Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odškodninska terjatev posameznega etažnega lastnika do drugih etažnih lastnikov ni pobotljiva z njihovo terjatvijo do njega za vplačilo sredstev v rezervni sklad.
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89345/2012 z dne 22. 6. 2012 v prvem v zvezi s tretjim odstavkom izreka v veljavi za znesek 393,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 do plačila ter za izvršilne stroške v višini 20,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2012 do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklep o izvršbi glede tega dela razveljavilo. Zavrnilo je ugovor tožene stranke zaradi pobota, tožeči stranki pa je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 45,21 EUR.
2. Zoper to sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, obrazloženo le zoper ugodilni del in glede zavrnitve ugovora pobota, in sicer smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava. Priglaša tudi pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da S., d. d., ne bi smela v imenu tožnikov vložiti tožbe, ker se ni izkazala z veljavnim pooblastilom, za vložitev tožbe v njihovem imenu pa ni pooblaščena na podlagi samega zakona. Toženec tudi ni lastnik sporne nepremičnine, zaradi česar bi bilo treba tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga zavrniti. Prvostopenjsko sodišče bi moralo presojati utemeljenost v pobot uveljavljene odškodninske terjatve, saj gre za terjatev toženca do tožnikov, ter zato, ker se iz sredstev rezervnega sklada krije tudi škoda, ki nastane posamezniku zaradi nerednega vzdrževanja zgradbe s strani lastnikov, kar je predmet konkretnega primera. V nadaljevanju pritožnik ponavlja oziroma povzema trditve iz prvostopenjskega postopka glede utemeljenosti svoje odškodninske terjatve.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Zmotno je stališče pritožbe glede nedopustnosti zastopanja tožnikov - etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu K. s strani upravnika navedene stavbe S., d. d. Zakon je namreč tisti, ki pooblašča upravnika, da nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe pri iztoževanju vplačil v rezervni sklad (5. al. 4. odst. 118. čl. Stvaropravnega zakonika; SPZ).
6. Neutemeljeno se toženec zoperstavlja tudi svoji pasivni legitimaciji, češ da ni lastnik stanovanja, glede katerega tožeča stranka terja plačilo prispevka v rezervni sklad. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da etažni lastnik nosi vse stroške iz 1. odst. 30. čl. Stanovanjskega zakonika (SZ-1), torej tudi prispevek v rezervni sklad, vse dokler ne obvesti upravnika o spremembi lastništva stanovanja (notifikacijska dolžnost). Ker je toženec šele 20. 12. 2012 sporočil upravniku, da ni več lastnik predmetnega stanovanja, je zavezanec za plačilo navedenih stroškov, nastalih do tega datuma, torej tudi zneska, na katerega plačilo je bil obsojen v tej pravdi.
7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo pobotni ugovor z obrazložitvijo, da toženčeva odškodninska terjatev do tožnikov ne predstavlja nobene izmed obveznosti iz 1. odst. 44. čl. SZ-1, ki določa, za kaj je mogoče uporabiti sredstva rezervnega sklada. Ne drži navedba pritožbe, da se škoda, ki nastane posamezniku zaradi nerednega vzdrževanja zgradbe (konkretno strehe stavbe) s strani lastnikov, krije iz sredstev rezervnega sklada. Odškodninska terjatev posameznega etažnega lastnika do drugih etažnih lastnikov tako ni pobotljiva (311. čl. Obligacijskega zakonika) z njihovo terjatvijo do njega za vplačilo sredstev v rezervni sklad.
8. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Ker gre za spor majhne vrednosti, je na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP o pritožbi odločala sodnica posameznica.
9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).