Jedro

Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo v pravdi zaradi plačila odškodnine iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, le ta ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo storjeno, da ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni bilo vzročne zveze, da škoda ni nastala ter da ni bil prišteven in da ni kriv, saj je pravdno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza kaznivemu dejanju. Pravdno sodišče lahko tako v odškodninski pravdi samostojno ugotavlja le dejstva o višini škode in presoja morebiten ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točki izreka) potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 299.732,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.732,00 SIT od 15.8.1999 do plačila in od zneska 280.000,00 SIT od 1.7.2003 do plačila (1. točka izreka) ter pravdne stroške v znesku 53.732,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2006 do plačila (3. točka izreka). Presežni tožbeni zahtevek v višini 220.000,00 SIT pa je zavrnilo (2. točka izreka).

Sodbo prvostopnega sodišča v njenem prisodilnem delu in izreku o stroških izpodbija tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da jo sodišče druge stopnje v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje kljub obstoju kazenske obsodilne sodbe moralo izvesti dokazni postopek z zaslišanjem prič in ogledom kraja dogodka in je tako neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge toženca. Ker pa tudi ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbi toženca, je slednjemu odvzelo zakonsko in ustavno pravico. Poleg tega se je sodišče prve stopnje le sklicevalo na številko kazenske sodbe in ni opisalo škodnega dogodka, zato je zaključek o obstoju odškodninske odgovornosti toženca arbitraren in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP. V kazenskem postopku je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in je bilo storjenih več nepravilnosti. Kot zmoten pritožba označi tudi zaključek izpodbijane sodbe, da videokaseta potrjuje ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da tožnik prva dva dni po poškodbi ni imel težav in tudi da obseg škode ni takšen, kot ga zatrjuje tožnik. Toženec je prepričan, da sodišče prve stopnje ni pogledalo videokasete, ki jo je predložil kot dokaz, saj bi sicer videlo, da je bil tožnik na praznovanju, ki se ga je udeležil dan po škodnem dogodku, veselo razigran in sploh nima podplutb na obrazu, ki jih je ugotovil izvedenec. Toženec je dovolil, da sodišče samo vpogleda videokaseto, ker je sodišču zaupal in verjel,da bodo na ta način ovržene navedbe tožnika in ugotovitve izvedenca glede podplutb. Če bi torej sodišče vpogledalo videokaseto, bi ugotovilo, da tožnik ni imel podplutb na obrazu in mu ne bi moglo prisoditi odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj udeležba tožnika na praznovanju dokazuje, da ni trpel bolečin in imel neugodnosti. Po mnenju pritožbe je tako odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v prisojeni višini močno pretirana.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdno sodišče je v primeru identičnega dejanskega stanja v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, kar pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago o obstoju civilnopravne odgovornosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Pravdno sodišče je torej vezano na ugotovitev dejstev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice in glede nastanka prepovedane posledice (obstoj kaznivega dejanja) ter na ugotovitev, da je bil storilec prišteven in kriv (kazenska odgovornost). Zaradi takšne vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo v pravdi zaradi plačila odškodnine iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, le ta ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo storjeno, da ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni bilo vzročne zveze, da škoda ni nastala, saj je pravdno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza kaznivemu dejanju. Pravdno sodišče lahko tako v odškodninski pravdi samostojno ugotavlja le dejstva o višini škode in presoja morebiten ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti, ki pa v konkretnem primeru ni bil podan.

Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na dejstva o protipravnem dejanju toženca, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je utrpel tožnik, ugotovljena v obsodilni kazenski sodbi, so toženčevi ugovori, da med njim in tožnikom ni prišlo do nobenega kontakta ter da tožniku škoda sploh ni nastala, v tej pravdi neupoštevni, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazne predloge toženca v zvezi s temi ugovori zavrnilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Iz razlogov sodbe na 3. strani izhaja, da je bil toženec s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. 70/00 z dne 26.11.2002 (po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Celju, Zunanji oddelek v Velenju) obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v škodo tožnika (ki je predmet te odškodninske pravde). Prav tako je v sodbi opis tega kaznivega dejanja in sicer dejanske okoliščine, v katerih je bilo storjeno, torej kraj, čas in način poškodovanja tožnika (dne 16.7.1999 med 18.30 in 19.00 uro na terasi gostilne Kava bar v Velenju je toženec tožnika z roko večkrat udaril v različne dele obraza tako, da je tožnik padel na tla) ter posledice tega fizičnega napada. Tako niso utemeljeni niti pritožbeni očitki o pomanjkljivosti sodbe, ki onemogočajo njen pritožbeni preizkus.

Iz zapisnika o glavni obravnavi na list . št. 37 spisa izhaja, da sta se pravdni stranki odpovedali izvedbi dokaza s pregledom videokasete neposredno na samem naroku in podali soglasje, da sodišče prve stopnje videokaseto pogleda samo izven naroka, zato ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka o izvedbi dokazov. Toženec je videokaseto s posnetkom praznovanja, ki se je dogajalo naslednji dan po škodnem dogodku in na katerem je tožnik „aktivno“ sodeloval, predložil kot dokaz svojih trditev, podanih pred prvostopnim sodiščem, da tožnik po škodnem dogodku ni imel bolečin. Sodišče prve stopnje, ki je, kot je razvidno iz dokaznega sklepa sodbe, videoposnetek pogledalo, ni štelo za nedokazano, da je bil tožnik dan po škodnem dogodku na zabavi. Sodišče druge stopnje pa se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da takšno dejstvo ni v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca medicinske stroke G. V., dr. med. o obstoju, vrsti in trajanju telesnih bolečin pri tožniku zaradi poškodb, ki mu jih je prizadejal toženec, saj je izvedenec v svojem mnenju pojasnil, da tožnik dva oziroma tri dni po škodnem dogodku ni imel težav, ampak so se te le v obliki telesnih bolečin pojavile kasneje.

Pritožbene navedbe glede tega, da tožnik na glavi ni imel podplutb, obstoj katerih je ugotovljen v izvedenskem mnenju, pa pomenijo nedovoljene pritožbene novote, ki jih toženec prvič poda šele v pritožbi, pri čemer ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot mu to nalaga 286. člen ZPP, zato sodišče druge stopnje teh dejstev ne sme upoštevati (I. odstavek 337. člena ZPP).

Obseg škode, ki jo je utrpel tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, dopolnitve katerega toženec ni predlagal, niti ni podal dokaznega predloga, da se izvedenec neposredno zasliši. Upoštevaje pri tožniku ugotovljen obseg škodnih posledic, ki ga torej pritožba ne uspe izpodbiti, in glede na višino odškodnin, ki so v sodni praksi prisojene v zadevah s primerljivo škodo, je tožniku v tej zadevi za telesne bolečnine in neugodnosti med zdravljenjem prisojena pravična denarna odškodnina in je drugačno stališče pritožbe neutemeljeno.

Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel raztrganino ter več udarnin in odrgnin v predelu čela, levega lica, uhljev in desnega komolca ter posledično trpel telesne bolečine v skupnem trajanju 3 tednov in tudi nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje (prva pomoč, prevoz v ambulanto, pregled pri dežurnem zdravniku, oskrba rane na čelu, zaščita odrgnin z antibiotičnim pršilom, čiščenje in prevezovanje odrgnin, jemanje protibolečinskih tablet, relativno mirovanja, trije pregledi pri osebnem zdravniku in rtg slikanje). Sodišče prve stopnje pa je pri odmeri višine odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ob pravilni uporabi materialnega prava (kriterijev iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) ) ustrezno vrednotilo vsa ta ugotovljena dejstva o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter obsegu in stopnji neugodnosti, ki so spremljale zdravljenje, zato ni mogoče slediti pritožbeni zahtevi po znižanju te odškodnine.

Zaradi vsega navedenega je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilna tako v dejanskem kot tudi v materialnopravnem smislu (353. člen ZPP). V postopku pred prvostopnim sodiščem tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).

Uporaba določil ZOR temelji na 1060. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj se je obravnavan škodni dogodek zgodil pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.