Jedro

Organ za BPP ima vrnitveni zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 43. člena ZBPP že na podlagi ugotovitve, da tožnik v predpisanem roku 8 dni ni predložil dokazil, s katerimi bi po tem, ko mu je bila odobrena nujna BPP, lahko izkazal izpolnjevanje z zakonom predpisanih pogojev za dodelitev BPP; v takem primeru namreč izplačana sredstva štejejo za neupravičeno prejeto BPP, in jih je prejemnik dolžan vrniti.

Neupravičeno prejeta BPP se po ZBPP vrača, ne da bi zakon na okoliščine, da pred izplačilom ni bila izkazana upravičenost do BPP, vezal kakšne posledice. Organ za BPP izpolnjevanja pogojev ni nikoli ugotavljal, ker tožnik ni predložil dokazil, kot jih je bil po ZBPP dolžan predložiti ter je bil k temu zavezan tudi s samo odločbo o dodelitvi nujne BPP.

Iz določb 36. in 43. člena ZBPP niti iz drugih določb tega zakona ne izhaja, da bi moral organ izdati odločbo o vračilo neupravičeno prejete nujne BPP v določenem roku. Organ je odločbo o vračilu neupravičeno prejete BPP v višini izplačanih stroškov izvajalcu mogel izdati v času, kot jo je izdal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo: ugotovil, da je bila tožniku z odločbo tega organa št. Bpp 46/2008 z dne 28. 1. 2008 neupravičeno dodeljena BPP (v 1. točki izreka), odločil, da mora tožnik neupravičeno prejeto BPP v znesku 923,41 EUR vrniti v roku 30 dni od prejema odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v 2. točki izreka), da mora navedeni znesek nakazati na transakcijski račun organa za BPP (v 3. točki izreka) in da bo v primeru, če tožnik prostovoljno ne vrne navedenega zneska, odločba izvršena prisilno (v 4. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana v ponovnem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 1591/2013 z dne 21. 11. 2013 odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 6. 9. 2013. V ponovnem postopku se organ v skladu s pravnim mnenjem sodišča opredeljuje, da gre za ugotavljanje upravičenosti do dodelitve BPP po 36. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožniku je bila z odločbo z dne 28. 1. 2008 dodeljena nujna BPP in po navedeni odločbi bi moral v osmih dneh organu za BPP predložiti manjkajoče listine, ki bi izkazovale upravičenost tožnika do BPP, pri čemer je bil tožnik v odločbi opozorjen na posledice, če tako ne bo ravnal. Odločba je bila tožniku vročena 30. 1. 2008, vendar ne v osmih dneh ne kdaj kasneje ni predložil zahtevanih dokazil. ZBPP v četrtem odstavku 36. člena določa, da če prosilec ne predloži dokazil, s katerimi bi izkazal izpolnjevanje vseh zahtevanih pogojev za dodelitev BPP, se uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. V skladu z drugim odstavkom 43. člena ZBPP je tožnik tako dolžan vrniti odvetnici A.A. izplačani znesek 923,41 EUR – na podlagi sklepa št. Bpp 46/2008 z dne 26. 10. 2011. Tožnik se v tožbi sklicuje na prvi in tretji odstavek 42. člena ZBPP ter navaja, da je organ upravičen in dolžan skrbeti za to, da v primeru neupravičeno dodeljene BPP z odločbo ugotovi to dejstvo ter v korist upravičenca ne izvaja BPP. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov (155. člen Ustave RS) pa razmerij ne more urejati za nazaj. V nasprotnem primeru namreč lahko pride do situacije, ko upravičenca zadenejo sankcije, ki ne odgovarjajo stanju v času izdaje odločbe (kot v predmetnem primeru, ko se terja vračilo denarja od tožnika, čigar neto vrednost premoženja je skoraj negativna). Dalje navaja, da je glede na podatke postopka organ najkasneje 7. 2. 2008 ugotovil, da tožnik organu za BPP ni predložil potrebnih listin. Najkasneje 7. 2. 2008 so tako nastali pogoji in s tem dolžnost organa, da uvede postopek za ugotovitev prenehanja upravičenosti dodeljene BPP in s tem tudi terjatve organa zoper tožnika za vračilo neupravičeno izplačane BPP. Objektivnih razlogov za to, da organ ne bi postopka izvedel nemudoma, ni bilo (oziroma jih ta ne navaja). Tudi če bi bili, pa bi organ moral postopek uvesti najkasneje 1. 3. 2008 ter je torej terjatev organa na vračilo sredstev nastala najkasneje tedaj. Organ pa je, ob tem ko je vedel, da tožnik ni predložil zahtevanih listin, kljub temu 26. 10. 2011, to je tri leta in pol po nastanku okoliščin, zaradi katerih naj bi bila BPP dodeljena, odvetnici A.A. izplačal znesek BPP. Tožnik dalje navaja, da nikdar ni bilo sporno, da je pogoje za BPP izpolnjeval ob izdaji odločbe o dodelitvi BPP. Vrnitveni zahtevek pa organ uveljavlja zaradi lastne formalne napake v postopku. Če bi bila odločba o neupravičenosti izdana 7. 2. 2008 oziroma najkasneje 1. 3. 2008, bi tožnik lahko ponovno zaprosil za BPP za nadaljevanje pravdnega postopka, v katerem je uspel. Tožnik dalje navaja, da je najkasneje 1. 3. 2008 nastala terjatev, to je skrajni rok, do katerega bi v primeru objektivnih okoliščin organ moral uvesti postopek ugotovitve upravičenosti do BPP, kasneje gotovo ne. Glede na to je terjatev zastarana tako po pravilih zasebnega kot javnega prava. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 346. člen tega zakona. Zastaralni rok petih let se je tako iztekel 8. 2. 2013 oziroma v skrajnem primeru 2. 3. 2013. Dalje se tožnik sklicuje na 126. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Če šteje dajatev vračila BPP za javno dajatev, bi jo moral organ obračunati najkasneje do 7. 2. 2008 oziroma v skrajnem primeru do dne 1. 3. 2008. Hkrati bi moral biti v odločbi naložen rok za izpolnitev 30 dni, torej najkasneje do 9. 3. 2008 oziroma 31. 3. 2008; od tega dne dalje šteje zastaranje. Izpodbijana odločba pa je bila izdana 14. 7. 2014, predhodna 6. 9. 2013, v vsakem primeru torej po poteku petletnega zastaralnega roka. Terjatev na vračilo BPP je absolutno zastarala. Poleg tega je organ že 7. 2. 2008 izvedel oziroma bi mogel oziroma moral izvedeti, da tožnik zahtevanih listin ni predložil in da posledično šteje za neupravičenega prejemnika BPP. Kljub temu je 26. 10. 2011 odvetnici A.A. plačal znesek 923,41 EUR. Plačal je torej nekaj, za kar je vedel, da ni dolžan plačati. V skladu s splošnimi pravili pa nihče ne more terjati nazaj tistega, kar je plačal, četudi je vedel, da ni dolžan plačati (191. člen OZ). Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se postopek zoper tožnika ustavi oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v novo odločanje organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da mora tožnik na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZBPP v povezavi z drugim odstavkom 43. člena tega zakona vrniti iz naslova z odločbo z dne 28. 1. 2008 dodeljene nujne BPP dne 26. 10. 2011 odvetnici izplačan znesek 923,41 EUR.

Glede nujne BPP je ZBPP v času izdaje odločbe z dne 28. 1. 2008 tožniku določal (in je tako določal tudi v času izdaje izpodbijane odločbe), da če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev BPP nemudoma odobri BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP); prosilec, ki mu je BPP odobrena na tak način, pa mora takoj ali najkasneje v 8 dneh po odobritvi BPP dokazati izpolnjevanje vseh zahtevanih pogojev po tem zakonu (prvi in tretji odstavek 36. člena ZBPP). Če odobritev nujne BPP ni bila utemeljena ali če prosilec v prej navedenem roku ne dokaže izpolnjevanja vseh po ZBPP zahtevanih pogojev, se uporabijo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP (četrti odstavek 36. člena ZBPP).

Vrnitev neupravičeno prejete BPP pa je urejena v 43. členu ZBPP (vsebinsko enako v času dodelitve tožniku nujne BPP kot v času izdaje izpodbijane odločbe). Po določbah tega člena mora upravičenec neupravičeno prejeto BPP vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi; o načinu in času vračila odloči organ za BPP v odločbi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik, ki mu je bila z odločbo z dne 28. 1. 2008 dodeljena nujna BPP in so bili nato izplačani tudi stroški nudenja BPP izvajalki BPP, ni ravnal v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZBPP in da torej v roku 8 dni (oziroma vse do izdaje izpodbijane odločbe) ni dokazal izpolnjevanja vseh predpisanih pogojev za dodelitev BPP. Iz citiranih določb 36. in 43. člena ZBPP niti iz drugih določb tega zakona pa ne izhaja, da bi moral organ izdati odločbo o vračilu neupravičeno prejete nujne BPP v določenem roku. Glede na to sodišče organu za BPP pritrjuje, da je odločbo o vračilu neupravičeno prejete BPP v višini izplačanih stroškov izvajalcu mogel izdati v času, kot jo je izdal (14. 7. 2014). Tožnik brez podlage v zakonu zatrjuje, da bi organ moral o vračilu odločiti takoj po izteku roka 8 dni od dneva izdaje odločbe o dodelitvi nujne BPP, torej 7. 2. 2008 (zmotno se ob tem sklicuje na določbe 42. člena ZBPP, v katerih je urejeno postopanje organa v primerih, ko se po dodelitvi BPP spremenijo okoliščine, zaradi katerih upravičenec ni več upravičen do BPP oziroma je upravičen do manjšega obsega BPP). Ne le da do izteka 8-dnevnega roka stroški nudenja BPP niti niso bili izplačani in tako še ni bilo neupravičeno prejete BPP (za tako šteje le že plačana BPP – prvi odstavek 43. člena ZBPP), zato tedaj podlage za izdajo odločbe o vrnitvi sredstev (še) ni bilo, pri kasneje izdani odločbi tudi ne gre, kot zatrjuje tožnik, za kršitev prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov iz 155. člena Ustave in za kršitev določbe Ustave, ki zagotavlja pravno varnost (2. člen). Določa 155. člena Ustave se namreč nanaša na prepoved povratne veljave splošnih pravnih aktov. Na določbo 2. člena Ustave pa se tožnik tudi ne more sklicevati splošno. V zvezi s tem sodišče dodaja, da je bil tožnik v odločbi z dne 28. 1. 2008 seznanjen s svojo obveznostjo, da mora najkasneje v roku 8 dni dokazati izpolnjevanje pogojev za BPP, in s pravnimi posledicami, če tako ne bo ravnal, namreč da bodo uporabljene določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Sicer pa je tožnik v zvezi z vračilom neupravičeno prejete BPP varovan tudi z določbami zakona o zastaranju terjatev. Varstvo upravičenca pred tem, da ga dolžnost vračila neupravičeno prejete BPP ne zadane v času, ko je njegov premoženjski položaj neugoden, pa v ZBPP zagotavljata določbi četrtega in petega odstavka 43. člena ZBPP; po teh lahko upravičenec in organ za BPP skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj, dogovor pa je izvršilni naslov. Tak dogovor pa se po določbi četrtega odstavka 43. člena ZBPP sklene na predlog upravičenca. In tožnik takšnega predloga (niti druge vloge, v kateri bi organ seznanil z morebitnimi pomembnimi okoliščinami svojega premoženjskega položaja) v nobenem od postopkov ni podal, niti se na rešitev v tej smeri ne sklicuje v tožbi.

Pravno nerelevantna za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je tudi okoliščina, da so bili izvajalcu BPP izplačani stroški nudenja BPP, čeprav tožnik v predpisanem 8-dnevnem roku (in kasneje) ni predložil dokazov o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev za dodelitev BPP. Neupravičeno prejeta BPP se po ZBPP namreč vrača, ne da bi zakon na okoliščino, da pred izplačilom ni bila izkazana upravičenost do BPP, vezal kakšne posledice. Tudi kolikor tožnik navaja, da naj bi nikoli ne bilo sporno, da je ob dodelitvi pogoje za BPP izpolnjeval ter da tako organ vračilo BPP uveljavlja zgolj zaradi lastne formalne napake, pa se sodišče z njim ne strinja, kajti organ izpolnjevanja pogojev ni nikoli ugotavljal, ker tožnik ni predložil dokazil, kot jih je bil po ZBPP dolžan predložiti ter je bil k temu zavezan tudi s samo odločbo o dodelitvi nujne BPP. Neutemeljena pa je tudi tožnikova navedba, podana v smeri, da v posledici nepravočasno izdane odločbe o vračilu neupravičeno prejete BPP (ker ta ni bila izdana 7. 2. 2008 oziroma najkasneje 1. 3. 2008) ni mogel ponovno zaprositi za BPP, in sicer za nadaljevanje pravdnega postopka, v katerem je uspel; ZBPP namreč, kot že povedano, ne določa roka za izdajo odločbe o vrnitvi neupravičeno prejete BPP, skupaj s posledicami za organ, če ta predhodno ne bi ugotavljal izpolnjevanja predpisanih pogojev za dodelitev BPP.

Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da bi šlo za zastarano terjatev. Zastaranje namreč ni moglo pričeti teči pred izplačilom stroškov nudenja BPP izvajalki BPP, ki je bilo izvedeno na podlagi sklepa z dne 26. 10. 2011. Petletni zastaralni rok, na katerega se sklicuje tožnik, pa se tako do dneva izdaje izpodbijane odločbe (14. 7. 2014) še ni iztekel. Ker naj bi organ vedel oziroma moral vedeti, da tožnik ni predložil dokazil o izpolnjevanju pogojev za dodelitev BPP, kljub temu pa je izplačilo stroškov nudenja BPP izvajalki BPP izvršil, naj bi po njegovem mnenju plačal nekaj, za kar je vedel, da ni dolžan plačati, zaradi česar po 191. členu OZ plačanega ne more terjati nazaj. Tudi z navedenim razlogovanjem tožnika se sodišče ne strinja. Organ ima vrnitveni zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 43. člena ZBPP zgolj že na podlagi ugotovitve, da tožnik v predpisanem roku 8 dni ni predložil dokazil, s katerimi bi po tem, ko mu je bila odobrena nujna BPP, lahko izkazal izpolnjevanje z zakonom predpisanih pogojev za dodelitev BPP; v takem primeru namreč izplačana sredstva štejejo za neupravičeno prejeto BPP, in jih je prejemnik dolžan vrniti.

Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.