Jedro

Opustitev dolžnosti prijaviti prometno nesrečo policiji, nima avtomatično za posledico izgube zavarovalnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da po temelju obstoji obveznost tožene stranke do povrnitve škode tožeči stranki (I. točka izreka). O višini tožbenega zahtevka, vključno s stroški postopka, bo sodišče odločilo s končno sodbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se na prvi odstavek 1. člena Dodatnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (v nadaljevanju Pogoji AO plus). Tožnica se ni poškodovala pri padcu ali trku v prometni nesreči, ampak je pri vožnji v ovinek podstavila nogo, pri čemer jo je zapeklo v mečih. V konkretnem primeru ni šlo za prometno nesrečo, ker ni bilo zdrsa vozila, trčenja ali prevrnitve. Ni mogoče slediti tožničini navedbi, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neprilagojene hitrosti, saj je trdila, da se je poškodovala pri počasni vožnji v ovinek. Ker tožnica ni obvestila policije, ni ravnala v skladu s petim odstavkom 6. člena Pogojev AO plus. Tožnica je onemogočila ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi v trenutku nastanka nesreče. Ker se je izmaknila preiskavi alkoholiziranosti, je v skladu s 4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju Pogoji AO) izgubila zavarovalne pravice. Z ugotovitvijo, da je navedeno določilo nično, je sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago. Pogodbeno dogovorjena domneva alkoholiziranosti ni nična. Sklicuje se na 86., 88. in 121. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter na namen konkretne zavarovalne pogodbe. Pogodbena volja strank ne odstopa od splošnih določb iz 26. poglavja OZ. Zavarovalnice niso pripravljene prevzeti rizika, ki ga lahko pomeni delovanje alkohola na zavarovanca. Tožnica ni izkazala, da je 6. 8. 2012 prišlo do škodnega dogodka, saj ni predložila policijskega zapisnika niti nobenega drugega dokazila. Dokazovanje s pričami, ki jih tožnica osebno pozna, in so izpovedovale v njeno korist, ni dovolj. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbi odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše Su 1706/2016 z dne 22.9.2016, s katerim je bilo odločeno, da se pristojnost za sojenje v zadevi Višjega sodišča v Mariboru prenese nanj.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo in njenimi razlogi (7., 8. točka obrazložitve), da ni podan izključitveni razlog iz prvega odstavka 1. člena Pogojev AO plus (da se tožnica ni poškodovala v prometni nesreči), pri katerem vztraja pritožba. Po ugotovitvi sodbe se je tožnica poškodovala pri vožnji z motorjem na javni cesti, ko je pri zavijanju v levi ovinek (vanj je pripeljala s hitrostjo 15 do 25 km/h) začela izgubljati ravnotežje in je, najprej z odvzemom plina, nato pa z dodatkom plina, poskušala izravnati motor, pri čemer ji je spodneslo zadnje kolo. Zaradi preprečitve padca je z desno nogo stopila na tla in se pri tem telesno poškodovala, dobila je nateg mečnih mišic desne noge. Konkretni dejanski stan ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju iz prvega odstavka 109. člena Zakona o pravilih cestnega prometa(1) (v nadaljevanju ZPrCP), (prej enako 134. člen Zakona o varnosti v cestnem prometu (v nadaljevanju ZVCP-1). V zakonih s področja prometa (nanje se pri opredelitvi pojma prometne nesreče sklicujejo Pogoji AO plus), ni podlage za pritožbeno stališče, da ni šlo za prometno nesrečo, ker ni prišlo do zdrsa vozila, trčenja oziroma prevrnitve. Trditve tožnice v tožbi, da se je poškodovala pri počasni vožnji v ovinek, ne pomenijo, kot to poskuša prikazati pritožba, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi neprilagojene hitrosti. Sicer pa pritožba ne ponudi nobenih tehtnih trditev, ki bi vzbujali dvom o pravilnosti zaključka sodbe, da je tožnica odgovorna za nastalo škodo (pogoj tretjega odstavka 1. člena Pogojev AO plus).

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP. Okoliščina, da o prometni nesreči ni bil sestavljen policijski zapisnik, ne pomeni, da do konkretnega škodnega dogodka ni prišlo, kot trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je v izvedenih dokazih imelo zadostno podlago za ugotovitev, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči dne 6. 8. 2012. Takšen zaključek temelji na prepričljivih izpovedbah tožnice in prič A. A. ter B. B. Priča A. A., ki je potrdil način poškodovanja tožnice(2), je, kot je povedal, dogajanje opazoval, ker je bil zunaj na dvorišču obrnjen proti cesti. Kasneje, ko se je bolečina v tožničini desni nogi stopnjevala, jo je tudi odpeljal v UKC ..., kjer je bila pregledana in je bila postavljena diagnoza (nateg mečnih mišic desne noge). Po povedanem zgolj dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da tožnica priči osebno pozna, ne zadošča za dvom o pravilnosti dokazne ocene. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom, da do tožničine poškodbe (nateg mečnih mišic desne noge), ugotovljene po pregledu v UKC … istega dne, ni prišlo v škodnem dogodku, kot je zatrjevala tožnica.

8. Pritrditi je stališču sodbe, da opustitev dolžnosti prijaviti prometno nesrečo policiji, nima avtomatično za posledico izgube zavarovalnih pravic, kot vztraja pritožba, sklicujoč se na peti odstavek 6. člena Pogojev AO plus v zvezi s 4. točko 1. odstavka 3. člena Pogojev AO. Sodba materialnopravno pravilno ugotavlja vsebino pravnega standarda izmikanja preiskavi in jo ustrezno prilagodi okoliščinam konkretnega primera(3). Ugotovi, da tožnica kritičnega dne ni uživala alkohola, da je do škodnega dogodka prišlo v času malice, da je tožnica po dogodku nadaljevala z delom do zaključka delovnega dne, da v prometni nesreči ni bilo materialne škode niti drugih udeležencev in da tožnica sprva ni niti vedela, kako huda je njena poškodba. Zaključi, da tožnica, ki ni poklicala policije, ni z namernim ravnanjem preprečila možnosti, da bi se ugotavljala njena alkoholiziranost, spričo česar se domneva alkoholiziranosti v konkretnem primeru sploh ni vzpostavila. Pritožba konkretizirano takemu zaključku sodbe ne nasprotuje. Posledično zato ni odločilnega pomena, ali je pravilno stališče sodbe o ničnosti petega odstavka 6. člena Pogojev AO plus (izguba pravic zavarovanca zaradi domneve alkoholiziranosti), kot tudi ne, ali je z zaključkom o njegovi ničnosti sodba prekoračila trditveno podlago, kot trdi pritožba.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ni kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s 164. členom ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Prometna nesreča je nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda.

Op. št. (2): Povedal je, da je motor zdrsnil, da je tožnica lovila ravnotežje, da je udarila z desno nogo ob tla, da je ujela ravnotežje in se pripeljala do njega.

Op. št. (3): Tako tudi sklep VSRS II Ips 331/2013 z dne 1.10.2015