Jedro

Tožeča stranka (podjemnik) se ne more sklicevati na opustitev toženčevega (naročnikovega) grajanja napak iz razloga, ker je za pomanjkljivosti projektne dokumentacije vedela, a je kljub temu dopuščala možnost, da se prenova tehničnih objektov izvede kot tehnično investicijsko vzdrževanje brez gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo2: - v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 153271/2014 z dne 13. 11. 2014, in zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati znesek 31.410,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 6. 2014 do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v 15-dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.601,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je nepravilno zavzelo stališče glede uporabnosti nesporno z njene strani izvedenih del in glede višine plačila. Delno izdelana projektna dokumentacija ima nedvomno uporabno vrednost, zaradi česar ji je toženec za naročeno in izvedeno delo dolžan plačati. Izpostavlja izvedenčeve ugotovitve o tem, kaj naj bi bilo z njene strani izdelano. Sodišče naj bi popolnoma nepravilno in v nasprotju z dokazi ocenilo, da je toženec pravočasno grajal napake projektne dokumentacije. Tega stališča ni obrazložilo in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. V nadaljevanju omenja, kaj naj bi v sklepu z dne 6. 2. 2019 glede pomembnosti ustreznega (pravočasnega) grajanja pojasnilo pritožbeno sodišče. V tem delu napotkom sodišče prve stopnje ni sledilo in je sprejelo zaključek brez prave argumentacije. V obrazložitvi sodbe prihaja s svojimi navedbami samo s seboj v nasprotje, saj enkrat trdi, da je toženec projektno dokumentacijo prejel, po drugi strani pa, da je ni prejel in ni imel možnosti grajanja napak. Toženec je projektno dokumentacijo, ki jo je zanj izdelala tožnica, prevzel. Sama je v dopolnitvi tožbe natančno opisala, kdaj je projektno dokumentacijo predala tožencu, prav tako je to razvidno iz tožbi priloženih elektronskih sporočil. Sodišče je spregledalo tudi obrazložene tožničine navedbe v njeni drugi pripravljalni o tem, na kakšen način je projektno dokumentacijo predala tožencu. Nesprejemljiva je ugotovitev sodišča (ki se sklicuje na toženčeve navedbe), da bi le-ta želel imeti projektno dokumentacijo v drugačni obliki, ker bi rad popravljal določene stvari. Projektna dokumentacija, ki jo je izdelala, je avtorsko delo in toženec nima nikakršnega pooblastila za poseganje vanjo, še najmanj pa do tega, da bi projektno dokumentacijo popravljal. Toženec napak projektne dokumentacije ni grajal pravočasno, ko jo je prevzel, zaradi česar je izgubil jamčevalne zahtevke. Ne vzdrži navedba sodišča, da je bil tožencu onemogočen nadzor in s tem morebitno grajanje pomanjkljivosti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj toženec napak ni mogel grajati. Poleg tega je pod točko 27 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je toženec prejel projektno dokumentacijo, kot izhaja iz prilog A21-A23. Sodišče je prezrlo, da toženec nikoli ni navajal, da je napake kadarkoli, kaj šele ob prevzemu, grajal, niti, da je tožnico pozval k temu, da napake odpravi, in pri tem določil primeren rok za odpravo napak. Nepravilno je tudi sklicevanje sodišča na 636. člen OZ. Tožnica toženca z ničemer ni zavedla. Sodišče samo je na strani 14 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo že v ponudbi (priloga A2) navedeno, da je mogoče, da bi upravni organ zahteval pridobitev gradbenega dovoljenja. Toženec je torej to možnost očitno poznal in o zavajanju ni mogoče govoriti. Sodišče ne pojasni, s čim naj bi bili izpolnjeni pogoji iz 636. člena OZ. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da vedenje tožnika3 ni relevantno. Čim je toženec projektno dokumentacijo prevzel, je zavezan izvedeno delo plačati in ima ob pravilnem grajanju le še pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov (pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 85/2018 z dne 6. 6. 2019). Toženec bi moral kot lastnik nepremičnine poskrbeti za spremembo ustreznih prostorskih aktov in zagotoviti takšno nepremičnino, da bi bila izvedba parkirišča mogoča. Takšen je bil med pravdnima strankama tudi dogovor. V Uradnem listu št. 76/2019 z dne 13. 12. 2019 je bil objavljen Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj – spremembe št. 3. Odlok je bil sprejet 27. 11. 2019 in toženec je za postopek njegovega prejema nedvomno vedel, saj je bil le-ta vsaj v delu, ki se nanaša na njegovo nepremičnino, sprejet na podlagi njegovega predloga. Pritožba izpostavlja vsebino 26. člena (v zvezi s podtočko 1.88 Kranj Stražišče KR ST 18) omenjenega odloka kot tudi njegovega 14. člena, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je Mestna občina v celoti sledila toženčevemu predlogu, ki je bil nedvomno podan na podlagi rešitve, ki jo je glede načina parkiranja predlagala tožnica. Iz novega Odloka naj bi bilo torej razvidno, da problema s parkirišču ni več in da je sprejeta varianta, ki jo je sama tožencu ves čas predlagala. Njeni projekti so torej za tožnika4 več kot uporabni. Poudarja, da je takoj, ko je izvedela za objavljeni odlok, podala zahtevo za vpogled v informacije javnega značaja na Mestno občino, ki ji je posredovala pooblastilo z dne 18. 3. 2019 in „Pripombe na spremembe in dopolnitve izvedbenega prostorskega načrta Mestne občine“ z dne 23. 5. 2019 (pojasnjuje, kaj iz obeh listin izhaja). Dne 9. 1. 2020 je s strani Mestne občine prejela elektronsko sporočilo, katere vsebino omenja. Predlaga, da sodišče od Mestne občine pridobi pobudo za spremembo Odloka skupaj z vsemi prilogami, predvsem grafičnimi prilogami. Spričo na novo sprejetega Odloka naj bi bilo več kot sporno pričanje J. J., katerega ponovno zaslišanje zaradi popolnoma novih dejstev (sprejem spremembe Odloka) predlaga. Po spremenjenem odloku gre za popolnoma novo namembnost toženčeve nepremičnine, ki jo je nedvomno izbral oziroma predlagal toženec. Do gradnje objekta in končanja projektne dokumentacije ni prišlo izključno iz razlogov na strani toženca, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazano in je sama to tudi natančno opisala. Če se investitor/naročnik premisli, to ne pomeni, da projektantu za naročeno delo ni dolžan plačati. Nesprejemljivo je naziranje sodišča tudi v delu, ko se sklicuje na Kodeks poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev. Pritožba se sklicuje na 17. člen omenjenega kodeksa in poudarja, da bi lahko toženec projektno dokumentacijo uporabil in jo po mnenju tožnice tudi je. Sodišče je spregledalo, da je izvedenec na naroku dne 14. 12. 2017 sam povedal, da je že projekt IDZ za toženca uporaben ter da ima v določenem procentu vrednost zanj tudi preostala izdelana projektna dokumentacija, saj lahko drug arhitekt nadaljuje izdelavo projektne dokumentacije. Uporaben naj bi bil tudi načrt obstoječega stanja in celoten načrt arhitekture. Opozarja, da je na mnenje izvedenca podala pripombe dne 12. 4. 2017 in 4. 7. 2017, a se do njih sodišče ni opredelilo. Toženec je bil s projektno dokumentacijo, ki jo je izdelala, nedvomno neupravičeno obogaten,v zvezi s čimer sodišče ni podalo nobene obrazložitve. Sodišče prav tako ni sledilo napotkom višjega sodišča, da se dopolni izvedeniško mnenje, oziroma da opravi materialno procesno vodstvo.

3. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakaj s strani tožeče stranke (na podlagi med strankama sklenjene podjemne pogodbe – glej 619. in naslednje člene OZ5) izdelana projektna dokumentacija za toženca nima uporabne vrednosti, je sodišče prve stopnje (ki se je v tem oziru naslonilo predvsem na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca za arhitekturo P. P.) natančno in prepričljivo obrazložilo (glej 16. – 40., v tem okviru pa predvsem 18., 21., 23., 29., 30., 32., 33., 35. - 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica, ki tem razlogom6 sodišča prve stopnje (oziroma samega izvedenca) ustrezno (argumentirano) ne oporeka, zgolj z izpostavljanjem, katero projektno dokumentacijo naj bi glede na ugotovitve izvedenca izdelala, v zaključke izpodbijane sodbe dvoma ne poraja.

6. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno, v nasprotju z dokazi (in ne da bi svoje stališče obrazložilo) zaključilo, da je toženec pravočasno grajal napake izdelane projektne dokumentacije. Pritožbeno sodišče je (kot izpostavlja tožnica) v predhodni v tej zadevi izdani odločbi (sklep I Cp 1258/2018 z dne 6. 2. 2019) res poudarilo, da v primeru pogodbenega razmerja, kot je nastalo med pravdnima strankama, ni zadosti, da naročnik v pravdi ugovarja oziroma se sklicuje na neuporabnost (napake) izdelanega dela, ampak da je (za uspešnost takšnega sklicevanja) potrebno, da je pred tem (glej 633. in 634. člen OZ) te napake (neuporabnost) pri podjemniku ustrezno (pravočasno) grajal.7 Vendar pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenje ugotovilo,8 da se tožeča stranka (kot podjemnik) v konkretnem primeru ne more sklicevati na toženčevo (naročnikovo) opustitev grajanja napak,9 saj naj bi bil podan dejanski stan iz 636. člena OZ (in sicer da je tožnica za napake/pomanjkljivosti projektne dokumentacije vedela), kar vse je tudi jasno in prepričljivo obrazložilo (glej predvsem 26., 29. – 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).10 Ob takšnem zaključku, (pravilnosti) katerega pritožba ne uspe izpodbiti, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno slediti napotkom tega sodišča iz predhodne odločbe, ki so bili (tudi sicer) podani na načelni ravni.11 Na katerem mestu v izpodbijani sodbi naj bi omenjeno sodišče ugotovilo, da toženec izdelane projektne dokumentacije ni prejel, ni (po)jasn(jen)o;12 upoštevaje dejstvo, da je toženčevo opustitev grajanja „opravičilo“ z dejanskim stanom (izjemo) iz 636. člena OZ (in ne njegovim ne-prejemom dokumentacije), pa tako kot pritožbeno poudarjanje, da toženec pomanjkljivosti projektne dokumentacije ni (pravočasno) grajal, tudi sicer nebistveno. Zato se to sodišče tudi ne opredeljuje do (obširnega) pritožničinega sklicevanja na svoje v postopku na prvi stopnji podane trditve oziroma dokaze, ki naj bi potrjevali, da je (in na kakšen način) projektno dokumentacijo predala tožencu.13

7. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da se (v skladu s 636. členom OZ) na opustitev toženčevega (naročnikovega) grajanja napak tožeča stranka (podjemnik) v konkretnem primeru (ne glede na to, koliko je o njih predhodno vedel in se njenih posledic zavedal toženec) ne more sklicevati iz razloga, ker je za pomanjkljivosti projektne dokumentacije vedela, a je kljub temu dopuščala možnost, da se prenova tehničnih objektov izvede kot tehnično investicijsko vzdrževanje brez gradbenega dovoljenja.14 Ker se sodišče prve stopnje v tem pogledu ne sklicuje (oziroma tožeči stranki ne „očita“), na (v 636. členu OZ) alternativno predvideni dejanski stan, ko podjemnik s svojim ravnanjem zavede naročnika, da pravic pravočasno ne uveljavlja, je pritožničino poudarjanje, da toženca ni zavedla, za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov (odločitve) brezpredmetno.

8. Čeprav besedilo 636. člena OZ ob okoliščini, da se napaka nanaša na dejstva, ki so podjemniku znana ali mu niso mogla ostati neznana, v nadaljevanju dodaja tudi, da jih slednji ni sporočil naročniku, je tudi po mnenju tega sodišča ključen predvsem prvi del besedila (ki se nanaša na podjemnikovo vednost o njih). Da je za presojo utemeljenosti sklicevanja na opustitev naročnikovega grajanja (v skladu s prvim odstavkom 633. člena OZ) bistvena predvsem okoliščina podjemnikove (ne)seznanjenosti z napako (oziroma dejstvo, ali mu je ta lahko ostala neznana), je moč (vsaj posredno) razbrati tako iz pravne teorije,15 sodne prakse,16 kot tudi besedila 465. člena OZ, ki ta ista vprašanja (sicer) ureja v zvezi s kupoprodajno pogodbo in ki kot razlog, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na (kakšno) napako (in sicer niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari), izpostavlja „zgolj“ okoliščino, da je bila ta prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Tak zaključek pa je po mnenju tega sodišča moč narediti tudi na podlagi upoštevanja namena obvestila o napaki, ki je v tem, da se prodajalcu (oziroma podjemniku) omogoči, da se z njo seznani, da ugotovi vzrok zanjo oziroma da se (lahko) razbremeni odgovornosti zanjo. Razloga za zaščito tega njegovega interesa preko kupčeve (naročnikove) dolžnosti obvestila o napaki pa ni, če prodajalec (podjemnik) za napako (že) ve ali bi moral vedeti.17 V omenjenem primeru tako ni nobenega razloga (potrebe) po notifikaciji (grajanju) napak, zaradi česar njena opustitev za kupca (naročnika) ne sme pomeniti izgube pravic. Za to presojo tudi ne more biti bistveno, ali je v takšnih primerih prodajalec (podjemnik) o napaki obvestil kupca (naročnika). Ključno je, da spričo prodajalčevega (podjemnikovega) vedenja o napakah za notifikacijo napak slednjemu (zaradi zaščite njegovih interesov) ni razloga in da zaradi njene opustitve kupec (naročnik) ne sme trpeti posledic (v smislu nemožnosti uveljavljanja jamčevalnih sankcij18). Pritožničino stališče, da se toženec (v tej pravdi) ne more sklicevati na napake (neuporabnost) z njene strani izdelane projektne dokumentacije iz razloga, ker je ni o njih obvestil (jih notificiral), pa čeprav je (kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožba pa tega ne izpodbija – glej 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) sama zanje vedela, zato ni utemeljeno (prepričljivo).

9. Po mnenju tega sodišča v obravnavanem okviru ni moč slediti niti (že) tožničinemu (posplošenemu) pritožbenemu navajanju, da je relevantna dejstva, ki se nanašajo na pomanjkljivosti (napake) izdelane dokumentacije pravilno (ustrezno) sporočila tožencu.19 V pritožbi v tem pogledu izpostavlja dejstvo, da je že sodišče prve stopnje (v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) omenilo, da je tožnica v Ponudbi (priloga A2) navedla, da v njej ni vsebovan PGD iz razloga, ker se predvideva, da bi gradnjo realizirali kot tehnično investicijsko vzdrževanje, ter da se investitorja (to je toženca) opozarja, da bi lahko upravni organi gradnjo tretirali drugače in naknadno zahtevali pridobitev gradbenega dovoljenja. Pri navedeni vsebini gre zgolj za opredelitev možnosti s strani tožnice in ne nedvoumno opozorilo na pomanjkljivosti oziroma okoliščino (ne)uporabnosti dokumentacije za toženca, kar vse ji je bilo (za razliko od toženca) kot strokovnjaku na tem področju bistveno bolj poznano.20 Kljub temu pa je tudi v komunikaciji s tožencem21 izhajala iz tega, da naj bi se prenova njegovih objektov (načeloma) izvedla kot tehnično investicijsko vzdrževanje brez gradbenega dovoljenja (glej tudi ugotovitve v 29., 31. in 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožba ne izpodbija). Iz teh razlogov o jasnem (nedvoumnem) opozorilu tožencu na pomanjkljivosti (napake) dokumentacije niti ni moč govoriti.

10. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je (sklicujoč se predvsem na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca arhitekturne stroke P. P.22) sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo (glej predvsem 32., 33., 35. – 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) obrazložilo, da izdelana projektna dokumentacija zaradi nerešene problematike parkirišč (kot pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja) za toženca ni uporabna (nima uporabne vrednosti). Pritožba te zaključke označuje kot nelogične (nepravilne), kar (med drugim) utemeljuje s posplošenim (neizkazanim), hkrati pa pritožbeno novim (prvi odstavek 337. člena ZPP) navajanjem, da bi moral po dogovoru med pravdnima strankama toženec kot lastnik nepremičnine poskrbeti za spremembo ustreznih prostorskih aktov in zagotoviti takšno nepremičnino, da bi bila izvedba parkirišč mogoča. 11. Ni moč upoštevati pritožničinega navajanja, da je iz Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o izvedenem prostorskem načrtu mestne občine Kranj – spremembe št. 3 (v nadaljevanju Odlok o spremembah in dopolnitvah) razvidno, da problema s parkirišči ni več in da naj bi bila sprejeta varianta, ki jo je sama ves čas predlagala. Bolj od okoliščine, da iz 14. in 26. člena omenjenega odloka, na katera se pritožba posplošeno sklicuje, takšnega nedvoumnega zaključka ni moč narediti, je pomembno to, da gre za odlok, ki je bil (kot navaja sama pritožba) sprejet dne 27. 11. 2019 (objavljen je bil v Uradnem listu RS, št. 76/2019 z dne 13. 12. 2019, veljati pa je začel 28. 12. 2019), vse torej po zaključku glavne obravnave v tej zadevi (15. 10. 2019), zaradi česar ga (v tej pravdi) ni moč upoštevati.23 Zato sta tožničino pritožbeno sklicevanje nanj (češ da naj bi omenjeni predpis dokazoval, da so njeni projekti za toženca uporabni) oziroma njegova predložitev neupoštevna,24 kar velja tudi za njeno pojasnjevanje, kaj je po objavi tega novega Odloka (Odloka o spremembah in dopolnitvah) uspela izvedeti glede podlage za njegov nastanek/vsebino (češ da naj bi bile pri tem/v njem uporabljene grafične priloge/podloge, ki jih je izdelala sama, zaradi česar sodišču predlaga, da pridobi pobudo za spremembo Odloka skupaj z vsemi (predvsem) grafičnimi prilogami25), katere dokumente je pri tem pridobila (vključno z njihovo predložitvijo in sklicevanjem nanje kot dokaz - glej listine v prilogah A61 - A6526), kot tudi da gre po spremenjenem odloku za popolnoma novo namembnost toženčeve nepremičnine, ki jo je izbral in predlagal slednji (pri čemer naj bi bila dosežena možnost graditve parkirišč).27 To (kot navaja sama pritožba) popolnoma novo dejstvo, in sicer Odlok o spremembah in dopolnitvah, iz razloga ker je bil sprejet (in uveljavljen) po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, tudi ne more biti razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno ponovno zaslišati (kot predlaga pritožba) že zaslišano pričo J. J. (ki naj bi potrdil, da s parkirišči ni več težav).28

12. Sodišče prve stopnje vprašanja ustreznosti (uporabnosti) izdelane dokumentacije nikjer (oziroma vsaj ne kot z bistvenim argumentom) ne utemeljuje s sklicevanjem na Kodeks poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev. V točki 40 obrazložitve oziroma 10. sprotni opombi izpodbijane sodbe sicer pojasnjuje, pod kakšnimi pogoji je moč skleniti pogodbo o izvedbi projekta, ki ga je pred tem izvajal drug arhitekt (pri čemer zaključuje, da delov projektne dokumentacije, ki jih je izdelala tožnica, drugi arhitekti brez njenega pristanka praviloma ni bi mogli/smeli uporabiti). Pritožba ob posplošenem/hipotetičnem sklicevanju na 17. člen omenjenega Kodeksa, pojasnjevanjem, kako bi lahko toženec projektno dokumentacijo uporabil, in hkrati neupoštevnim sklicevanjem na spremenjeni odlok (kar naj bi dosegel toženec), pomislekov v pravilnost izpodbijanih zaključkov ne poraja.29

13. Samo po sebi neprepričljivo je pritožničino navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih pripomb na izvedensko mnenje z dne 12. 4. 2017 in 4. 7. 2017.30 Do pripomb na mnenje se ni bilo dolžno opredeliti sodišče, ampak tisti, kateremu (oziroma mnenju katerega) so bile namenjene, to je izvedenec. Da se slednji, do pripomb, ki jih je podala na njegovo mnenje, ni opredelil, pa pritožnica ne zatrjuje (glej tudi dopolnilno izvedensko mnenje iz junija 2017 in drugo dopolnilno izvedensko mnenje iz oktobra 2017). Posledično je brezpredmetno tudi njeno (nekonkretizirano) izpostavljanje posameznih (obsežnih) delov besedilo iz teh svojih vlog (pripomb na izvedeniško mnenje). To sodišče v sklepu z dne 6. 2. 2019 sodišču prve stopnje tudi ni naložilo (obvezne) dopolnitve izvedenskega mnenja, kot to izhaja iz pritožbe, ampak zgolj, če se bo v nadaljevanju pojavila potreba po takšni dopolnitvi,31 pri čemer pritožba (ki to izpostavlja) ne pojasni, glede katerih konkretnih okoliščin naj bi bila takšna dopolnitev potrebna.32 Ker je sodišče prve stopnje (glej 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) jasno izpostavilo, zakaj ni moč slediti tožničinim trditvam o tem, da naj bi bil toženec zaradi dokumentacije, ki jo je izdelala, neupravičeno obogaten, pritožbeni očitek, da v zvezi s tem ni podalo nobene obrazložitve, ne drži. 14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni33 in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženec sam nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

2 V zvezi s popravnim sklepom z dne 8. 1. 2020. 3 Pravilno toženca.

4 Pravilno toženca. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 6 Ki se tičejo (ne)uporabnosti izdelane dokumentacije za toženca. 7 V zvezi s tem glej tudi članek dr. Marka Brusa, Podjemna pogodba po Obligacijskem zakoniku, Odvetnik, 2018, št. 85, str. 30. 8 Ki je ugotovilo, da toženec dela zaradi njegove neuporabnosti ni zavrnil (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 9 Ker uveljavlja toženec znižanje plačila (glej drugi odstavek 635. v zvezi s 636. členom OZ), je nebistveno tudi pritožničino navajanje, da je slednji ni pozval k temu, da napake odpravi, in pri tem določil primeren rok za njihovo odpravo (kako bi upoštevaje razloge za neuporabnost izdelane dokumentacije, to storila, pritožnica tudi sicer ne pojasni). 10 Pritožbeni očitek, da ni pojasnilo, zakaj naj bi bila podana v omenjenem členu predvidena situacija, je zato ne le neutemeljen, ampak spričo dejstva, da tožnica utemeljenosti teh razlogov (v pritožbi) hkrati oporeka, tudi sicer protisloven. 11 Ta ugotovitev velja prav tako za opravo materialno procesnega vodstva, ki naj bi ga po napotilu iz 12. točke obrazložitve (predhodnega) sklepa tega sodišča z dne 6. 2. 2019, sodišče prve stopnje opravilo glede toženčevega pravočasnega grajanja napak. Tudi to procesno opravilo se je glede na (glavne) zaključke sodišča prve stopnje v ponovnem sojenju izkazalo za nepotrebno. 12 V 27. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje izrecno poudarilo, da toženčeva trditev, da ni prejel (delno) izdelane dokumentacije, ne drži (in da naj bi - kar izpostavlja tudi sama pritožba - prejel projektno dokumentacijo, kot izhaja iz prilog A21 - A23). 13 Enako velja za pritožbeni očitek zoper (za odločitev nebistvene) ugotovitve sodišča prve stopnje (glej 27. in 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je hotel imeti toženec projektno dokumentacijo v drugačni (to je v PDF) obliki in o (posledično) oteženem grajanju napak. 14 Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje o svojem vedenju (in razlogom zanje) pritožnica ustrezno (konkretno) niti ne oporeka. 15 Tako Nina Plavšak v okviru komentarja k 636. členu OZ (glej Obligacijski zakonik s komentarjem (v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 858) kot alternativo pravočasnemu obvestilu o napaki omenja zgolj okoliščino, da se napaka nanaša na dejstva, ki so bila podjemniku znana oziroma mu niso mogla ostati znana. 16 Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 162/2010 z dne 8. 9. 2011 izpostavilo „zgolj“, da se na naročnikovo zamujeno grajo napake in posledično ugasnitev njegovih ugovorov podjemnik, ki za napako ve (oziroma so mu z njo povezana dejstva znana/mu niso mogla ostati neznana), ne more sklicevati. 17 Glej Nina Plavšak, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 148, 149, 156, in prej omenjeni sklep II Ips 162/2010 z dne 8. 9. 2011. 18 Ker toženec ne uveljavlja odstopa od pogodbe (zaradi neizpolnitve pogodbe), ampak (jamčevalno) sankcijo v obliki znižanje plačila na nič (zaradi neuporabnosti dela), je za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje nebistveno tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo VSRS II Ips 85/2018 z dne 6. 6. 2019. 19 Kdaj na bi ustrezne (konkretne in pravočasne trditve) o tem podala v postopku na prvi stopnji, tudi sicer ni razvidno (prvi odstavek 337. člena ZPP). 20 Glej (smiselno) tudi tretji odstavek 625. člena OZ. 21 Glej prilogi A2 in A6. 22 Pritožba sodišču prve stopnje očita, da naj bi spregledalo izvedenčevo ob zaslišanju dne 14. 12. 2017 podano oceno o uporabnosti samega projekta IDZ za toženca (oziroma v določenem odstotku) tudi ostale izdelane projektne dokumentacije (saj naj bi drug arhitekt lahko nadaljeval z njeno izdelavo). Ne samo, da ta očitek ne drži (glej npr. 32. in 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ampak je pritožnica tista, ki ne upošteva, da je iz izvedenčevih ugotovitev razvidno, da naj bi bila uporabnost (v celoti) pogojena z rešitvijo problema parkirišč in pridobitvijo gradbenega dovoljenja (kar je razvidno iz mnenja iz marca 2017, iz njegovih pisnih dopolnitev iz junija in oktobra 2017, kakor tudi izvedenčevega zaslišanja z dne 14. 12. 2017), kot to vse izpostavlja tudi sodišče prve stopnje (glej 32., 33., 35., 37. - 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožba pa temu ustrezno (argumentirano) niti ne oporeka. Posledično (in ker je v konkretnem primeru ključno vprašanje ustreznosti/uporabnosti z njene strani izdelane projektne dokumentacije za toženca) je nebistveno tudi pritožničino izpostavljanje, da je izdelala načrte, ki so bili s strani družbe G. d.o.o. uporabljeni pri izdelavi etažnega načrta (v zvezi s čimer velja izpostaviti tudi izvedenčevo opozorilo, da je bilo posredovanja tlorisov stanovanj omenjeni družbi preuranjeno - glej 9. stran dopolnilnega izvedenskega mnenja iz oktobra 2017). Podobno velja za (nekonkretizirano/nejasno) pritožbeno sklicevanje na uporabo računalniškega programa Arhigram, ki naj ga izvedenec pri svojem delu ne bi upošteval (v zvezi s tem glej izvedenčevo pojasnilo v drugem dopolnilnem mnenju iz oktobra 2017). 23 Sodišče prve stopnje namreč sodi po dejanskem stanju ob zaključku glavne obravnave (in mu ni mogoče očitati, da je dejansko stanje napačno ugotovilo, če so se nova dejstva pojavila po tem trenutku), na to dejansko stanje (dejstva obstoječa ob njenem zaključku) pa je ob odločanju o pritožbi vezano tudi to (torej pritožbeno) sodišče (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012). 24 Sklicevanje na 337. člen ZPP pa brezpredmetno (glej predhodno sprotno opombo te sodbe). 25 Glede razlogov, zakaj takšnega predloga ni bilo moč upoštevati, glej naslednjo sprotno opombo te sodbe. 26 Nepodpisano pooblastilo podjetju A. d.o.o. z dne 18. 3. 2019 (priloga A62) in pripombe omenjenega podjetja na spremembe in dopolnitve izvedbenega prostorskega načrta Mestne občine z dne 23. 5. 2019 (priloga A63) nosita sicer datum pred zaključkom obravnave sodišča prve stopnje v tej zadevi, a sta (upoštevaje same pritožbene trditve) relevantna zgolj v okviru (kontekstu) razumevanja vsebine dne 27. 11. 2019 sprejetega (in dne 28. 12. 2019 uveljavljenega) Odloka o spremembah in dopolnitvah, ki naj bi, kot navaja pritožba, popolnoma na novo opredelil namembnost toženčeve nepremičnine (iz istega razloga je neupošteven tudi pritožbeni dokazni predlog sodišču, da pridobi pobudo za spremembo Odloka skupaj z vsemi (predvsem) grafičnimi prilogami). Pritožnica tudi sicer zgolj z neobrazloženo trditvijo, da do teh dveh dokumentov pred objavo omenjenega (novega) odloka v Uradnem listu RS, ni mogla priti, pogoju iz prvega odstavka 337. člena ZPP ni zadostila. 27 Omenjeno zatrjevanje je v vsakem primeru posplošeno in neizkazano. 28 Kar se tiče predloga, da se pričo zasliši glede tega, zakaj tožeči stranki ni priskrbela grafičnih prilog, na podlagi katerih je bil spremenjen odlok, glej razloge podane (v zvezi z listinama) v sprotni opombi št. 26 te sodbe. 29 Enako velja za pritožbeno pojasnjevanje, da je na investitorju obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja; navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi lahko vsak investitor tik pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja svojo namero za gradnjo opustil in projektantu ne bi bil dolžan ničesar plačati, pa zmotno. Sodišče prve stopnje tega nikjer ne navaja. Ugotavlja zgolj, da je tožeča stranka (čeprav je strokovnjak na tem področju) projektno dokumentacijo že v osnovi zastavila napačno oziroma da je za toženca izdelala dokumentacijo, ki ne sledi prostorski zakonodaji, zaradi česar slednji na njeni podlagi gradnje ne more realizirati (glej predvsem 29. in 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično neprepričljivo izzveni (posplošeno) pritožbeno zatrjevanje, da do gradnje objekta in končanja projektne dokumentacije ni prišlo izključno iz razlogov na strani toženca, kar naj bi bilo izkazano v postopku pred sodiščem prve stopnje (v zvezi s tem ni pojasnjeno, katere konkretne dokaze ima tožnica v mislih, ne katere okoliščine točno naj bi bile dokazane). Vse to velja tudi za (prav tako) posplošeno in hipotetično razglabljanje o tem, kaj pomeni, če si investitor premisli. 30 Teh pripomb natančneje niti ne opredeli, ampak zgolj v celoti (obširno) izpostavlja besedilo iz svojih vlog. 31 Glej 12. točko obrazložitve sklepa tega sodišča I Cp 1252/2018 z dne 6. 2. 2018. 32 Prav tako ni razvidno, da bi tožnica v tem pogledu karkoli navajala (zahtevala dopolnitev mnenja) na obeh narokih za glavno obravnavo, ki sta bila opravljena v ponovljenem postopku. 33 Kar velja tudi za pritožbeno izpodbijanje stroškovne odločitve zaradi (neutemeljeno zatrjevane) nepravilne odločitve o glavni stvari.