Jedro

Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 55,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018, izvršilnih stroškov v znesku 131,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne prejema sklepa o izvršbi s strani upnika dalje, to je od dne 8. 12. 2018 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni plača toženi stranki pravdne stroške v višini 491,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka, do plačila.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica s pritožbo sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo, da mora posledice napake, ki jo je storila tožena stranka (v nadaljevanju toženka), ko je pri plačilu terjatve navedla napačen sklic, nositi tožnica. Med strankama je bil namreč natančno dogovorjen način plačila in navedba sklica je bil bistven del plačila dolga, česar toženka nesporno ni storila, saj je navedla napačen sklic. Ker je toženka pri plačilu dolga navedla napačen sklic, je tožnica v skladu z izrecnim navodilom toženke zaprla obveznosti drugega dolžnika. Ravno z namenom izogibanja takšnim napakam tožnica od svojih dolžnikov vedno zahteva, da se plačilo izvede z navedbo sklica, ki je edinstven za poravnavanje posamezne, točno določene obveznosti. Ker toženka tega ni storila, so zaradi njene napake nastali stroški izključna posledica njenega malomarnega ravnanja in jih je dolžna plačati sama. Tožnica je storila vse, kar je v njeni moči, da omeji škodo, ki jo je povzročila toženka ter ne zahteva plačila glavnice in obresti vtoževane terjatve, ampak vztraja le še pri povrnitvi stroškov sodnih postopkov, ki so nastali izključno zaradi ravnanja toženke. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po 443. členu ZPP. Po 458. členu ZPP se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; ne glede na to pa lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve v postopku pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo s pritožbo pavšalno uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje povzema s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter na podlagi dokaznega postopka sprejete pravilne zaključke, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je med pravdnima strankama v skladu s splošnimi pogoji toženke sklenjeno naročniško razmerje; da je tožnica preko pooblaščenke predlagala sklenitev izvensodne poravnave, po kateri toženka do 8. 11. 2018 poravna dolgovani znesek in odvetniške stroške v skupnem znesku 82,76 EUR; da je toženka dne 26. 10. 2018 na fiduciarni račun pooblaščenke tožnice nakazala znesek 82,96 EUR, pri čemer je ob plačilu namesto sklica SI00 22-2018-24365 navedla sklic SI00 22-2018-24356 in da je tožnica dne 28. 11. 2018 vložila izvršilni predlog oziroma tožbo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da med pravdnima strankama veljajo pravila potrošniškega prava. Tožnica je namreč ponudnica storitev pravnim in fizičnim osebam in opravlja pridobitno dejavnost, toženka pa je fizična oseba, ki je s tožnico sklenila naročniško razmerje, zato je v konkretnem primeru vsekakor potrošnica. Namen potrošniškega prava je zaščita potrošnika, kot šibkejše stranke, zato je potrebno vsa sporna ali nejasna določila razlagati v prid potrošniku. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 27. člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki določa, da se, ne glede na splošna pravila o obligacijskih razmerjih, denarna obveznost potrošnika, ki se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije za plačilni promet, šteje za plačano z dnem, ko je potrošnik dal nalog taki organizaciji. Podobno izhaja iz določbe prvega odstavka 293. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)1, ki jo je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo.

9. Toženka je preko spletne banke na fiduciarni račun tožničine pooblaščenke dne 26. 10. 2018 v skladu s predlogom za izvensodno poravnavo nakazala dolgovani znesek (česar tožnica niti ne prereka). Sodišče prve stopnje je, upoštevaje 27. člen ZVPot, pravilno sklepalo, da je toženka upravičeno pričakovala, da je svoj dolg poravnala in bi morala tožnica, kot pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja s ponudbo storitev potrošnikom in pravnim osebam, pred sprožitvijo izvršilnega postopka preveriti plačila in nakazane vsote, pri čemer bi lahko ugotovila, da je toženka svoj dolg poravnala ter je prišlo do očitne napake pri zadnjih dveh številkah sklica in bi lahko znesek le preknjižila.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica zgolj izgovarjala na avtomatski sistem beleženja plačil po sklicih, kar ponavlja tudi sedaj v pritožbi. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnica storila več, da bi preprečila vložitev izvršilnega predloga za že plačan dolg. Ker se tožnica s tem profesionalno ukvarja, bi bila njena dolžnost pred vložitvijo izvršilnega predloga preveriti, ali je dolg plačan ali ne in šele zatem ustrezno ukrepati, predvsem upoštevaje, da je toženka znesek nakazala iz svojega računa in je kot plačnik navedeno njeno ime (po čemer bi lahko tožnica tudi preverila, ali je bil dolg plačan) in je bil nakazan takšen znesek, ki ga je dolgovala ona in ne dolžnik I.B., katerega dolg je bil voden pod sklicno številko, ki jo je pomotoma nepravilno zapisala toženka. Tožnica se v pritožbi sklicuje zgolj na to, da je sklicna številka bistvena pri plačilu dolga in drugače kot po sklicni številki, plačila dolgov ne preverjajo. S takšnimi pritožbenimi navedbami, ki se v bistvu nanašajo na dejansko stanje in ne zgolj na materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, tožnica ne more biti uspešna.

11. Toženka je bila v dobri veri, da je plačala svoj dolg. Nakazilo je izvedla pred datumom, ki je bil naveden kot skrajni rok plačila2, iz svojega računa, na svoje ime, nakazala je točno takšen znesek, kot je bil naveden v predlogu za izvensodno poravnavo (iz katerega ne izhaja, da bi morala toženka tožnico posebej obveščati, da je dolg poravnala ali da je sklic bistven za preverjanje plačanega dolga). Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne. Tožnica ne more biti uspešna z navedbami, da je do vložitve predloga za izvršbo prišlo izključno iz razloga, "ker toženka ni navedla pravilnega sklica". Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo, s katero bi morala ravnati kot strokovnjak na tem področju, zaradi česar sama odgovarja za dodatne, zaradi nepotrebno vloženega predloga za izvršbo nastale stroške.

12. Tožnica ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je "v skladu z izrecnim navodilom toženke zaprla obveznosti drugega dolžnika". Kot je bilo nesporno ugotovljeno, je toženka plačala svoj dolg in se je le zmotila pri zadnjih dveh številkah sklica, kar pa nikakor ne pomeni, da je dala tožnici "izrecno navodilo", da plačilo upošteva kot poravnavo dolga za dolžnika I.B., kot popolnoma nesmiselno predpostavlja tožnica. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, toženka česa takega niti ni navajala, ampak je ves čas zatrjevala, da je plačala svoj dolg, ne pa dolg za dolžnika I.B.. Pritožba ne more biti uspešna z navedbami, da "so nastali stroški izključna posledica toženkinega malomarnega ravnanja in jih je zato dolžna plačati ona" ter da "je tožnica storila vse, kar je v njeni moči, da omeji škodo, ki jo je povzročila toženka". Dodatno nastale stroške izterjave dolga je tako pripisati neskrbnemu ravnanju tožnice3, ki je plačilo dolga preverjala le po številki sklica, ne pa tudi po imenu plačnika in znesku dolga. Slednje bi lahko preverila vsaj preden je začela postopek prisilne izvršbe, torej pred vložitvijo izvršilnega predloga na sodišče. 13. Glede na obrazloženo, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 293. člena OZ določa: Če se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun, in če pogodbeni stranki nista drugače določili, se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki oziroma organizaciji, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri računu upnika znesek, ki je v njem naveden. 2 Plačilo 26. 10. 2018, rok plačila 8. 11. 2018. 3 Drugi odstavek 6. člena OZ določa: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).