Jedro

Po enačbi iz 13. člena Navodila se lahko vrednotijo le zemljišča, ki so bila kot pozidana stavbna zemljišča, torej skupaj s stavbami, predmet podržavljenja.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 23. 2. 2006, s katero je prvostopni organ vrnil upravičencu C.C., v obliki odškodnine, podržavljeno zemljišče parc. št. ... - igrišče v izmeri 95 m2, vl. št. 2601 k.o. D., v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 2.542,39 DEM. V obrazložitvi je navedla, da je sporno vrednotenje podržavljenega zemljišča in posledično višina določene odškodnine. Za določitev vrednosti podržavljenega premoženja je odločilo stanje premoženja v času podržavljenja. Če je bilo zemljišče ob podržavljenju opredeljeno kot zazidano stavbno zemljišče, se njegova vrednost določi po enačbi iz 13. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), drugače pa kot nezazidano stavbno zemljišče po določbi 14. člena Navodila. Sporno zemljišče je bilo v času podržavljenja (leta 1954) sicer res pozidano s pločnikom, vendar pa je iz predloženih listin razvidno (in to med strankami ni sporno), da pločnika ni postavil prejšnji lastnik zemljišč, pač pa Občina A. okoli leta 1937, ko je podaljšala ... ulico in zgradila pločnik ob njej (dopis Zgodovinskega arhiva Slovenije z dne 20. 1. 2006 s prilogami). Navedeno pomeni, da je bil C.C. pred postavitvijo pločnika lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča ter da za vrednotenje zemljišča kot zazidanega ni osnove. Po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) bi bil razlaščenec C.C., v kolikor bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišča, neupravičeno obogaten in bi bilo takšno ravnanje v nasprotju z določbami ZDen.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, ker je napačno uporabila materialno pravo in nacionalizirano nepremičnino ocenila kot nezazidano stavbno zemljišče, saj je bilo zemljišče ob podržavljenju v letu 1954 pozidano s pločnikom. Namreč potrebno je ugotavljati vrednost zemljišča v času nacionalizacije leta 1954 in ne leta 1937, saj v kolikor je imela občina kakršnekoli zahtevke do tožnika, zaradi gradnje pločnika, je njen zahtevek že zastaral. Pa tudi pločnik, ki je bil zgrajen na zemljišču prednika tožnika, ne more biti predmet samostojne lastninske pravice, ampak pripada lastniku zemljišča, na katerem je bil zgrajen. V denacionalizacijskem postopku je zato potrebno upoštevati status nepremičnine v času podržavljanja in ne tisti status, ki bi bil, če ne bilo vlaganj v nacionalizirano nepremičnino. Občina je z zidavo posegla v lastninsko pravico razlaščenca, s tem pa razlaščencu preprečila, da bi lahko sam povečal vrednost nepremičnine tako, da bi na njej gradil. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, ker meni, da pri določitvi višine odškodnine za podržavljeno parcelo ..., ob podržavljenju travnik 95 m2, ni pravilno uporabila materialnega prava.

Med strankami ni sporno, da je bilo zemljišče, parc. št. ... travnik v izmeri 95 m2, podržavljeno na podlagi odločbe Mestne razlastitvene komisije pri MLO glavnega mesta A. Raz. št. ... z dne 26. 4. 1954, na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, bivšemu lastniku C.C., za potrebe izgradnje modernega stadiona v zahodnem delu mesta, ki je bilo tedaj brez primernega prostora za športne dejavnosti. Nadalje ni sporno, da je bila ob parceli v letu 1937 zgrajena cesta - ... ulica, ter da je po parceli potekal pločnik, kar je zgradila Občina A. in ne bivši lastnik. Po mnenju tožnika pa zadnje navedena okoliščina narekuje vrednotenje zemljišča kot zazidanega stavbnega zemljišča. Ugovor tožnika ni utemeljen. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da upravičencu ni mogoče priznati odškodnine za zazidano stavbno zemljišče. V postopku je bilo namreč ugotovljeno in to tudi ni sporno, da pločnika na zemljišču ni zgradil bivši lastnik, temveč Občina A. že pred podržavljenjem. Zato je tudi po presoji sodišča potrebno zemljišče vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče. Po mnenju sodišča se namreč po enačbi iz 13. člena Navodila lahko vrednotijo le zemljišča, ki so bila kot pozidana stavbna zemljišča, torej skupaj s stavbami, predmet podržavljenja. Stanje zemljišča ob podržavljenju v smislu določbe 1. odstavka 44. člena ZDen pomeni pravni status podržavljenega premoženja, vendar z upoštevanjem dejanskih okoliščin ob podržavljenju. To pa za obravnavano zadevo pomeni, da se kot status zemljišča upošteva, ker je bilo podržavljeno le zemljišče brez objekta (travnik), kar ni sporno in izhaja iz odločbe o razlastitvi, nezazidano stavbno zemljišče. Namreč za določitev vrednosti podržavljenega premoženja je odločilno stanje premoženja ob podržavljenju. Na spornem zemljišču je bil sicer ob podržavljenju res pločnik, vendar pa ga ni, kar ni sporno med strankami, postavil prejšnji lastnik zemljišč, ampak Občina A. v letu 1937. Zato tudi po presoji sodišča ni podlage, da bi se tako zemljišče vrednotilo kot zazidano stavbno zemljišče. Kot je navedla že tožena stranka, je osnovni namen ZDen poprava krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, pri čemer je v postopkih denacionalizacije potrebno upoštevati temeljno načelo ZDen, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice. Navedeno pomeni, da je potrebno vrniti samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika, in ker je bil razlaščenec prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča, tudi odškodnino le v obsegu vrednosti takega zemljišča. V kolikor bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišča, ki je ni sam povzročil, bi bil neupravičeno obogaten. Zato bi bilo vrednotenje, kot ga predlaga tožnik, v nasprotju z namenom ZDen (enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbah I Up 585/2004 z dne 6. 10. 2005 in sodbi I Up 373/2004 z dne 7. 9. 2005).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V posledici zavrnitve tožbe je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, kar je v skladu z načelom uspeha v pravdi po določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku.