Jedro

Prebivališče oziroma stalno prebivališče je naselje, kjer se posameznik naseli z „namenom“, da v njem prebiva; gre za naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov. Ker je treba torej v tovrstnih postopkih ugotavljati „interes“ in „namen“ posameznika, je hkrati treba tudi (zlasti v primerih, ko v zvezi z določeno nepremičnino potekajo spori med več osebami v civilnem oziroma drugih postopkih), s popolno zanesljivostjo ugotoviti voljo posameznika in mu dati možnost, da to voljo (in druge relevantne okoliščine) dokazuje. V konkretnem primeru pa prvostopenjski organ vseh dejstev, navedenih v izpovedbi tožnika glede izkazovanja njegovega „interesa“ in „namena“, ki jih je jasno opredeljeno in argumentirano navedel, ko je bil na zapisnik ustno zaslišan kot stranka, podkrepil pa jih je tudi z listinami, sploh ni vključil v dokazno oceno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 210-1098/2010-18 (1313105) z dne 17. 8. 2010 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 210-67/2009/9 (132-14) z dne 21. 12. 2010 odpravi in zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ z izrekom pod točko 1 odločil, da tožnik ne prebiva na naslovu X., z izrekom pod točko 2, da z dnem, ko postane odločba dokončna, se tožniku določi prebivališče na naslovu Y., z izrekom pod točko 3 pa je odločil, da velja dokončna odločba kot potrdilo o prijavi stalnega prebivališča. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v skladu z 8. členom Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb) dne 12. 4. 2010 po uradni dolžnosti uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnika, s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu X. Tožnika je dne 4. 5. 2010 z vabilom, vročenim na naslovu njegovega stalnega prebivališča povabil kot stranko k udeležbi v postopku ter dne 28. 5. 2010 na zapisnik sprejel njegovo izjavo, da na naslovu X., tožnik ne biva, kar dokazuje z listinami o teku sodnega postopka na Okrajnem sodišču v Ljubljani zaradi spora s podnajemniki. Izpovedal je še, da dejansko biva na naslovu Y., Ljubljana, vendar se tam ne more prijaviti, ker nima soglasja lastnika, predložil pa je tudi fotokopijo sodne odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani o izpraznitvi prostorov na naslovu Y., ter pojasnil, da predmetni postopek še traja ter da tožnik na navedenem naslovu še vedno dejansko biva. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ povzema vsebino listin, ki jih je v spis vložil Center za socialno delo Ljubljana center dne 12. 4. 2010, iz katerih je razvidno, da tožnik dejansko prebiva na naslovu Y., ne pa na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča X. Dne 27. 7. 2010 je prvostopni organ zaslišal pričo, ki je izpovedala, da tožnik dejansko biva na naslovu Y., da navedene prostore uporablja hkrati za bivanje in pisarno ter da želi v vseh postopkih prejemati pošto na navedeni naslov, kjer mu je tudi vročena, ne pa na naslovu X., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Na podlagi navedenega prvostopni organ zaključuje, da tožnik dejansko stalno prebiva na naslovu Y. in da iz tega naslova in dokazov, pridobljenih v postopku, izhaja, da je središče njegovih življenjskih interesov, na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. V nadaljevanju obrazložitve povzema določila 5. in 8. člena ZPPreb, na katerih utemeljuje svojo odločitev.

Pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo je drugostopni organ zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka), hkrati ga je oprostil plačila stroškov tega postopka (2. točka izreka), njegov predlog, da naj naloži organu prve stopnje povrnitev priglašenih stroškov pa je zavrnil (3. točka izreka) ter še ugotovil, da dodatni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V svoji obrazložitvi drugostopni organ k obrazložitvi prvostopnega organa dodaja, da posameznik skladno z ustavno zagotovljenimi pravicami svobodno izbira prebivališče, ZPPreb pa zgolj nalaga obveznost prijave stalnega prebivališča na naslovu, kjer posameznik dejansko stalno prebiva. Dodatno še pojasnjuje, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča skladno z javnim interesom, ki je v ažurni evidenci stanja, gibanja ter nastanitve prebivalstva, in ustavno pravico do svobode gibanja ugotavlja zgolj dejansko stanje, prijava oziroma odjava prebivališča pa pomeni zgolj registracijsko dejanskega stanja. Registracija prebivališča na naslovu, kjer posameznik dejansko prebiva, ne pomeni nikakršno poseganje v obstoječo lastninsko pravico ali najemniško razmerje. Pri prijavi in odjavi stalnega prebivališča in spremembi naslova stanovanja oziroma v postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se v drugih pravnih razmerjih, zlasti o lastninsko-pravnih razmerjih in iz njih izhajajočih lastninskih pravic ne odloča. Navedena razmerja in pravice se presojajo pred pristojnimi sodišči. Priložene kopije vloženih tožb ne dokazujejo predhodnega vprašanja oziroma dejanskega prebivanja na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb, organ druge stopnje pa ugotavlja, da ostaja nespremenjeno dejstvo, da tožnik na naslovu X., Ljubljana, v času odločanja dejansko ne živi in da tam ne živi že dlje časa. Nadalje izrecno zavrača pritožbene navedbe glede kršitve ustavnih pravic iz 2. in 22. člena Ustave RS in 6. in 13. člena EKČP, ker na podlagi dokumentacije predmetne upravne zadeve ugotavlja, da je bil postopek začet in voden skladno z veljavno zakonodajo, odločitev prvostopnega organa pa je na podlagi izvedenih dokazov utemeljena, pri tožniku pa so bile v postopku zagotovljene vse pravice po določilih ZUP, zlasti pa tudi splošne človekove pravice in svoboščine oziroma ustavne pravice, kot tudi enako varstvo pravic in pravica do pravnih sredstev. Dodatno še pojasnjuje, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča zasleduje temeljni namen zakona, ki je v tem, da ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko prebiva. Svojo odločitev opira na 1. odstavek 248. člena ZUP, po katerem drugostopni organ pritožbo zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen in da je bila odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena.

Tožnik v tožbi uveljavlja „vse zakonske formalne in materialne tožbene razloge“, zlasti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava in kršitve določb Ustave RS, zlasti 2., 22., 25., 67. in 69. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Dodatno še navaja, da je izpodbijana odločba neizvršljiva, ker tožnik ne stanuje več na naslovu Y., o čemer je že obvestil prvostopni organ in zato že iz tega razloga izpodbijane odločbe ni mogoče upoštevati oziroma je šteti kot pravilne. Dodatno še navaja, da je tožnik medtem uredil svoje stalno, kot tudi začasno bivanje, izpodbijana odločba pa nezakonito ugotavlja, da je stalno prebivališče tožnika na naslovu Y., kar je tudi zmotno stališče organa druge stopnje. Tožnik je prepričan, da država ne more odločati o dejstvu, kje ima tožnik centralni, ekonomski in privatni stik, ki naj bi bil podlaga za odločanje prebivalca, kje biva stalno in kje začasno, obenem pa ni bilo upoštevano dejstvo, da gre v predmetnem sporu za nasilen odvzem stanovanja tožniku s strani podnajemnika A.A., zaradi česar je že od leta 2005 v teku sodni spor. Da se izogne ponavljanju, v tožbi izrecno vztraja pri vseh svojih pritožbenih navedbah in meni, da upravni organ ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, ki bi ga moral ugotoviti, preden je odločba izdana. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v nov postopek. Hkrati s tožbo je vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče odločilo s sklepom I U 603/2011-10 z dne 11. 5. 2011, ki je postal pravnomočen 4. 6. 2011. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki sta jih navedla upravna organa prve in druge stopnje in jih v odgovoru na tožbo deloma povzema, dodatno pa v zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik ne stanuje več na naslovu Y., navaja, da je šele po izdaji drugostopne odločbe dne 29. 12. 2010 tožnik prijavil novo začasno prebivališče na naslovu Z. V zvezi s tožbeno navedbo, da si je medtem uredil svoje stalno bivanje, pa tožena stranka dodaja, da register stalnega prebivalstva ne izkazuje spremembe prijave stalnega prebivališča tožnika. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V izhodišču obrazložitve sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani sporni zadevi za primerljiv primer, kot v zadevi, o kateri je sodišče odločilo s sodbo I U 1626/2011-11 z dne 9. 5. 2012, iz katere v nadaljevanju povzema nosilne razloge, ki so glede na tožbene ugovore relevantni tudi v tem primeru. Treba je poudariti, da gre pri odločanju o tem, kje posameznik ne prebiva, in pri odločanju, kje prebiva, na podlagi ZPPreb, za odločanje o ustavni pravici, po kateri ima vsakdo pravico, da si izbira prebivališče, kar z bistveno manjšimi omejitvami velja za državljane Republike Slovenije kot za tujce (1., 2. in 3. odstavek 32. člena Ustave). Tožnik je državljan Republike Slovenije. Pravico tožnika do izbire prebivališča je med drugim možno omejiti tudi zaradi zavarovanja javnega reda (2. odstavek 32. člena Ustave), kar je relevantno v obravnavanem primeru. Omejitev pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda, če je to v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), kar je treba presojati v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine. Tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala.

Primarno so sicer posamezniki in stanodajalci (2., 4., 6., 7. člen člen ZPPreb) ter v primerih otrok starši ali skrbniki (6. člen ZPPreb) dolžni prijaviti stalno prebivališče in njegovo spremembo; izjemoma lahko v postopku, ki ga sproži stranka, pristojni organ po lastni presoji, če dvomi v navedbe stranke, stranko le začasno prijavi na naslovu, ki ga želi stranka, dokler organ ne ugotovi, da posameznik dejansko živi na želenem naslovu. Po uradni dolžnosti je organ zavezan uvesti postopke za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča le, če dobi zahtevo samoupravne lokalne skupnosti na območju katere je posameznik prijavil stalno prebivališče, ali na območju katere dejansko živi (2 odstavek 8. člena ZPPreb). V konkretnem primeru tožena stranka ni prejela takšne zahteve samoupravne lokalne skupnosti.

Iz prvostopenjske odločbe pa je razvidno, da je postopke spodbudil in z dokazili podkrepil javni zavod – Center za socialno delo Ljubljana Center in da je na tej podlagi tožena stranka po uradni dolžnosti začela postopek. Po uradni dolžnosti je sicer dopustno začeti postopek tudi v okoliščinah po 1. odstavku 8. člena ZPPreb, ki je tudi pravna podlaga za konkretno odločanje v tem primeru. Vendar mora biti vodenje postopkov po tem členu, če pobudo in določene dokaze, ki bi lahko bili relevantni v sporu, pristojnemu organu predložijo tretje osebe, ki so v sporih z posameznikom, katerega stalno prebivališče se ugotavlja, še z večjo pozornostjo podrejeno ustavnopravnim standardom posega v ustavno pravico in na to vezana pravila udeležbe stranke v postopku po ZUP (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). Med strankama tega upravnega spora ni sporno dejstvo, da sta tožnik in pobudnik te sporne zadeve, ki je dal pobudo in dokaze za začetek postopka v (upravnem) sporu glede določenih socialno-varstvenih prejemkov, ki jih je tožnik uveljavljal kot stranka na podlagi socialnovarstvenih predpisov, po katerih na prvi stopnji upravnega odločanja sprejme odločitev prijavitelj. V konkretnem primeru pristojni organ ni sam „podvomil“, da posameznik, sedaj tožnik, stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, ampak je bil „obveščen“ s strani prijavitelja, da tožnik tam ne prebiva stalno. V obeh primerih je sicer legitimen javni interes za začetek postopka podan, kajti v javnem interesu je, da register stalnega prebivalstva v čim večji meri odraža dejansko stanje, kar nedvomno pomembno prispeva k redu in varnosti v širšem pomenu besede (34. člen Ustave). V konkretnem primeru pa niti prvostopni organ niti tožena stranka nista ugotovila kakšnih posebnih elementov javnega interesa za poseg v tožnikovo pravico iz 32. člena Ustave, saj nista ugotovila, da bi tožnikova prijava stalnega prebivališča posegala v pravico prijavitelja ali koga drugega, ki je vpleten v zadevo, do izbire prebivališča ali varstva zasebnosti na naslovu X. To pomeni, da je v konkretnem primeru javni interes za vodenje tega postopka zgolj v zagotavljanju skladnosti registra stalnega prebivalstva z dejanskim stanjem.

Prebivališče (2. točka 3. člena ZPPreb) oziroma stalno prebivališče (3. točka 3. člena ZPPreb) je naselje, kjer se posameznik naseli z „namenom“, da v njem prebiva; gre za naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih „interesov“ /.../. Ker je treba torej v tovrstnih postopkih ugotavljati „interes“ in „namen“ posameznika, je hkrati treba tudi zlasti v primerih, ko v zvezi z določeno nepremičnino potekajo spori med več osebami v civilnem oziroma drugih postopkih, s popolno zanesljivostjo ugotoviti voljo posameznika in mu dati možnost, da to voljo (in druge relevantne okoliščine) dokazuje. V konkretnem primeru sodišče te okoliščine ne more razbrati niti iz prvostopenjske odločbe niti iz drugostopenjske odločbe. V prvostopenjski odločbi je namreč zgolj navedeno, da je bilo vabilo stranki na zaslišanje vročeno na naslov X., in da se je tožnik na vabilo odzval in pristopil na zaslišanje dne 28. 5. 2010, o čemer je bil sestavljen tudi zapisnik. Slednji pa ni v celoti vsebinsko povzet v odločbi, prav tako kot tudi ne druga dokazila, ki jih je tedaj in tudi naknadno tožnik predložil v spis, niti ni narejena dokazna ocena s strani tožnika predloženih dokazil, s čimer je bila tožniku le navidezno dana možnost, da je kot stranka udeležen v postopku. Vendar pa prvostopni organ vseh dejstev, navedenih v izpovedbi tožnika glede izkazovanja njegovega „interesa“ in „namena“, ki jih je jasno opredeljeno in argumentirano navedel, ko je bil na zapisnik ustno zaslišan kot stranka, podkrepil pa jih je tudi z listinami, sploh ni vključil v dokazno oceno.

Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka in sicer določila 2. in 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). Tako sodišče niti ne more opraviti presoje z vidika načela sorazmernosti, to je presoje, ali je ukrep nujen in če obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico do izbire prebivališča in varstvom pravic drugih do varnosti in javnega reda (34. člen Ustave), ki bi jo sicer moral narediti že organ na prvi stopnji odločanja. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).