Jedro

Tudi v novem ZDR/02 (2. člen) je enako kot v prej veljavnem ZDR/90 določeno, da se določbe ZDR/02 uporabjajo za delavce, zaposlene v državnih organih le, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Posebna ureditev glede disciplinske odgovornosti in možnosti prenehanja delovnega razmerja zaposlenemu v državnemu organu na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa je veljala do veljavitve sprememb in dopolnitev Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B) 31.12.2005. Zato je bilo policistu do uveljavitve te spremembe zaradi kršitve delovne obveznosti mogoče izreči disciplinski ukrep odpovedi PZ, ne pa podati izredno odpoved PZ po določbah ZDR/02. Ker je bila tožniku za kršitve, storjene pred novelo ZJU septembra in oktobra 2005 podana izredna odpoved PZ po

1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, čeprav bi mu morala biti izrečena disciplinska sankcija po določbah ZJU, je terjatev verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočne rešitve zadeve (I. točka izreka) in podredni predlog za izdajo začasne odredbe za plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (II. točka izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper navedeni sklep iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navajal je, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo, da je terjatev tožnika verjetno izkazana, pri tem pa nepravilno odločilo glede pogojev za izdajo začasne odredbe po določilih 2. odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik je policist in ne more opravljati še kakšnih drugih del in njegov edini vir je tako plača. Preživljati mora tudi dva mladoletna otroka, zato ne bo sposoben plačevati preživnine zanje. Tožnik zaradi izgube zaposlitve tudi ne bo mogel več odplačevati kreditov, ki jih je najel za rešitev svojega stanovanjskega problema. Tožnik je sicer lastnik nepremičnine, za katero je najel kredit, vendar v njej prebiva. Tudi njegova izvenzakonska partnerica prejema le plačo. Ker je tožnik izgubil zaposlitev, mu je nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda. Za izdajo začasne odredbe zadošča obstoj le ene izmed predpostavk iz

2. odstavka 272. člena ZIZ. Tožena stranka je imela tudi možnost tožnika začasno odstraniti z dela, tega pa vsaj pol leta ni storila, pač pa je tožniku celo izplačevala dodatek na uspešnost. Zaradi navedenega ni ovire, da bi tožnik v spornem obdobju do pravnomočnosti odločitve tudi delal, saj je nemoteno opravljal svoje delovne naloge policista še tudi v času, ko se je vedelo za njegove kršitve, pa vse do 19.4.2006, ko mu je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi tožnik delal, bi tudi prejemal plačilo in toženi stranki ne bi nastala nikakršna škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) v 43. členu določa, da med postopkom lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na podlagi 4. odstavka 43. člena ZDSS-1 pa se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno. Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, s sprem. - ZIZ) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 272. člena). Drugi odstavek 272. člena ZIZ pa določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala na neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik podal primarni in podredni predlog za izdajo začasne odredbe, s katerima je predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočne rešitve zadeve oz. podrejeno plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana, pri čemer pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je napačno štelo, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določilu 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR). Tožniku je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne

19.4.2006 za očitane mu kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki jih je storil v času od 6.9.2005 do vključno 27.10.2005. ZDR je v 2. členu, enako kot prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93 - ZDR/90) v 1. členu, določil, da ZDR kot splošni predpis ureja tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih - če ni s posebnim zakonom drugače določeno. S 1.1.2003 (z uveljavitvijo ZDR) se je torej spremenil splošni predpis, ki pa je enako določal le svojo subsidiarno uporabo za zaposlene v državnih organih. To pomeni, da so zanje v celoti ostali v veljavi posebni zakoni, ki so in kolikor so urejali delovnopravna razmerja, vključno z odpovedjo delovnega razmerja. ZDR v to ureditev ni posegel. Za zaposlene v policiji sta ta vprašanja urejala Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02, s sprem. - ZJU) in Zakon o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98, 66/98 - ZPol). Posebna ureditev glede disciplinske odgovornosti in možnost prenehanja delovnega razmerja zaposlenemu v državnem organu na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa, je veljala vse do uveljavitve sprememb in dopolnitev Zakona o javnih uslužbencih v letu 2005 (Ur. l. RS, št. 113/2005 - ZJU-B), ki je pričel veljati z 31.12.2005. Tako je bilo mogoče v konkretnem primeru tožniku izreči disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi v disciplinskem postopku, ni pa tožena stranka mogla izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (konkretno na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR).

Glede disciplinske odgovornosti zaposlenih v državnih organih je veljala posebna zakonska ureditev, ki je izključevala uporabo določil ZDR, kot splošnega zakona. Tožniku je tožena stranka izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za kršitve, ki jih je storil v času od 6.9.2005 do vključno 27.10.2005, kar pomeni, da bi tožena stranka morala uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kršitve. Zaradi navedenega je verjetnost obstoja terjatve tožnika izkazana.

Ob navedenem pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal predpostavke po 2. odstavku

272. člena ZIZ, ki mora biti kumulativno podana za izdajo začasne odredbe. Tožnik ni navedel in izkazal, s kakšnim premoženjem dejansko razpolaga, niti ni navedel, kakšni so dohodki in premoženje njegove izvenzakonske partnerke. Zgolj dejstvo, da mora tožnik preživljati dva mladoletna otroka, ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Tako tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča do sedaj ni izkazal verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Samo dejstvo, da tožnik odplačuje kredite za hišo, tudi ne more biti razlog, da bi sodišče lahko izdalo predlagano začasno odredbo. Tožnik bi moral v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretno obrazložiti enega od razlogov iz 2. odstavka 272. člena ZIZ ter za to tudi predložiti ustrezne dokaze, kar pa do sedaj ni.

Ni mogoče tudi slediti pritožbenim ugovorom, da bi bila predlagana začasna odredba za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne rešitve pravdne zadeve primerna iz razloga, ker je tožnik še praktično pol leta opravljal svoje delovne naloge in pri tem prejemal tudi delovno uspešnost. Navedeno na rešitev začasne odredbe nikakor ne more vplivati.

Tožnik pa je sicer pravilno podal podredni predlog za izdajo začasne odredbe po določilih 5. točke 273. člena ZIZ za plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati. Vendar, kot že navedeno, do sedaj tožnik ni dokazal enega od razlogov po določilih 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.