12. 9. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Nika Rostoharja, Kisovec, ki ga zastopa Tomislav Biber, odvetnik v Ljubljani, na seji 12. septembra 2016

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13 in 17/15) ter ustavnosti in zakonitosti 17. do 24. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 88/10, 1/12, 35/13 in 50/15) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 125/2015 z dne 20. 5. 2015 in sodbo Upravnega sodišča št. I U 1176/2014 z dne 17. 2. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ministrstvo za pravosodje je po uradni dolžnosti pritožnika, ki je bil sodni cenilec za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje visoke gradnje, razrešilo. Upravno sodišče je zavrnilo pritožnikovo tožbo. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo.

2.Pritožnik zatrjuje, da so bile s sklepom Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Pritožnik se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je takšno stališče Vrhovnega sodišča nepravilno in protiustavno. Poudarja, da je v reviziji izpostavil več spornih vprašanj, ki jih je zatrjeval že v upravnem postopku in upravnem sporu. Zato tudi ni še enkrat ponovil svojih navedb reviziji. V reviziji je tudi zatrjeval protiustavnost ureditve, na kateri temelji odločitev. Vrhovno sodišče naj bi s prestrogo in formalistično razlago 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pritožniku onemogočilo vložiti pravno sredstvo zoper sodbo prve stopnje. S tem naj bi nesorazmerno omejilo pravico do pravnega sredstva. Poseženo naj bi bilo tudi v pravico do sodnega varstva, ker pritožniku ni bil zagotovljen dvostopenjski sodni postopek. Pritožnik naj bi zatrjeval, da je zaradi izpodbijane odločbe Ministrstva za pravosodje ostal brez licence za opravljanje svojega dela. Ukinitev opravljanja njegove glavne dejavnosti naj bi resno ogrozila obstoj njegovega podjetja in posledično preživljanje pritožnika in njegove družine. Vrhovno sodišče naj bi samovoljno odločilo, da pritožnik ni izkazal obstoja hudih posledic.

3.Upravno sodišče naj bi s sodbo kršilo 22. člen Ustave. Pritožnik zatrjuje, da je v tožbi nasprotoval mnenju strokovne komisije. Upravno sodišče se naj ne bi opredelilo do tožbenih navedb o nepravilnostih v mnenju, temveč naj bi le nekritično povzelo ugotovitve v mnenju. Prav tako se naj ne bi opredelilo do tožnikovega predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi neodvisno in nepristransko ocenil, ali je bilo pritožnikovo mnenje izdelano v skladu s pravili stroke. Upravno sodišče naj ne bi izvedlo dokaza z izvedencem oziroma naj ne bi obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga.

4.Pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ter ustavnosti in zakonitosti 17. do 24. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). Zatrjuje, da so izpodbijane določbe v neskladju z 2., 14., 22., 23., 34., 50., 66., 74. in 153. členom Ustave. Izpodbijane določbe naj bi bile v neskladju z Ustavo, ker naj ne bi omogočale upoštevanja posameznih okoliščin, ki bi lahko vplivale na izrekanje sankcij. Ureditev naj ne bi omogočala, da bi pristojni organ pri določitvi sankcije upošteval tudi težo kršitve, povzročeno škodo, stopnjo odgovornosti in izrečene disciplinske ukrepe. Meni, da je ureditev, ki ne omogoča izrekanja milejših sankcij, temveč omogoča zgolj razrešitev, v neskladju z načelom sorazmernosti. Pobudnik zatrjuje, da je zaradi takšne zakonske ureditve lahko sodni cenilec razrešen že zaradi pavšalnih in ne konkretiziranih navedb o domnevnih nepravilnostih pri uporabi metod cenitev nepremičnin in zaradi administrativnih napak pri enemu mnenju.

5.Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

6.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena v zvezi s tretjim odstavkom 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik