Jedro

Pri odločanju o zmanjšanju odškodnine po 191. členu ZOR se poleg premoženjskega stanja odgovorne osebe upošteva tudi premoženjsko stanje oškodovanca. Siromašnost oškodovanca sama po sebi ne onemogoča uporabe te zakonske določbe v korist siromašne odgovorne osebe.

Določba 191. člena ZOR je uporabljena tudi pri nepremoženjski škodi (205. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena in tudi v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1993 dalje do plačila. Naložilo mu je tudi, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 29.793,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek v presežku od 400.000,00 SIT do 825.000,00 SIT je zavrnilo. Pritožbama tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje v delu, ko sta izpodbijali odločitev o pravdnih stroških, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer je tudi odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. V ostalem delu pa je pritožbi tožeče stranke v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici še nadaljnjih 312.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1994 dalje do plačila, medtem ko je pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem in nerazveljavljenem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec je vložil revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem obsodilnem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo sodbe sodišča prve stopnje s primernim znižanjem odškodnine. Med strankama je sporno, kako se je pripetil škodni dogodek. Zato bi bilo treba zaslišati izvedenca kinologa. Sodišče namreč ne more samo sprejeti v tej smeri ustreznega dokaznega sklepanja. Tudi izvedenec kirurg ni izključil nastanka poškodbe, kakor ga je zatrjeval toženec. Sodišče druge stopnje se je nekorektno sklicevalo na izvedensko mnenje, s tem pa kršilo določbe pravdnega postopka na način, predviden v 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Toženec ni kršil odloka o posesti psov in mačk ter o gojitvi domačih in malih živali na območju Občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik iz Maribora, št. 15/74). Psica, ki je bila z njim, ni bila popadljiva, bila pa je pod njegovim nadzorom. Tožnik ni bil dolžan imeti psice na vrvici. Toženka je žival dobro poznala. Ugotovitev, da bi se toženec moral in mogel zavedati, da se psička lahko zaleti v tožnico, ni sprejemljiva. Napak je zavrnjena uporaba določbe prvega odstavka 191. člena ZOR z ugotovitvijo, da je tudi tožničino premoženjsko stanje šibko. Gmotno stanje oškodovanca, torej tožnice, je mogoče upoštevati le v primeru povrnitve premoženjske škode in v povezavi s 190. členom ZOR, ne pa v primeru povrnitve nepremoženjske škode. Poleg tega je sodišče druge stopnje tudi samo napravilo nekatere dokazne sklepe o tožničinem premoženjskem stanju, kar ni v njegovi pristojnosti.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Navedeno načelo proste presoje dokazov je v postopku na nižjih stopnjah bilo upoštevano, primerno pa je bilo tudi obrazloženo, zakaj dokazna vrednost izpovedi priče V. K., ki naj bi (edina) potrdila toženčeve navedbe, ni tolikšna, da bi mogla omajati oceno, po kateri je tožničin padec posledica naleta toženčeve psice. Sodišče druge stopnje je sprejelo oceno prve stopnje o neprepričljivosti izpovedi te priče tudi zato, ker je v nasprotju z izvedenskim mnenjem o mehanizmu tožničinega padca. Razloge sodbe sodišča druge stopnje je v tem obsegu treba povezati z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Zato so razumljivi, ne nasprotujejo dejanskim ugotovitvam in jih je mogoče preizkusiti. Izvedensko mnenje je bilo presojeno v kontekstu vseh dokazil, sprejeta dokazna ocena pa je onemogočila kakršnokoli dopolnjevanje dokaznega postopka. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni podan. Nestrinjanje z dokazno oceno s ponovljenim predlogom na zaslišanje izvedenca kinologa torej pomeni na revizijski stopnji nedopustno grajo dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Obe sodišči sta glede temelja odgovornosti tudi pravilno uporabili materialno pravo. Temelj odškodninske odgovornosti je bil na nižjih stopnjah obravnavan po določbah o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena ZOR). Pri tem sta pomembni dve izhodišči dejanske narave. Toženec je vedel, da je psica igriva, vedel pa je tudi, da se tožnica boji psov. Zato se ne more razbremeniti odgovornosti s trditvijo, da mu ni bilo treba psice pripeti na vrvico, ker naj bi bila po daljšem gibanju umirjena in ker tudi sicer menda ni popadljiva. Tožnica ni z ničemer prispevala k temu, da se je psica pognala proti njej in se vanjo zaletela. Revizijsko sodišče zato sprejema razloge izpodbijane sodbe, "da toženec ne more ovreči svoje krivde, da je do dogodka prišlo, saj bi ob ustreznem ravnanju s psico dogodek lahko preprečil".

Odškodnino, dosojeno na drugi stopnji, toženec revizijsko graja s stališča zmotne uporabe določbe 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine zaradi upoštevanja premoženjskega stanja odgovorne osebe in oškodovanca. Pri tem v samo odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ne posega. Odškodnina, dosojena na prvi stopnji - brez upoštevanja določbe 191. člena ZOR - bi znašala 640.837,00 SIT, na drugi stopnji pa je dosojena zaradi zvišanja odškodnine iz posameznih odškodninskih postavk z zneskom 712.500,00 SIT. Sprejeto je stališče, da določbe 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine ni mogoče uporabiti; zato naj bi na prvi stopnji znižana odškodnina v znesku 400.000,00 SIT ne imela utemeljitve. Revizija pa ima prav, da je to stališče pravno napačno. Izhodišče, ki ga je upoštevalo sodišče druge stopnje, da oškodovanko (tožnico) šibko premoženjsko stanje opravičuje do polne odškodnine (glede na razloge izpodbijane sodbe očitno ob razlagi, da v tem slučaju šibko premoženjsko stanje odgovorne osebe ni pravno odločilno), določilu 191. člena ZOR nasprotuje. Ob načelni ugotovitvi, da je določba 191. člena ob uporabi določbe 205. člena ZOR smiselno uporabljiva tudi ob odločanju o nepremoženjski škodi (kar zavrača revizijsko razlago, po kateri bi bilo mogoče pravni inštitut zmanjšanja odškodnine upoštevati le pri premoženjski škodi), ni mogoče sprejeti razlage, po kateri bi se premoženjsko stanje prizadetih oseb ločeno obravnavalo. Zakonsko besedilo omogoča obravnavo premoženjske škode odgovorne osebe in oškodovanca v povezavi. Ob presoji, ali je podana podlaga za zmanjšanje odškodnine (šibko premoženjsko stanje odgovorne osebe, nevarnost, da bi jo plačilo polne odškodnine spravilo v pomanjkanje in le lažja stopnja krivde), sodišče upošteva tudi premoženjsko stanje oškodovanca. Če je to glede na razmere ugodno, bo lahko presojalo šibko premoženjsko stanje odgovorne osebe po milejših kriterijih, vendar pa to ne pomeni načelne odločitve, po kateri bi ob neugodnem premoženjskem stanju oškodovanca bilo treba odgovorno osebo, ki je tudi šibkega premoženjskega stanja, obsoditi na plačilo polne odškodnine. Prav to pa je storilo sodišče druge stopnje. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, po katerem je ob ugotovljeni podlagi za zmanjšanje odškodnine bilo upoštevalo "ustrezno premoženjsko stanje tako tožnika kot toženke" in je bila odškodnina zmanjšana na 400.000,00 SIT. Slabo tožničino premoženjsko stanje samo po sebi še ne omogoča sklepanja, da bi toženec, ki v tem pogledu ni na boljšem, le zato moral plačati polno odškodnino. Odškodnina, dosojena v celoti, bi zaradi ekonomskega bremena, ki bi ga moral nositi toženec, bila nesorazmerno večja od zadoščenja, ki bi ga z izplačilom odškodnine dosegla tožnica - pri čemer nasprotni argument, temelječ na njenem siromašnem stanju, izgubi svojo moč.

Revizijsko sodišče je torej ob pravilni uporabi določbe 191. člena ZOR sodbo sodišča druge stopnje po določbi prvega odstavka 395. člena ZPP ob delni ugoditvi reviziji spremenilo tako, da je vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje, po kateri je toženec dolžan plačati tožnici znesek 400.000,00 SIT. V ostalem, kolikor toženec v reviziji predlaga še večje zmanjšanje dosojene odškodnine, pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. V opisanem obsegu je ne glede na ugotovitev, da revizija neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo premoženjsko stanje tožnice (v razlogih sodbe sodišča prve stopnje je tožničino premoženjsko stanje posebej upoštevano), dodatna razprava o eventualni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka na drugi stopnji v tej smeri glede na revizijski uspeh tožene stranke odveč.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka je sicer z revizijo delno uspela, vendar revizijskih stroškov ni zaznamovala, tožeča stranka pa je na revizijo odgovorila, priglasila stroške, ki so ji zato nastali, vendar pa ji teh stroškov kljub delnemu revizijskemu neuspehu ni mogoče priznati, ker z navedbami v odgovoru k odločitvi ni prispevala.