Jedro

Glede na medicinsko dokumentacijo in mnenje izvedencev v predsodnem in sodnem postopku ima tožnica nedvomno določene zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa ugotovljene zdravstvene težave niso takšne narave in teže, da bi tožnico popolnoma onesposabljale pri delu oziroma da bi bila zaradi njih popolnoma nezmožna za delo in da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 5. 2010 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe št. ... z dne 30. 11. 2009 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita. Navaja, da je v zelo slabem zdravstvenem stanju ter da ima številne bolezni, zaradi katerih je postala nezmožna za delo. Zaradi takšnega stanja ne more delati poln delovni čas na svojem delovnem mestu, kar se izkazuje s tem, da je veliko časa v bolniškem staležu, ker dejansko ne more delati, saj je nezmožna za delo. Tudi iz izvedeniških mnenj izhaja, da ima številne zdravstvene težave in je okrnjena njena delovna zmožnost. To vse je dovolj izkazano in je zato podana podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 5. 2010 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 30. 11. 2009 v materialnem in procesnem smislu ter presojalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Tožnica je s tožbo uveljavljala odpravo citiranih odločb in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1). Ta v 1. alinei 2. odstavka 60. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšnega stanja pa sodišče prve stopnje po vseh izvedenih dokazih, pri tožnici ni ugotovilo. V dokazne namene je sodišče prve stopnje v tem postopku pridobilo najprej izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti, Univerze v B. v sestavi specialista za ortopedijo doc. dr. A.A. in specialistke za interno medicino doc. dr. B.B.. Slednjo je sodišče prve stopnje še zaslišalo. Razen mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pa je sodišče pridobilo še izvedensko mnenje specialista psihiatra prim. mag. C.C..

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj prepričljive strokovne podlage za zaključek, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti, ker do dneva dokončne odločbe toženca, to je do 18. 5. 2010 pri tožnici ni mogoče ugotoviti drugačnega zdravstvenega stanja in delovne zmožnosti, kot jo je ugotovil toženec. Tako Komisija za fakultetna izvedenska mnenja kot izvedenec psihiater so bili mnenja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in torej I. kategorije invalidnosti. Glede na medicinsko dokumentacijo in mnenje izvedencev v predsodnem in sodnem postopku, ima tožnica nedvomno določene zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost. Vendar pa ugotovljene zdravstvene težave niso takšne narave in teže, da bi tožnico popolnoma onesposabljale pri delu oziroma da bi bila zaradi njih popolnoma nezmožna za delo in da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.

Pri tožnici je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista ortopeda in specialistke za interno medicino ugotovila, da ima prekomerno telesno težo, maščobno infiltracijo jeter, neurejeno arterijsko hipertenzijo in dolgoletno slabo urejeno sladkorno bolezen. V samem ortopedskem statusu pa nista ugotovila pomembnejših funkcionalnih oziroma nevroloških izpadov vzdolž zgornjih okončin. Glede na ugotovitve kliničnega pregleda, da gre pri tožnici za izrazito psihosomatsko nadgradnjo sicer kroničnih ortopedskih težav v predelu vratnega dela hrbtenice s propagacijo bolečin v levo roko oziroma bolečin v obeh ramenih ter po predhodni ugotovitvi, da se tožnica že 24 let zdravi za depresijo, ki ima za posledico tudi odklonilen odnos do lastnih somatskih težav in zdravljenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo še dokaz z izvedencem specialistom psihiatrom. Enako kot že pred tem Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, je bil izvedenec specialist psihiater mnenja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Pri tožnici razen nihanja depresivnosti, drugih bolezenskih težav iz svoje specialnosti ni ugotovil in celo menil, da bi bilo dobro, da bi delala.

Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja, je sodišče, ki je na podlagi 63. člena ZDSS-1 v zvezi z 81. členom zakona ugotavljajo dejansko stanje do dokončne odločbe toženca, to je do 18. 5. 2010, pravilno zaključilo, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, pač pa, da je še vedno zmožna za drugo delo z omejitvami, s polnim delovnim časom in da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti, skladno s 3. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Sodišče pravilno ni v celoti sledilo mnenjema izvedencev, da je tožnica zmožna za delo s skrajšanim delovnim časom, ker takšna ocena temelji na mnenju fiziatrinje D.D. z dne 15. 12. 2010, torej na mnenju podanem po dokončni odločbi toženca. Dokumentacija in izvidi ter zdravstveno stanje ugotovljeno po dokončni odločbi, glede na to, da se v skladu s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe, v tem postopku ne morejo biti upoštevni. Prav tako pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem toksikologom, ker je že sam izvedenec psihiater, ki je izpostavil, da ima tožnica prizadeta jetra, ugotovil, da jetrna okvara doslej sploh še ni bila diagnostično in etiološko obdelana in da zato s tega področja ni mogoče ocenjevati tožničine delazmožnosti.

Pritožba neutemeljeno vztraja, da je pri tožnici podana podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, ker je veliko časa v bolniškem staležu. Bolniški stalež je posledica ugotovljene začasne nezmožnosti za delo, ne pomeni pa, da je avtomatično zato podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti v smislu 60. člena ZPIZ-1. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.