Jedro

Izpovedbe zaslišanih prič je možno obravnavati le kot indice, ki pa sami po sebi in tudi v povezavi med seboj ne zadoščajo za ugotovitev, da je povzročitelj škode prav zavarovanec tožene stranke.

Izrek

1./ Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 3.986,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.977,37 EUR od dne 28. 07. 2004 dalje in od zneska 9,08 EUR od dne 03. 11. 2004 dalje zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v 15 dneh (šteto od vročitve te sodbe) povrniti 564,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje.

2./ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 337,91 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 3.986,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.977,37 EUR od dne 28. 07. 2004 dalje do plačila in od zneska 9,08 EUR od dne 03. 11. 2004 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 445,61 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka petnajstdnevnega roka dalje.

Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico.

Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je bilo med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali je bil zavarovanec tožene stranke, F. V., povzročitelj prometne nesreče, v kateri je nastala škoda zavarovanki tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o udeležbi F.V. v prometni nesreči oprlo na izpovedbe zaslišanih prič, iz katerih pa po oceni pritožbenega sodišča izhaja kvečjemu zaključek, da je F.V. kritičnega dne vozil po cesti, na kateri je prišlo do prometne nesreče. Nobena izmed prič namreč ni z gotovostjo potrdila, da je ravno on povzročitelj prometne nesreče. Tako sta priči N. M. in J. Ž., ki sta prva prispela na kraj nesreče, vedela povedati le, da sta videla po cesti voziti takšen avto, kot ga je vozil F.V.. Zaslišana policista D. in B., ki sta obravnavala prometno nesrečo, pa sta v izpovedbi podala le njuno lastno oceno, da je nesrečo povzročil F.V.. Slednjo sta oprla na izjavo oškodovanke, na izjavi N. M. in J. Ž., ki sta tik pred nezgodo vozila v isti smeri kot oškodovanka, vendar nezgode nista videla in na dejstvo, da so kmalu po nesreči policisti zaustavili F. V. v kraju L.. Tudi oškodovanka je izpovedovala le o tem, da je videla "črn avto, s krogci Audija, da gre za novejši avto in da ga vozi manjša temnolasa moška oseba" , ni pa mogla potrditi, da je bil to prav F.V..

Iz pravkar razloženega sledi, da je izpovedbe zaslišanih prič možno obravnavati le kot indice, ki pa sami po sebi in tudi v povezavi med seboj ne zadoščajo za ugotovitev, da je povzročitelj škode prav zavarovanec tožene stranke. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do prometne nesreče prišlo ob 13:40 in da je tako povsem mogoče v petindvajsetih minutah prevoziti razdaljo od kraja prometne nesreče do kraja L., kjer so V. ustavili policisti, utemeljuje kvečjemu verjetnost, da je F. V. tistega dne s svojim vozilom vozil v nasprotni smeri kot oškodovanka in da sta se zato srečala.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno - zgolj na podlagi verjetnosti in ne z dokaznim standardom prepričanja, ki se v pravdnem postopku zahteva za ugotavljanje resničnosti trditev o dejstvih (1) - sklepalo na obstoj dejstva, da je bil povzročitelj nastale škode zavarovanec tožene stranke. Na podlagi 3. točke 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Dokazno gradivo tožene stranke namreč v nobenem primeru ne more zadoščati za presojo, da je podana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem domnevnega povzročitelja in nastalo škodo. Ker nosi tožeča stranka dokazno breme za utemeljitev obstoja vzročne zveze, ta pa je eden izmed konstitutivnih elementov civilnega delikta, v obravnavanem primeru ni podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, s tem pa ne utemeljenost regresnega zahtevka tožeče stranke.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Ker tožeča stranska s tožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške prvostopenjskega postopka, prav tako pa pritožbenega postopka. Od priglašenih stroškov v postopku pred prvostopenjskim sodiščem je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 20 točk za poročilo stranki, 150 točk za zastopanje na na naroku dne 01. 04. 2008 (2. tč. tar. št. 20 OT) in 100 točk za porabljen čas za zastopaje na tem naroku (1. odst. 7 čl. OT), 20 točk za poročilo stranki. Ob vrednosti odv. točke na dan izdaje sodne odločbe v višini 0,459 EUR, skupna vrednost storitve znaša 408,51 EUR, upoštevaje materialne stroške po 3. odst. 14. čl OT v višini 8,1702 EUR in 20% DDV (83,34 EUR), znaša nagrada pooblaščencu 500,02 EUR. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki tudi takso za odgovor na tožbo v višini 35,68 EUR (prej 8.550,00 SIT) in stroške pričnine za F. V. v višini 28,80 EUR. Potrebni stroški tožene stranke pred prvostopenjskim sodiščem tako znašajo 564,50 EUR.

Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo pritožbe (375 točk), kar povečano za 20% DDV znaša 206,55 EUR, in stroške takse za pritožbo v višini 131,36 EUR. Skupno torej pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 337,91 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te sodbe in iztekom paricijskega roka (prim. 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe, po izteku tega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.

(1) Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2005. 2. knjiga, str. 327, 330 in 331.