbenega zahtevka zmanjšala lasten kapital zaradi pridobitve svojih delnic, saj bi bila sredstva družbe porabljena za pokrivanje posojilnih obveznosti I. in C., torej delničarjev in prevzemnikov družbe kot posojilojemalcev, tožeči stranki kot posojilodajalcu, dana za nakup njenih delnic oziroma za njen prevzem.

19. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka konkretizirano niti ne izpodbija in sicer glede danih posojil M. d.d. tožeči stranki, ter glede danih posojil tožeče stranke I. (in F.) oziroma po prevzemu dolga C.; lastniških oziroma kapitalskih povezav tožene stranke, tožeče stranke, prevzemnih družb I., C. in drugih, ter M. d.d.; glede poteka in časovnega sovpadanja finančnih poti do prevzemnikov tožene stranke, kot jih je podrobno opisalo sodišče prve stopnje, kakor tudi ugotovitve, kako je prišlo do sestanka v zvezi s patronatsko izjavo, kdo so bili udeleženci tega in do podpisa patronatske izjave, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o ničnosti obravnavane patronatske izjave in tega tožeča stranka pritožbeno ne more izpodbiti.

20. Sodišče prve stopnje je iz izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožeča stranka vedela za kakšen namen so bila posojena njena sredstva (tako tudi sredstva, ki si jih je ona sposodila pri M. d.d.) in da je vedela ob pridobitvi patronatske izjave tudi, da posojilojemalca posojenih sredstev ne bosta mogla vrniti in je to v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožbeni očitki, da takšnega vedenja sodišče prve stopnje ni utemeljilo na nobenem neposrednem dokazu in da to ne izhaja iz izpovedb zaslišanih prič so v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe iz katere izhaja, da je sodišče prve stopnje za vsako relevantno dejstvo navedlo tudi dokaz. Sodišče prve stopnje je vedenje tožnika, da je s posojili I. (in F.) investiral v nakupe delnic tožene stranke podrobno dokazno obrazložilo v točki 158 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kapitalske povezave in časovno sovpadanje najetih in nato danih posojil ter prevzema tožene stranke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in dokazno obrazložilo10, pa nedvomno kažejo ne le da je uprava tožnika vedela, da s posojili danimi I. in F. investira v delnice tožene stranke in torej v njen prevzem s strani I. d.d., temveč dokazujejo tudi, da je tožeča stranka podpirala menedžerske prevzeme družb v Sloveniji11, ker je bila tudi sama deležna podpore ob izvedbi prevzema, kar je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo z izvedenimi listinskimi dokazi, ki so bili javno objavljeni, tožena stranka pa jih je vse predložila že pred prvim narokom za glavno obravnavo.

21. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo zakaj ne verjame trditvam tožeče stranke in izpovedbi takratnega vodstva tožeče stranke, da naj bi imel I. razpršeno vlaganje sredstev v različne finančne naložbe12 in da je tožeča stranka denar plasirala zaradi ekonomskega interesa - donosa iz obresti, kar neutemeljeno tožeča stranka pritožbeno izpodbija s sklicevanjem na anekse k posojilnim pogodbam v katerih je dogovorjena višja obrestna mera, vendar ni spregledati, da je šlo v tem primeru že za zamujena plačila po sklenjenih posojilnih pogodbah.13 Sodišče prve stopnje je razložilo tudi zakaj ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je v času ko je tožnik posodil sredstva oziroma ko je I. prevzel obveznosti do tožnika, I. imel dovolj lastnih sredstev za nakup delnic PI., ne da bi si moral denar izposojati pri tožniku14, s tem pa je sodišče prve stopnje že odgovorilo tudi na pritožbene navedbe tožeče stranke.

22. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da že zaradi same višine posojenih denarnih sredstev (kar 43 mio EUR), ki časovno sovpadajo s prevzemom tožene stranke in nato odkupom delnic s strani I. od ostalih prevzemnih družb, tožnik ne more verodostojno trditi, da ni vedel za kakšen namen bodo porabljena. To mu je moralo biti znano tudi iz javnih objav na SEOnetu kot je te ugotovilo sodišče prve stopnje.15 Končno pa je tožnik soglašal s prenosom dolga iz F. na I. in pdpisal pogodbe o prevzemu dolga v katerih je bilo jasno navedeno, da so bila posojena sredstva porabljena za nakup delnic PI.16 Te pogodbe so bile sklenjene konec leta 2008, pred izdajo patronatske izjave. Pritožbene trditve tožeče stranke, da ni vedela, da so bila posojena sredstva porabljena za financiranje prevzema tožene stranke in da sodišče prve stopnje tega vedenja ni utemeljilo, so tako povsem neutemeljene.

23. Neutemeljene pa so nadalje tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo dokazalo, da je tožeča stranka konec leta 2008, to je v času preden je bila podpisana patronatska izjava, vedela, da I. in C. d.d. nista sposobna vrniti posojenih sredstev, ker da je navedeno dokazovalo zgolj s posrednimi dokazi in z dokazi, ki v relevantnem obdobju sploh niso bili znani. Sodišče prve stopnje je na jasen način obrazložilo iz katerih dokaznih listin oziroma že z listinami dokazanih dejstev izhaja, da je tožeča stranka vedela za slabo finančno stanje družb I. d.d. in C. d.d. in zakaj trditvam in izvedenim dokazom tožeče stranke ni sledilo. Pri tem sodišče ni izhajalo zgolj iz poročil o poslovanju za leto 2008 za katere tožeča stranka trdi, da ji niso mogla biti znana že v letu 2008, temveč je svoje ugotovitve sodišče temeljilo na številnih drugih dokazih. Najbolj očiten pokazatelj, da se je tožeča stranka zavedala slabega finančnega stanja oziroma finančnih težav navedenih dolžnikov, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča ta, da je želela doseči dodatno zavarovanje pri toženi stranki, kakor je zaključilo tudi sodišče prve stopnje, saj je bila njena večmilijonska terjatev zavarovana samo z menicami posojilojemalcev oziroma kasneje prevzemnikov dolga in s solastniškim deležem družbe S. (slednje je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ne drži pritožbeni očitek, da je to spregledalo) z vprašljivo likvidnostjo.

24. Sodišče prve stopnje je podrobno in nazorno pojasnilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki dokazujejo, da je tožeča stranka vedela, oziroma da ji ni moglo ostati neznano, da I. in C. nista sposobna vrniti posojenih sredstev. Tako je v točki 160 do 164 dokazno obrazložilo finančno stanje I. d. d. v letu 2008 do začetka leta 2009 in obveznosti, ki jih je moral pokrivati in iz katerih sledi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil sredi leta 2008 kredino nesposoben. Da je ta zaključek pravilen in da to toženi stranki ni moglo biti neznano, pa je nedvomno zaključiti že iz aneksov, ki jih je tožeča stranka za dana posojila sklepala k posojilnim pogodbam in s katerimi je I. (in F.) ter C. podaljševala roke vračil posojil in dogovarjala dodatna zavarovanja ter skušala od B. Š. pridobiti stvarna zavarovanja. Ni dvoma, da se je tožeča stranka ob slabem finančnem stanju I. zavedala tveganosti slabo zavarovanih večmilijonskih posojil in zahtevala dodatno zavarovanje s patronatsko izjavo kot sprejemljivo obliko zavarovanja, kar je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v točki 166 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je izpostavilo z izpovedbo B. Š. dokazano dejstvo, da je uprava tožeče stranke oziroma njen takratni predsednik R. G. od tožene stranke oziroma B. Š., takratnega predsednika uprave tožene stranke in ključne osebe v piramidi povezanih družb dejanskega koncerna, zahtevala, da tožena stranka zagotovi zavarovanje za obveznosti družb I. in C. do tožeče stranke, s čemer je nedvomno jasno pokazala, da je vedela, čemu so bila namenjena posojena finančna sredstva. Tudi vse okoliščine podpisovanja patronatske izjave kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem skrivanje patronatske izjave in prikrivanje razlogov zanjo v pozivu tožeče stranke za izpolnitev z dne 20. 11. 200917, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na to, da se je uprava tožeče stranke oziroma tožeča stranka zavedala pomena te patronatske izjave.

25. Povsem jasno je, da se sodišče prve stopnje ni moglo opreti na izpovedbe prič članov takratne uprave tožeče stranke, ki je sklenila vse obravnavane posle, kar je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo.18 Trditve tožeče stranke o tem, da njena takratna uprava naj ne bi vedela čemu bi naj bila namenjena posojila ovrže tudi objektivno dokazano dejstvo, da so že v letih 2007 in 2008 mediji poročali o medsebojnem sodelovanju družb pri prevzemih. Torej o tem kar je prepričljivo na samem zaslišanju potrdil tudi B. Š..

26. Namen, ki ga je tožeča stranka zasledovala s patronatsko izjavo, je torej bilo zavarovanje obveznosti družb I. d.d. in C. d.d. do tožeče stranke. To navsezadnje tožeča stranka neposredno še enkrat potrdi v okviru svojih pritožbenih navajanja (na 10. in 11. strani pritožbe).

27. Po presoji pritožbenega sodišča je nadalje tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sredstva, ki jih je družba M. d.d. posodila tožeči stranki in so bila nadalje dejansko posojena družbama I. in C. za nakup delnic tožene stranke, niso predstavljala nikakršnega avansa, ampak je šlo za posojilo, kakor to nedvomno izhaja iz samih posojilnih pogodb19, katerega namen je bil takratni upravi tožeče stranke poznan. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi takšen pravilen zaključek zavzelo tudi glede na dejstvo, da vsekakor gre za izrazito neobičajen način poslovanja za katerega tožeča stranka tudi ni niti dokazovala, da bi že prej bila kadarkoli deležna takšnega načina in obsega plačila s strani družbe M. d.d. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke ko ta zatrjuje, da ni res, da si je tožnik moral sredstva izposoditi pri M. in da ni vedel in ni mogel vedeti, da je za nakup delnic PI. I. še po zaključenem prevzemnem postopku porabil ravno njegova sredstva ter da je neresnična in nedokazana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile posojilne pogodbe s strani M. d.d. in tožnika evidentirane šele po zapadlosti zadnjega aneksa konec leta 2008 in da je šlo pri spremembi posojila M. d.d. v avans za izmišljeno podlago.

28. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni ugotoviti, da je tožnik vedel za kakšen namen so bila dana njegova sredstva in je vedel, da posojilodajalca ne bosta mogla vrniti posojil, posojila pa so bila uporabljena za nakup delnic in prevzem tožene stranke, pravilno zaključilo, da pomeni njegov pristanek na zavarovanje terjatve iz naslova danih posojil s patronatsko izjavo (ki jo je sam izposloval) njegovo zavestno sodelovanje pri prepovedani finančni asistenci iz 248. člena ZGD-1, saj se je s patronatsko izjavo želelo doseči učinke, ki jih navedena določba prepoveduje to je, da bi tožena stranka sama financirala lasten prevzem oziroma pridobitev njenih delnic. Sankcija ničnosti določena v citirani določbi se tako nedvomno razteza tudi na tožnika kot prejemnika zavarovanja iz prepovedane finančne asistence, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje20 in je vsako drugačno stališče tožeče stranke nesprejemljivo. Da se nedovoljena finančna pomoč iz 248. člena ZGD-1 nanaša tudi na finančno pomoč dano po prevzemu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točki 170 obrazložitve izpodbijane sodbe in temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 29. Neutemeljena so zato vsa drugačna pritožbena zatrjevanja in očitki sodišču prve stopnje, da je to zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 86. člena OZ oziroma na 91. člen OZ. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka ugovor ničnosti uveljavljati tudi zoper družbe I. d.d., C. d.d. in M. d.d. To stališče tožeče stranke se očitno nanaša na primere, ko je vložena ničnostna tožba. V obravnavanem primeru pa je sodišče odločalo o dajatvenem zahtevku tožeče stranke zoper katerega se je tožena stranka branila z ugovorom ničnosti. Zato ni bilo nobene potrebe, da bi tožena stranka ta ugovor usmerila proti vsem trem navedenim družbam. Sploh pa ničnosti tožbe v zvezi s patronatsko izjavo ne bi bilo potrebno usmeriti zoper M. d.d., saj je patronatska izjava dejansko vpzostavila razmerje tožene stranke do tožeče stranke, družba M. d.d. pa nesporno tudi ni bila podpisnik patronatske izjave. Poleg tega družbi I. d.d. in C. d.d. zaradi izbrisa iz sodnega registra zaradi zaključka stečajnega postopka tudi ne obstajata več ter ne moreta biti toženi.

30. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za prepovedano finančno asistenco, katere sankcija je ničnost in zajema tako ničnost zaveze iz patronatske izjave kot zahtevka za njeno izpolnitev, materialnopravno pravilna.21

31. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že po tej pravni podlagi in ga je bilo že iz tega razloga zavrniti, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s pritožbenimi navedbami s katerimi tožeča stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi po drugi pravni podlagi, to je, da gre za prepovedano vračilo vložka iz 227. člena ZGD-1, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo kot dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

32. Pritožbo tožeče stranke je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.22

33. O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo upoštevaje določbe prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 165. člena ZPP ter prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške tega pritožbenega postopka, toženi stranki in intervenientu na njeni strani pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega odgovora. Tako je toženi stranki dolžna povrniti stroške v višini 37.258,80 EUR in sicer nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v zahtevani višini 30.520,00 EUR povečano za 20,00 EUR stroškov po tar. št. 6002, vse povečano za 22 % DDV. Stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti stroške v višini 38.991,20 EUR in sicer po tar. št. 3210 ZOdvT 31.960,00 EUR, povečano za 22 % DDV. Obema strankama je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 Prvi odstavek člena 248 ZGD-1 določa: Pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, je ničen. 2 Prvi odstavek 227. člena ZGD-1 določa: Vložki se ne smejo vrniti in ne obrestovati. 3 Glej točko 146 obrazložitve. 4 Glej tudi III Ips 25/2016. 5 Gre za listinske dokaze tožene stranke v prilogah spisa do vključno B127. 6 Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba 2005, Prva knjiga, stran 44 do 47. 7 Tako tudi teorija npr. Podjetje in delo 2001, št. 1, stran 77, GV d.d. 12. 2. 2001, avtor Martina Repas, članek Patronatska izjava kot novejša oblika zavarovanja obveznosti. 8 Glej točko 169 obrazložitve. 9 Sodišče prve stopnje je v točki 168 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo: ″Po prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je ničen pravni posel s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev njenih delnic. Zakonsko besedilo ne opredeljuje poimensko kakšen konkreten pravni posel družba sklene v tem primeru. Bistveno je ekonomsko podpiranje pridobivanja lastnih delnic, saj družba svojega premoženja za ta namen ne sme izpostaviti. Kot je poudarjeno v pravni teoriji se pojem ″zagotovi″ najširše razlaga. V poštev pridejo najrazličnejši pravni posli, ki imajo enak ekonomski učinek - da se iz premoženja družbe ekonomsko podpre financiranje nakupa lastnih delnic. V okvir enakega ekonomskega učinka sodi tudi nudenje zavarovanja s svojim premoženjem kreditojemalcu, ki je s posojilom kupil njene delnice. Prvi odstavek 248. člena ZGD-1 ima kogenten (brezpogojen) značaj zaradi varovanja kapitala družbe; v nobenem primeru ne sme priti do položaja, ko bi družba svoje delnice kupila s svojim premoženjem, saj bi s tem zmanjšala lasten kapital. Ker je to v korporacijskem pravu nedopustno, je za kršitev takšnega položaja zagrožena najstrožja sankcija - ničnost pravnega posla. Tudi sodna praksa je pri obravnavanju teh položajev stroga; za prepoved finančne asistence je vseeno ali je ta obstajala pred ali po nakupu delnic. Pomembna je funkcionalna zveza med finančnim podpiranjem (zavarovanjem posojila) in pridobivanjem delnic.″ 10 Glej točke 155-158 obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik investiral v delnice I. d d.,. ki je bil v letu 2007/2008 prevzet, v delnice tožene stranke, ki je bila prevzeta 2008 in v delnice M, ki je bil konec leta 2007 prevzet, iste družbe pri katerih prevzemu je pomagal tožnik pa so investirale v njegove delnice pri prevzemu 2008. Takrat je bil tožnik prevzet s strani šestih prevzemnikov, med katerimi je tudi H., ki je bil v lasti uprave tožnika - R. G., T. Č., M. Č. in N. K.. 12 Glej točko 159 obrazložitve. 13 Glej točko 169 obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Glej točko 160 in 161 obrazložitve izpodbijane sodbe. 15 Glej točko 152 obrazložitve izpodbijane sodbe. 16 Glej prilogo B14 in B15 spisa. 17 Glej prilogo A9. 18 Glej točko 179 obrazložitve izpodbijane sodbe. 19 Glej priloge A2 do A7 spisa. 20 Glej obrazložitev v točki 170 obrazložitve izpodbijane sodbe. 21 Prvi odstavek člena 248 ZGD-1. 22 Člen 353 ZPP.