Jedro

Prosilec nima zagotovljenega stanovanja, če za stanovanje, v katerem stanuje nima sklenjene pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnica sicer dela in živi v Sloveniji že od leta 1979 dalje, vendar je bila ves čas prijavljena le za začasno bivanje, v septembru 1991 pa je bila celo izločena iz evidence začasno prijavljenih oseb, ker svoje prijave ni podaljšala. Ker tako tožnica nima zagotovljenega stanovanja, ne izpolnjuje enega izmed pogojev iz 10. člena zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 - ZDS). Zato je že iz tega razloga bilo potrebno njeno prošnjo zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da ima sedaj rešen stanovanjski problem in kot dokaz prilaga fotokopijo najemne pogodbe z dne 1.11.1992. Vse druge pogoje pa je že prej izpolnjevala. V Sloveniji živi in dela že od leta 1979 dalje in drugega doma nima. Samo v Sloveniji ima možnost, da si zagotovi sredstva za življenje. Tudi prošnjo za pridobitev državljanstva je vložila v zahtevanem roku. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica v postopku ni predložila nikakršnega dokaza o zagotovljenem stanovanju, nasprotno, povedala je, da najemne pogodbe ne more predložiti, ker sedanja lastnica stanovanja ne želi skleniti pogodbe. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložila 13.12.1991, torej v roku določenem v 40. členu zakona o državljanstvu. Toda kljub temu ni utemeljen tožbeni ugovor, "da je vlogo vložila v zahtevanem roku," v kolikor se ta nanaša na to, da bi njena vloga za pridobitev državljanstva morala biti obravnavana po določbi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. Že iz njene vloge namreč izhaja, da 23.12.1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji (kar ni sporno) in tako ni bil izpolnjen eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona. Zato je tožena stranka njeno vlogo pravilno obravnavala kot prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z redno naturalizacijo po določbi 10. člena zakona.

Z redno naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki izpolnjuje pogoje v 10. členu navedenega zakona. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je eden izmed pogojev, ki jih prosilec mora izpolniti tudi ta, da ima zagotovljeno stanovanje (4. točka 1. odstavka 10. člena). Glede na to, da je tožnica zaslišana kot stranka povedala, da za stanovanje v katerem stanuje, nima sklenjene podnajemniške pogodbe, ker je lastnica umrla, hčerka pa ne želi skleniti nobene pogodbe, je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica nima zagotovljenega stanovanja, saj v takem položaju nima nobene stanovanjske zaščite. To okoliščino je sicer tožena stranka obrazlagala le s prijavljenim začasnim prebivališčem oziroma s tem, da je septembra 1991 bila celo izločena iz evidence začasno prijavljenih oseb, ker svoje prijave ni podaljšala. Toda kljub taki pomanjkljivi obrazložitvi je tožnica očitno razumela, da se ji odklanja državljanstvo zato, ker nima zagotovljenega stanovanja. Pomanjkljiva obrazložitev odločbe tako ni vplivala na njeno zakonitost. Ker tako ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 10. člena zakona je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino prošnjo, ne da bi ugotavljala, ali so morda izpolnjeni vsi ostali pogoji določeni v 10. členu zakona, ker to na odločitev ne bi moglo vplivati. Če ni izpolnjen namreč samo eden izmed predpisanih pogojev, državljanstva ni mogoče pridobiti.

K tožbi je tožnica sicer priložila fotokopijo najemne pogodbe sklenjene dne 1.11.1992 z ... za eno sobo in souporabo kuhinje, kopalnice in stranišča v hiši ... Toda pogodba je sklenjena le za določen čas in to za čas od 1.11.1992 do 1.11.1993. Po izrecni določbi 45. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - SZ) pa najemnik, kateremu je dano stanovanje v najem za določen čas, mora stanovanje izprazniti v pogodbenem roku, če najmanj 30 dni pred potekom pogodbenega roka ne pridobi pismene odobritve lastnika za podaljšanje najemne pogodbe. To pomeni, da tožnica s to pogodbo izkazuje zagotovitev stanovanja le za kratko časovno obdobje, po preteku katerega bo od lastnika stanovanja odvisno, ali bo pogodba podaljšana ali ne. Zato po oceni sodišča tudi navedena nakandno sklenjena najemna pogodba ne dokazuje, da ima tožnica zagotovljeno stanovanje.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.