Jedro

Tega, kar je v pritožbi z dne 9.12.2003 zapisal drugi dolžnik, ni mogoče označiti kot preprosto izražanje in grajo sklepa sodišča prve stopnje. Gre za izrazito žaljivo izražanje o sodnici z izraženim zaničevalnim namenom. To velja še posebej za zadnji stavek, ko sodnici očita, da je "izpostava Gestapa za Ljubljano".

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.12.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani drugega dolžnika kaznovalo z denarno kaznijo 200.000 SIT, ki jo mora plačati v treh mesecih. Če kazen ne bo plačana, se bo izvršila tako, da se bo za vsakih 10.000 SIT določil en dan zapora.

Zoper ta sklep se pritožuje drugi dolžnik in navaja, da vztraja pri vsem, kar je napisal o sodnici A.A., da je resnicoljubnim ljudem povzročila številne poškodbe, ter da za to ne bo nikoli kaznovana. V nočeh pred obravnavo so resnicoljubni ljudje trepetali ob misli "A. ne preverja resničnost navedb v tožbi in tudi sama laže in ponareja zapisnike". Pritožnik meni, da je primerjava sedanjega "sodišča" z Gestapom premila, pritožbo pa zaključi z mislijo, da "uzakonjena zločinska organizacija 'sodišče v Ljubljani' je za resnicoljubne ljudi pravi pogrom", ter da bo prišel čas, "ko bodo Slovenci to zločinsko organizacijo pregnali".

Pritožba ni utemeljena.

Tega, kar je v pritožbi z dne 9.12.2003 zapisal drugi dolžnik, ni mogoče označiti kot preprosto izražanje in grajo sklepa sodišča prve stopnje. Gre za izrazito žaljivo izražanje o sodnici z izraženim zaničevalnim namenom. To velja še posebej za zadnji stavek, ko sodnici očita, da je "izpostava Gestapa za Ljubljano".

Pravkar povzet izraz ne zahteva dodatne utemeljitve, da gre za žalitev, ki je bila zapisana tudi z zaničevalnim namenom. Višje sodišče je zato pravilno uporabilo pooblastilo iz 109. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), ki določa, da se po 11. členu tega zakona kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Pritožbene navedbe, v katerih drugi dolžnik ponovno žali sodišče, še dodatno utemeljujejo izrek denarne kazni.

Toženec v pritožbi ne načenja vprašanja višine izrečene denarne kazni. Zato vrhovno sodišče pri uradnem preizkusu tega dela izpodbijanega sklepa in v mejah pritožbenih razlogov pritrjuje presoji in razlogom sodišča za določitev denarne kazni v višini 200.000 SIT. Dolžnikovo izražanje v pritožbi je res zelo žaljivo za sodnika, žalitve pa ponavlja in še razširja tudi v sedanji pritožbi.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 - 16/2004) zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni.