Jedro

Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V 394 členu ZPIZ-2 je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre v konkretnem primeru za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, to je ZPIZ-1, je toženec tožniku pravilno odmeril pokojnino v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne pokojninske osnove, pri čemer je bila pokojninska osnova v skladu s 3. odstavkom 391. člena ZPIZ-2 pravilno preračunana s faktorjem 0,732. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 11. 6. 2014 ter št. ... z dne 28. 8. 2014 ter da se tožniku prizna pravica do odmere višjega zneska starostne pokojnine in sicer od najugodnejših plač oziroma osnov iz obdobja od leta 1981 do leta 1990 s preračunanimi valorizacijskimi količniki po 47. členu ZPIZ-1, brez preračuna s faktorjem 0,732, od 1. 7. 2014 dalje ter da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko med doslej odmerjeno starostno pokojnino v višini 466,08 EUR, in novo višjo odmero starostne pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka nepravilno razlagata določbo 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v zvezi s 406. členom istega zakona. Zaradi zmotne razlage je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da bi morala tožena stranka uporabljati 10 letno povprečje prejetih plač od leta 1981 do 1990 pri oblikovanju pokojninske osnove ter valorizacijski količnik po 47. členu ZPIZ-1, ne pa po 35. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Sodišče je tudi prezrlo določbo prvega odstavka 409. člena ZPIZ-1, ki govori o odmeri pokojnine v prehodnem obdobju. Po prvem odstavku navedenega člena se zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999, pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine, po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po zakonu, ki je bil v veljavi do 31. 12. 1999. Tožnik je v času od leta 1980 do leta 1991 dopolnil nekaj več kot 10 let. Sodišče je ozko razlagalo aktualne zakonske predpise. Tako je tudi zmotna obrazložitev sodišča prve stopnje in sicer, da se je pokojninska osnova na podlagi najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja določila le za zavarovance, ki so se upokojili v letu uveljavitve ZPIZ-1, torej v letu 2000. 409. člen namreč govori o zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999 in se za takšne primere pokojninska osnova določi na podlagi plač iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Navedena zakonska določba pa ne govori o letu upokojitve, temveč o zavarovancih, ki so se upokojili v letu 2000. Torej ne govori o zavarovancih, ki se, kot je to tožnikov primer, upokojijo leta 2014 po prehodnih in končnih določbah ZPIZ-2. Tožnik navedeno določbo razume kot zakonodajalčev nagib omogočiti takšni kategoriji zavarovancev, da ob zaključku njihove delovne kariere in ob prehodu na nov sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPIZ-2) pridobijo pravice do ustrezne in zaslužene starostne pokojnine. Tožena stranka kot tudi prvostopenjsko sodišče bi morala tožnikov zahtevek obravnavati in o njem odločati z uporabo starega zakona, ki je bil v veljavi do 1. 1. 2013 in sicer tako glede oblikovanja pokojninske osnove, kakor tudi uporabe valorizacijskih količnikov po 47. členu ZPIZ-1. S preračunom pokojninske osnove s faktorjem 0,732 je tožnik bistveno oškodovan pri svoji pokojnini. Pojasnilo prvostopenjskega sodišča, češ da je uporaba novega valorizacijskega količnika po 35. členu ZPIZ-2 za tožnika ugodnejša, je nesprejemljiva. Že ob vložitvi tožbe je tožnik opozoril, da sta določbi tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 in osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2, v nasprotju s prvim odstavkom 391. člena, kar povzroča tudi različno interpretacijo. Zaradi tega je tudi predlagal, da sodišče začne postopek za presojo ustavnosti spornih določb pred Ustavnim sodiščem RS, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Tožnik meni, da gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov in tudi za postavljanje tožnika v neenakopraven položaj z ostalimi zavarovanci in s tem za očiten primer neenakosti pred zakonom. Grobo se posega v tožnikove pridobljene pravice. V zadevi je poleg zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava podana kršitev tudi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, prav tako ima sodba takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba namreč sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Pritožbeni razlogi so zgolj pavšalni, saj tožnik niti ne konkretizira, v čem naj bi bila podana kršitev po navedeni določbi. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti. Prav tako tudi ne obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer glede tega, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in pa z vsebino listin.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. … z dne 28. 8. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 466,08 EUR na mesec, od 1. 7. 2014 dalje.

7. V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine.

8. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe je razvidno in kar očitno med strankama tudi ni sporno, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo, priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V omenjenem členu je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Torej kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2 določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, torej ZPIZ-1, je tožena stranka pokojnino pravilno odmerila, upoštevaje določbo 39. člena ZPIZ-1. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Z uveljavitvijo ZPIZ-1 se je ta doba postopoma dvigovala, s tem, da je v letu 2000 znašala 10 let, nato pa se je v začetku vsakega naslednjega koledarskega leta obračunsko obdobje podaljšalo za eno leto, vse dokler ni doseglo 18 zaporednih let zavarovanja. Za tožnika, ki se je upokojil v letu 2014 tako nikakor ni mogoče uporabiti zgolj 10 let, kot to uveljavlja v pritožbi, temveč 18 let, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Vsakršna drugačna razlaga bi namreč pomenila, da bi bili v ugodnejšem položaju tisti zavarovanci, ki bi se upokojili po prehodnih določbah novega zakona, v primerjavi z zavarovanci, ki so se upokojili po določbah ZPIZ-1 v času od 2001 dalje, torej v času, ko se je obračunsko obdobje začelo podaljševati iz 10 let na 18 let. 9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo valorizacijskih količnikov. Uporaba določbe 47. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na valorizacijo plač iz prejšnjih let namreč nikakor ne pride v poštev, kajti že ZPIZ-2 je v prehodni določbi (osmi odstavek 394. člena) uporabo navedene določbe izključil. Izrecno je namreč določil, da se upravičencem iz prejšnjih odstavkov 394. člena, ki pridobijo pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do tega zakona, pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom (ZPIZ-2) in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Enako je določeno tudi za osebe, ki so že do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahtevka. Tudi v teh primerih se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s ZPIZ-2 in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732 (tretji odstavek 391. člena ZPIZ-2). Že sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, kakšen je namen valorizacijskih količnikov in pa citiralo podzakonske pravne akte, ki se nanašajo na valorizacijske količnike. Opravilo je tudi primerjavo izračuna, upoštevaje določbe ZPIZ-1 in pa določbe ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je odgovorilo na vsa bistvena vprašanja, ki jih sedaj v pritožbi ponovno uveljavlja tožnik. Pritožbeno sodišče zato v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova.

10. Ureditev v prehodnih določbah, ki izjemoma omogočajo, da določene kategorije zavarovancev pridobijo oziroma uveljavijo pravice po ZPIZ-1, s tem da je v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2 določeno, kako se upoštevajo valorizacijski količniki, ni v nasprotju z ustavnimi določbami, ki jih v pritožbi omenja tožnik. Zakonodajalec je omogočil določeni kategoriji zavarovancev, da pridobi pravico po določbah prej veljavnega zakona, nikakor pa to ne pomeni, da zakonodajalec določenih vprašanj, kot na primer valorizacijskih količnikov ne bi smel posebej urediti in s tem v zvezi izključiti uporabo določb ZPIZ-1. Kot to izhaja tudi iz komentarja ZPIZ-21 je v osmem odstavku 394. člena določen način odmere pravic za osebe, ki se bodo lahko na podlagi varstva pričakovanih pravic upokojili po ZPIZ-1 in bodo imele odmerjene svoje pravice po ZPIZ-1, 18 letno najugodnejše zaporedje plač, odmerni odstotki, bonusi, malusi in tako dalje. Ob preračunu pokojnin po ZPIZ-1 se uporabljajo valorizacijski količniki, ki veljajo za izračun pokojninske osnove po tem zakonu (po 35. členu ZPIZ-2). Ker je tako izračunana pokojninska osnova precej višja, kot bi bila, če bi bila izračunana po ZPIZ-1, posledično pa bi bila višja tudi starostna pokojnina, odmerjena ob upoštevanju višjih odstotkov za njeno odmero po ZPIZ-1, se ta osnova preračuna s korektivnim količnikom 0,732. Ta je enak zadnjemu valorizacijskemu količniku za preračun plač iz leta 2011 pri določanju pokojninskih osnov za upokojene v letu 2012 (to je v zadnjem letu veljavnosti ZPIZ-1). S tem korektivnim količnikom se na enostaven način zagotavlja primerljivost višine pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.

11. Glede na navedeno je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka tožniku pravilno odmerila starostno pokojnino in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.