Jedro

Tožnica je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vojak. Spornega dne je tožnici pri obhodu vojaškega objekta v nočni izmeni spodrsnilo na spolzki oziroma poledeneli betonski prani plošči. Pri padcu je utrpela poškodbo leve rame in roke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker v skladu z določbami 5. člena ZVZD-1 ni poskrbela za varno delo, saj betonske prane plošče, ki so bile položene ob objektu tožene stranke in po katerih je bila tožnica dolžna hoditi, niso bile ustrezno protizdrsno zaščitene, bodisi s posipom ali pa drugo protizdrsno zaščito, in ni ustrezno osvetlila poti. Sodišče je ugotovilo, da pohodna površina, na kateri je tožnici spodrsnilo, kljub javni razsvetljavi v bližini ni bila ustrezno razsvetljena, ročna svetilka, ki jo je imela s seboj, pa ni v prvi vrsti namenjena razsvetljavi pohodne površine. Tožena stranka bi torej morala poskrbeti za varne delovne pogoje bodisi s posipanjem ali drugo protizdrsno zaščito, bodisi na kakšen drugačen način (npr. s čiščenjem). Tožena stranka ni ničesar ukrenila, zato opustitev takih varnostnih ukrepov predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega odgovarja tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) delno spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 14.641,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 14.390,53 EUR od 6. 10. 2016 do plačila, - 36,26 EUR od 24. 5. 2017 do plačila, - 36,26 EUR od 15. 12. 2017 do plačila, - 36,26 EUR od 9. 1. 2018 do plačila, - 36,26 EUR od 1. 2. 2018 do plačila, - 36,26 EUR od 5. 3. 2018 do plačila, - 36,26 EUR od 6. 3. 2018 do plačila in - 33,67 EUR od 6. 3. 2018 do plačila, pod izvršbo.

Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov iz 2. do 8. alineje prvega odstavka I. točke izreka za čas od 6. 10. 2016 do dneva njihove zapadlosti."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 14.641,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 6. 10. 2016 do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek (do zneska 29.010,26 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da se sprememba tožbe dopusti (II. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti njene potrebne pravdne stroške v znesku 1.909,29 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi navaja, da v obravnavani zadevi niso podane vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Meni, da so prane plošče, ki so narejene iz posameznih kamenčkov oziroma zrn na površini plošče, manj zdrsljive kot npr. asfaltna ali betonska površina, zato jih je tožena stranka tudi položila okrog objekta, kjer je tožnica opravljala obhod. Zaradi manjše drsljivosti površine pranih plošč dodatna protizdrsna zaščita ni bila potrebna. Tožena stranka ni posipala obhodnih poti okoli objektov, kjer je občasno hodilo osebje, ki je bilo zadolženo za varovanje, saj do tožničinega padca ni bilo na tej lokaciji nobenih zdrsov. Tožena stranka trdi, da ni opustila svojih dolžnosti pri vzdrževanju poti okoli objekta, ker za to ni bilo nobene potrebe. Po mnenju tožene stranke bi morala tožnica, če je opazila drsljivost pohodne površine, na to opozoriti toženo stranko (dežurno osebo), ki bi nato poskrbela za posipanje spolzkih površin. Tožnica tega ni storila. Tožnica bi si morala za varnostni obhod vzeti potreben čas in hojo prilagoditi razmeram na poti, ki jih je dobro poznala. Tožena stranka trdi, da ročna svetilka ni bila namenjena osvetljevanju drugih objektov, ampak zlasti osvetljevanju pohodne poti. Tožnici se ni mudilo in bi lahko skrbno opravila zunanji pregled objektov. Zato ni podana odgovornost tožene stranke za škodo, v vsakem primeru pa je prispevek tožnice bistveno višji.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo tožena stranka navaja, da je imela tožnica po poškodbi rame več zdravstvenih težav oziroma postavljenih diagnoz, do katerih se sodišče ni opredelilo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke za dodatno dopolnitev izvedenskega mnenja o vplivu ostalih zdravstvenih težav in zdravniških posegov na obseg bolečin. Tožena stranka vztraja, da je tožničina škoda posledica njenega zdravstvenega stanja, za katerega pa tožena stranka v celoti ne more odgovarjati. Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za dopolnitev pisnega mnenja, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je izvedenec zaključil, da zdravljenje tožnice še ni zaključeno in da lahko še pride do sprememb zdravstvenega stanja. Zato je sodišče nepravilno ugotovilo obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice. Tožena stranka navaja, da tožnica sedaj dela v pisarni. Na novo delovno mesto jo je tožena stranka premestila po škodnem dogodku, vendar na prošnjo tožnice. Zato sodišče premestitve na drugo delovno mesto ne bi smelo upoštevati pri odmeri odškodnine za navedeno obliko nepremoženjske škode. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je odmerjena v previsokem znesku. Izvedenec ni ugotovil, da bi tožnica utrpela posebno hude bolečine, ki jih je navajala. Sodišče je dejstvo, da je morala tožnica prositi za pomoč pri prevozu na preglede, kontrole, preiskave in terapije upoštevalo pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in pri stroških tuje pomoči oziroma pomoči pri prevozih na preglede. Sodišče je torej neutemeljeno prisodilo dvojno odškodnino za isto stvar. Tožena stranka trdi, da tožnica ni pretrpela močnega primarnega strahu. Če bi takšen strah prestala, ne bi počakala na delovnem mestu do konca nočnega dežurstva. Zato je tudi ob upoštevanju tožničine izpovedi odškodnina za strah previsoko odmerjena.

Tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica upravičena do povračila stroškov tuje pomoči in nege, ki so ji jo nudili njeni družinski člani, zlasti pa njenemu obsegu. Sodišče ni ugotovilo, kolikšno pomoč je tožnica potrebovala zaradi okrevanja po poškodbi roke, zlasti ker je opravila druge zdravniške posege, zaradi katerih je potrebovala tujo pomoč. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je tožnica uveljavljala povrnitev stroškov tuje pomoči in nege šele v pripravljalni vlogi 29. 8. 2017, zato je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje. Sodišče ne more priznati stroškov pomoči, ki so jo tožnici nudili sin, tast in tašča, saj tega tožnica ni zatrjevala, izpoved tožnice pa manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Poleg tega ni mogoče oceniti, koliko časa je tožnica potrebovala pomoč. Sodišče je neutemeljeno priznalo stroške pomoči v trajanju 8 ur na dan. Tožena stranka meni, da za občasne prevoze, kuhanje, sesanje in pospravljanje ni potrebnih osem ur vsak dan. Navedbe tožnice o potrebi po tuji pomoči so preveč pavšalne, da bi sodišče priznalo odškodnino iz tega naslova. Tožnica je z eno roko določene aktivnosti (oblačenje, osebna higiena, delno kuhanje) sama opravljala, mož ji je pomagal le takrat, ko je bil doma.

Tožena stranka nadalje meni, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 6. 10. 2016 dalje le za prevozne stroške, ki so nastali do navedenega datuma, tj. za deset pregledov v Splošni bolnici A., en pregled v B. in tri obiske v bolnišnici za rehabilitacijo C.. Za ostale prevozne stroške, tj. 6 pregledov v Splošni bolnici A. in en pregled v bolnici D., ki so nastali v letih 2017 in 2018, pa je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva nastanka stroškov do plačila oziroma od takrat, ko je uveljavljala povrnitev teh stroškov.

Tožena stranka navaja, da sodišče pri dosojeni odškodnini ni vštelo zavarovalnine v znesku 1.380,00 EUR. Ker je predložila polico kolektivnega nezgodnega zavarovanja in listino o nakazilu zavarovalnine, bi moralo sodišče valorizirano vrednost izplačane zavarovalnine odšteti od skupne dosojene odškodnine. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse (zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 154/2014 in II Ips 122/2006). V obravnavani zadevi gre za zavarovalnino, izplačano na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja poklicnih pripadnikov Slovenske vojske, katerega premije je plačala tožena stranka. Če zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, se šteje, da je sklenjeno kot zavarovanje odgovornosti. Ker sodišče izplačane zavarovalnine ni odštelo od dosojene odškodnine, je zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in nima bistvenih pomanjkljivosti, kot tudi ni storilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zamudnih obresti od dosojene odškodnine za premoženjsko škodo, sicer pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vojak. 3. 2. 2015 je tožnici pri obhodu vojaškega objekta v nočni izmeni spodrsnilo na spolzki oziroma poledeneli betonski prani plošči. Pri padcu je utrpela poškodbo leve rame in roke.

7. Pravna podlaga za odločanje je podana v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

8. Tožnica je v tej zadevi od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v skupnem znesku 29.010,26 EUR (13.120,26 EUR za premoženjsko škodo in 15.800,00 EUR za nepremoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2016 do plačila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost, tožnica pa je k nastali škodi prispevala do višine 30 %. Tožbenemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode je v celoti ugodilo, za premoženjsko škodo pa je tožnici prisodilo 5.116,80 EUR. Ob upoštevanju tožničinega prispevka k nastali škodi, je toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 14.641,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2016 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker v skladu z določbami 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl. - ZVZD-1) ni poskrbela za varno delo, saj betonske prane plošče, ki so bile položene ob objektu tožene stranke in po katerih je bila tožnica dolžna hoditi, niso bile ustrezno protizdrsno zaščitene, bodisi s posipom ali pa drugo protizdrsno zaščito, in ni ustrezno osvetlila poti. Sodišče je ugotovilo, da pohodna površina, na kateri je tožnici spodrsnilo, kljub javni razsvetljavi v bližini ni bila ustrezno razsvetljena, ročna svetilka, ki jo je imela s seboj, pa ni v prvi vrsti namenjena razsvetljavi pohodne površine. Tožena stranka bi torej morala poskrbeti za varne delovne pogoje bodisi s posipanjem ali drugo protizdrsno zaščito, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, bodisi na kakšen drugačen način (npr. s čiščenjem). Tožena stranka ni ničesar ukrenila, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da opustitev takih varnostnih ukrepov predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega odgovarja tožena stranka.

10. Tožena stranka je šele v pritožbi začela navajati, da so prane plošče narejene iz posameznih kamenčkov na zgornji strani plošče, ki so vlite v osnovno betonsko ploščo, in da so zaradi teh lastnosti manj zdrsljive kot npr. asfaltna in betonska površina. Enako velja za navedbe, da bi morala tožnica o spolzkosti pohodne površine obvestiti dežurno osebo v vojašnici, ki bi morala nato poskrbeti za posipanje, in da pri obhodu ni bila časovno omejena, zato bi svojo hojo lahko prilagodila zunanjim razmeram. Vse te navedbe pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ker tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Pritožbene navedbe, da še ni bilo (drugega) škodnega primera, v ničemer ne izključujejo odgovornosti tožene stranke in so neutemeljene. Delodajalec mora zagotoviti varne pogoje dela, zato mora v tej smeri ravnati skrbno. Skrbnost zagotoviti varne pogoje dela ne pomeni le ravnanja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, pač pa je strožja. Tožena stranka bi morala ravnati preventivno in ukrepati tako, da se na mestu, kjer je (v določenih okoliščinah) pričakovati večjo možnost nastanka škode (ob nastopu teh okoliščin) ukrene vse potrebno za preprečitev nastanka škode. V obravnavanem primeru je zaradi nizkih temperatur obstajala dolžnost tožene stranke, da z ustreznimi ukrepi prepreči nastanek škode in zagotovi varno hojo po podlagi, ki je postala spolzka in s tem nevarna. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je za škodo, ki je posledica tožničinega padca, odgovorna tožena stranka.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka po temelju odgovorna za 70 % tožničine škode, do višine 30 % pa je k nastali škodi prispevala tožnica sama. V 171. členu OZ je določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek). Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (drugi odstavek). Po oceni izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica ustrezno poučena o varnosti in zdravju pri delu in bi bila lahko bolj pazljiva, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, saj je razpolagala z ročno svetilko, s katero bi si lahko osvetljevala pohodno pot pred seboj. Poleg tega bi po oceni sodišča prve stopnje morala tožnica opozoriti toženo stranko, da njeni delovni škornji niso več ustrezni zaradi obrabljenega podplata, in od nje zahtevati izdajo drugih, novih delovnih škornjev, čeprav nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi nove škornje v takem primeru tudi dobila. Ob upoštevanju navedenih okoliščin pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica, ki je bila dolžna opraviti obhod vojašnice, k nastali škodi ni prispevala več kot 30 %. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožene stranke, da ni podana njena krivdna odgovornost in da je tožničin soprispevek k nastali škodi večji.

13. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke E.E., dr. med. in izpoved tožnice. Tožnica je dne 3. 2. 2015 utrpela udarnine v levo ramo, levi komolec in levo stran prsnega koša. Poškodba leve rame se je postopno razvila v sindrom kronične razširjene bolečine z izžarevanjem bolečin v vrat, roko, lopatico in levo stran prsnega koša. Pritožba navaja, da je imela tožnica po škodnem dogodku tudi druge zdravstvene težave in operativne posege, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar te težave niso v ničemer povezane s škodnimi posledicami, ki izvirajo iz tožničinega padca. Izvedenec je v pisni dopolnitvi mnenja ocenil, da kasnejši operativni posegi niso bistveno vplivali na dogajanje po poškodbi z dne 3. 2. 2015. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo pomanjkljivosti pri izdelavi mnenja in je pri odmeri nepremoženjske škode upoštevalo le škodne posledice tožničinega padca pri delu, ni bilo potrebe po dodatni dopolnitvi mnenja. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer ni bistveno, kako je k posledicam poškodbe prispevalo siceršnje zdravstveno stanje tožnice, saj mora v skladu z doktrino "jajčne lupine", ki je sprejeta v novejši sodni praksi, odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Oškodovanka je zato v skladu z določbo 169. člena OZ upravičena do odškodnine za celoten obseg škode, četudi je ta večja zaradi njenega posebnega zdravstvenega stanja.

14. Tožnica je s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala plačilo zneska 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je v celoti ugodilo. Tožena stranka v pritožbi s ponovnim povzemanjem izpovedi tožnice in mnenja izvedenca v zvezi s tem pavšalno navaja, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje je prošnjo za pomoč svojcev pri vožnji na preglede, kontrole, preiskave in terapije upoštevalo v okviru nevšečnosti med zdravljenjem, povrnitev stroškov pomoči pri vožnji pa v okviru premoženjske škode. Ti postavki se med seboj ne izključujeta. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da prisojena odškodnina, ob upoštevanju sodne prakse na tem področju, ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova odškodnine za pretrpljeni strah odmerilo previsoko odškodnino v višini 800,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela močan primarni strah, ki je trajal vsaj do pregleda pri zdravniku, in da je potem, ko je zvedela, da ni bilo zloma, trpela tudi sekundarni strah. Zaradi neuspešnega zdravljenja ter trdovratnih in stalnih bolečin je sekundarni strah še vedno prisoten. Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu ne dajeta podlage za prisojo nižje denarne odškodnine, kot jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi nižjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker njeno zdravljenje še ni končano. Izvedeni dokazi namreč potrjujejo ugotovitve sodišča, da so njene zmožnosti praktično pri vseh gospodinjskih opravilih, vožnji z avtomobilom in ukvarjanju s skupinskimi športi, že sedaj nedvomno zmanjšane. Tožnica mora vlagati večje napore pri vseh opravilih, ki zahtevajo uporabo rok. Poleg tega iz zdravniškega spričevala z dne 11. 10. 2017 izhaja, da tožnica do zaključenega zdravljenja posledic poškodbe pri delu ne izpolnjuje zdravstvenih zahtev za delo vojaka. Ob upoštevanju navedenih okoliščin dosojena odškodnina v znesku 5.000,00 EUR ni previsoka.

17. Glede na navedeno tožnici pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 15.800,00 EUR, tj. približno 14 povprečnih plač, kar je pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica, ki je primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v podobnih primerih. Ob upoštevanju tožničinega prispevka v višini 30 %, odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 11.060,00 EUR.

18. Sodišče prve stopnje je tožnici za obdobje petih mesecev utemeljeno prisodilo odškodnino iz naslova tuje pomoči, in sicer osem ur dnevno po urni postavki 4,00 EUR/uro. Tožnica je podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, da je potrebovala tujo pomoč, obseg tuje pomoči za navedeno obdobje pa je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Ocena obsega pomoči temelji na izvedenih dokazih in je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna, saj tožena stranka navedbam tožnice glede osemurnega trajanja pomoči v postopku pred sodiščem ni ugovarjala oziroma trdila, da je bil obseg dnevnega nudenja pomoči manjši. Sicer pa sodna praksa v okviru obsega tuje pomoči priznava tudi zadovoljitev drugih vsakodnevnih potreb, ki jih oseba zaradi poškodbe ni zmogla opravljati in pri katerih so ji svojci v izdatnejši meri pomagali. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

19. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, v vsakem primeru všteva v odškodnino, če je zavarovalnina plačana iz sredstev delodajalca. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 214/2017 navedlo, da se v skladu z mnenjem, sprejetim na Občni seji Vrhovnega sodišča SRS z dne 28. 5. 1984, na katero se sklicuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 154/2014, domneva, da je sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, če je zavarovalna premija za nezgodno kolektivno zavarovanje plačana iz sredstev delodajalca, s tem, da se lahko dokazuje, da je bilo sklenjeno osebno zavarovanje. Med drugim je zavzelo stališče, da je za odločitev o vštevanju oziroma nevštevanju zavarovalne vsote v odškodnino odločilna dejanska vsebina zavarovalne police. Tudi nezgodno zavarovanje je lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalna vsota vštela v odškodnino, vendar pa mora biti takšen namen razviden iz zavarovalne police. V obravnavanem primeru iz police za nezgodno zavarovanje ne izhaja, da je sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Ne nazadnje je v polici izrecno določeno, da so zavarovane nezgode, ki bi se zavarovancem pripetile tako v službi kot izven nje, kar še dodatno kaže na to, da je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje dejansko sklenjeno kot osebno zavarovanje in ne kot zavarovanje pred odgovornostjo. Ker je bilo torej nezgodno zavarovanje osebno zavarovanje, je ob nastanku zavarovalnega primera kumulacija odškodnine in zavarovalne vsote dopustna (tudi v primeru), ko je premijo za kolektivno nezgodno zavarovanje plačala tožena stranka iz svojih sredstev. To pa je v skladu z določbo drugega odstavka 972. člena OZ, ki določa, da ima zavarovalec oziroma upravičenec pravico do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, ne glede na njegovo pravico do zavarovalne vsote, če gre za osebno zavarovanje. Ta določba torej dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je ta izplačana na podlagi osebnega zavarovanja.

20. Odškodnina za premoženjsko škodo se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ), vendar pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo vse od nastanka škode dalje (165. člen OZ). Zapadlost obveznosti je predpostavka dolžnikove zamude (prvi odstavek 299. člena OZ), zato je dolžnik po zapadlosti obveznosti praviloma v zamudi. Terjatev iz naslova tuje pomoči je zapadla po izteku 5 mesecev od poškodbe, kolikor je po oceni izvedenca trajala potreba po takšni pomoči, tj. s 3. 7. 2015. Ker je tožnica tudi od stroškov tuje pomoči zahtevala zamudne obresti od 6. 10. 2016 do plačila, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva, ko jih je uveljavljala s spremembo tožbe, tj. od 29. 8. 2017 do plačila. Utemeljeno pa pritožba nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov prevoza na preglede, ki so bili opravljeni po vložitvi tožbe. Ker so bili ti prevozi opravljeni po 6. 10. 2016, zakonske zamudne obresti ne morejo začeti teči od navedenega datuma. Tožnica je jasno in opredeljeno navedla ter z listinami dokazala, kdaj je opravila posamezne preglede. Glede na to, da oškodovancu za premoženjsko škodo, ko gre za čisto denarno terjatev, pripadajo zamudne obresti že od njenega nastanka, je pritožbeno sodišče tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva, ko so bili med sodnim postopkom opravljeni posamezni prevozi, do plačila, v presežku, tj. za čas od 6. 10. 2016 do dneva zapadlosti zneskov stroškov pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo.

21. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče glede na navedeno pritožbi delno ugodilo, in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov prevoza na preglede, ki so nastali po vložitvi tožbe. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

22. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njen pritožbeni uspeh (glede datuma teka zamudnih obresti) tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).