Jedro

V izvršilnem naslovu so navedeni vsi potrebni parametri za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti, nominalno višino obresti pa ugotovi šele izvršilno sodišče. Omejitev teka obresti mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti pri presoji dolžnikovih pravnih sredstev ali končno pri poplačilu upnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da se stroški ugovornega postopka znižajo za 89,10 EUR.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 1. točki in v 3. točki izreka glede stroškov v znesku 60,90 EUR) sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnikov, vloženemu zoper točko II. izreka sklepa z dne 28. 5. 2018 delno ugodilo tako, da tekst točke II. izreka ostane nespremenjen in se označi s točko II.a, doda pa se še točka II.b, ki glasi: II.b Zakonite zamudne obresti za vse tri zneske terjatev upnika navedenih v točki II.a prenehajo teči, ko višina zakonitih zamudnih obresti za posamezno terjatev doseže višino glavnice (1. točka izreka), ugovor dolžnikov, vložen zoper točko III. sklepa z dne 28. 5. 2019, zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da je upnik dolžan dolžnikoma v roku 8 dni povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 150,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper odločitev v 1. in 3. točki izreka upnik vlaga pravočasno pritožbo. Izpodbijanemu sklepu očita bistveno kršitev določb postopka, ker le ta ne vsebuje obrazložitve pravnega temelja njenega izreka. V kolikor se odločitev nanaša na nekdanji 376. člen OZ izpostavlja, da dikcija izpodbijanega sklep tek obresti ne omejuje le na neplačane obresti, kar pa je nezakonito. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da je upnik stroške dolžnikoma povzročil neutemeljeno. Sklepa v tem delu tako ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se sklep v izpodbijanem delu razveljavi, upniku pa se prizna priglašene stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Sodišče druge stopnje očitanih bistvenih kršitev določb postopka ni ugotovilo. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je podana, če ima odločitev sodišča takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, zlasti pa če je izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima nobenih razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pri tem gre opozoriti tudi na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno navedeni pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru.

6. Odločba U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 (v nadaljevanju Ustavna odločba, ki je stopila v veljavo 18. 3. 2006), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico1, je sestavni del pravnega reda Republike Slovenije in torej tudi vir prava, ki ga je sodišče dolžno upoštevati. Tudi Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, je v več svojih izdanih odločbah2 odgovorilo na vprašanje, kako je treba razlagati izvršilne naslove, v katerih je v izreku zapisano, da tečejo zakonske zamudne obresti „do plačila“. Zavzelo je stališče, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo „do plačila“, pač pa, da to pomeni „do prenehanja obveznosti“. To pa pomeni do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar je glede zamudnih obresti lahko tudi njihovo prenehanje teka zaradi (veljavnega) pravila _ne ultra alterum tantum_. Na podlagi stališča Vrhovnega sodišča RS v navedenih odločbah se je sodna praksa s tem stališčem uskladila. V Zakonu o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ-A), ki je začel veljati 22. 5. 2007, pravilo _ne ultra alterum tantum_ ni več določeno. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Določeno je, da zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Slovenije in je glede na splošno prepoved retroaktivnosti treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in zato z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Takšno stališče3 je zavzelo tudi že Ustavno sodišče v odločbah Up 227/05 z dne 24. 5. 2007 in Up 699/05 z dne 5. 7. 2007. 7. V obravnavanem primeru sodišče pri izdaji izvršilnega naslova dne 27. 10. 2000, ki je postal pravnomočen 13. 12. 2000, ni moglo upoštevati Ustavne odločbe. Ker pa je sodišče tudi v izvršilnem postopku dolžno uporabljati zakonska pravila, ki so skladna z ustavo, to upoštevajoč prej navedeno Ustavno odločbo pomeni, da mora izvršilno sodišče pri opravi izvršbe za čas po 1. 1. 2002 v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti upoštevati tudi 367. člen OZ, saj so takrat glede na Ustavno odločbo obresti nehale teči po samem zakonu. S tem po stališču sodne prakse izvršilno sodišče ne odstopa od načela formalne legalitete in ne posega v časovne meje pravnomočnosti, saj ravno z ugotavljanjem nominalne višine obresti znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu, ohranja zvestobo izvršilnemu naslovu. V izvršilnem naslovu so tako navedeni vsi potrebni parametri za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti4, nominalno višino obresti pa ugotovi šele izvršilno sodišče. Omejitev teka obresti mora torej sodišče upoštevati po uradni dolžnosti pri presoji dolžnikovih pravnih sredstev ali končno pri poplačilu upnikove terjatve. Ne držijo tako pritožbeni očitki, da sodišče za omejitev teka obresti pri odločanju o ugovoru ni imelo nobene podlage. Prav tako pritožba neutemeljeno sprejeti odločitvi očita nezakonitost, ker omejitev teka obresti ni izrecno omejena na zapadle in neplačane obresti. Upnik namreč ne zatrjuje, da bi bile v času sprejete odločitve kakšne obresti že plačane. V tem delu je tako sodišče druge stopnje pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Je pa sodišče druge stopnje pritožbi upnika delno ugodilo glede odločitve o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnika sta s svojim ugovorom delno uspela glede odločitve o omejitvi teka zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje ob upoštevanju polovičnega uspeha dolžnikov spremenilo tako, da je stroške ugovora znižalo za 89,10 EUR (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ter šestim odstavkom 38. člena ZIZ). Dolžnika sta priglasila 200 točk za sestavo ugovora, kar ob vrednosti odvetniške točke, ki je veljala v času oprave dela, znaša 91,80 EUR, skupaj s sodno takso torej 121,80 EUR. Glede na uspeh jima torej pripada 60,90 EUR.

9. Upnik je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, le glede stranske terjatve stroškov, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 To pomeni, da je v primeru obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, dolžnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002, ne glede na to, ali je njihova vsota že presegla glavnico. Glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 pa je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo, to je 376. člen OZ, ki določa, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, kar pomeni, da na podlagi zakona preneha obveznost dolžnika plačati višji znesek iz naslova obresti. 2 II Ips 10/2011, II Ips 51/2011 in 402/2011, vse z dne 5. 4. 2012, II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012. 3 Ustavno sodišče se je postavilo na stališče, da je bistvena okoliščina, ali je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Le te z uveljavitvijo OZ-A ne morejo namreč oživeti znova. 4 - Glavnični znesek, od katerega tečejo, - čas (od kdaj do kdaj), v katerem tečejo in obrestna mera.