Jedro

Četrti odstavek 24. člena ZJU določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Glede na to, da sam zakon daje delavcu oziroma javnemu uslužbencu pravico do sodnega varstva, se pravni interes predpostavlja, in sicer neodvisno od tega, če je javnemu uslužbencu pred izdajo sklepa komisije za delovno razmerje delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo.

Pravni interes tožnika za tožbo s prenehanjem delovnega razmerja oziroma pravnomočno odločitvijo v sporu, v katerem se je presojala prva tožniku podana odpoved, na podlagi katere mu je dne 4. 5. 2020 delovno razmerje pri toženki prenehalo, ni odpadel, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklep toženke št. ... z dne 6. 4. 2020 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 28. 5. 2020 nezakonita (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.097,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi prve podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem je odpadel pravni interes tožnika v tej pravdi, saj se njegov pravni položaj ne more izboljšati (sklep VDSS Psp 440/2011). Pravni interes je pogoj za ugotovitveno tožbo. Podan mora biti ves čas postopka (sodba VS RS II Ips 52/2014). Če po vložitvi tožbe odpade, sodišče tožbo zavrže (sklep VSL III Ip 908/2016, sklep VSL II Cp 1535/2019). Na tožeči stranki je riziko, da bo v primeru odpadlega pravnega interesa pravdo izgubila (sklep VSL II Cp 448/2020). Od odločitve o zakonitosti prve odpovedi je bila odvisna rešitev v tem sporu. Zato je sodišče prve stopnje razsodilo, šele ko je postala ta odločitev pravnomočna. Pravnomočno je odločeno, da tožnik do reintegracije ni upravičen. To je bistvo tudi tega spora. Ponovno odločanje o že razsojeni stvari ni dopustno (sodba in sklep VS RS II Ips 44/2008). Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo tožnika zavreči in odločiti, da sam krije svoje pravdne stroške. Zlorabljal je svoje pravice, saj je vztrajal pri tožbi, potem ko je zanjo odpadel pravni interes. V sporu o zakonitosti prve odpovedi ni vložil predloga za dopustitev revizije. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v okviru postavljenega zahtevka. Toženka je drugo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz previdnosti. Tožba zoper to odpoved je bila potrebna. Odpoved ni zakonita, saj odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zakonito ponovno odpovedati. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka obstoju pravnega interesa tožnika za tožbo, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da mu je delovno razmerje prenehalo (že) dne 4. 5. 2020, to je preden je začela učinkovati v tem sporu izpodbijana odpoved, podana s sklepom toženke z dne 6. 4. 2020 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 28. 5. 2020. Sodno varstvo v zvezi z navedenima sklepoma izrecno ureja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Četrti odstavek 24. člena ZJU določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Glede na to, da sam zakon daje delavcu oziroma javnemu uslužbencu pravico do sodnega varstva, se pravni interes predpostavlja, in sicer neodvisno od tega, če je javnemu uslužbencu pred izdajo sklepa komisije za delovno razmerje delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo.

7. Pravni interes tožnika za tožbo s prenehanjem delovnega razmerja oziroma pravnomočno odločitvijo v sporu, v katerem se je presojala prva tožniku podana odpoved, na podlagi katere mu je dne 4. 5. 2020 delovno razmerje pri toženki prenehalo, ni odpadel, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Sodna praksa, ki jo izpostavlja, se ne nanaša na delovne spore, v katerih bi se presojala odpoved (ampak gre za zavrženje tožbe v socialnem sporu, tožbe za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, predloga za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ter tožbe na nedopustnost zavarovanja).

8. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na pravnomočno razsojeno stvar. V sporu, v katerem se je presojala prva tožniku podana odpoved oziroma v tem okviru (reparacijski) in reintegracijski zahtevek (ki sta z izpodbijano sodbo pravnomočno zavrnjena; ta odločitev ni predmet pritožbenega preizkusa), ni bilo odločeno o zahtevku, ki je predmet tega spora. Zahtevek v tem sporu se nanaša na ugotovitev nezakonitosti druge odpovedi (in pravice na podlagi druge odpovedi).

9. Sodišče prve stopnje je odpoved utemeljeno presojalo po vsebini, pri čemer je pravilno kot bistveno izpostavilo dejstvo, da je tožniku delovno razmerje pri toženki dne 4. 5. 2020 prenehalo. Po tem datumu učinkujoča (druga) odpoved nima pravnih učinkov (je nezakonita), saj delovnega razmerja, ki ne obstoja več, ni mogoče (ponovno) odpovedati.

10. Po pravilni presoji, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi utemeljen, je sodišče prve stopnje upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP oziroma načelo uspeha v pravdi pravilno odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške. Odločitev, da sama krije svoje, je posledica njenega neuspeha, ne uporabe določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali drugim ravnanjem v postopku zlorablja svoje procesne pravice.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki sama krije svoje stroške pritožbe, je dolžna po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožniku plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 15/4 v zvezi s tar. št. 15/1b; tretja alineja OT), v kar so že zajeti stroški za poročilo stranki, in 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.