Jedro

Nižji sodišči sta pri presoji, da obstoji nevarnost, da utegne osumljenec na prostosti kaznivo dejanje ponoviti, poleg dejstev, da je osumljen storitve visoko družbeno nevarnega kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora od pet do petnajst let, povsem razumno kot pomembno šteli tudi dejstvo, da naj bi osumljeni dejanje storil kot član hudodelske združbe. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (prim. tč. 7 obrazložitve sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika in 5 obrazložitve sklepa senata), je bila namreč vloga bratov P., M. in D., v hudodelski združbi ključna, saj naj bi prav onadva skrbela za nabavo večjih količin prepovedane droge pri M. G. in jo prodajala B. P., ki je z njo nadalje trgoval. Osumljeni M. P. jo je v kratkem časovnem obdobju med 14. in 25. 2. 2016 B. P.-ju kar trikrat, kar kaže na to, da je bil v delovanje hudodelske združbe intenzivno vpleten. Glede na splošno znano dejstvo, da je izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj motivirano s pridobivanjem premoženjske koristi, pa sta sodišči utemeljeno izpostavili tudi odnos, ki ga osumljeni s svojim ravnanjem izkazuje do spoštovanja pravnega reda - kljub temu, da je samostojni podjetnik in ima dohodke (po zatrjevanjih obrambe celo zelo visoke), se odloča za pridobivanje dodatnih premoženjskih sredstev tako, da izvršuje huda kazniva dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper M. P. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je neutemeljeno pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik osumljenega dne 5. 7. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitev določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava).

Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal dne 15. 7. 2016, zahtevo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena tako osumljeni kot njegov zagovornik, ki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca z dne 22. 7. 2016 vztraja pri navedbah zahteve.

B.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da je izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper osumljenega M. P. obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ker naj bi sodišči sklep o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni storilec očitanega mu kaznivega dejanja, obrazložili le glede dejanja z dne 25. 2. 2016, ne pa tudi glede dejanj, ki naj bi jih osumljeni storil dvakrat dne 14. 2. 2016, ko se mu očita, da je na svojem domu, na naslovu P., Murska Sobota, B. P. prodal prepovedano drogo konopljo.

6. Po oceni Vrhovnega sodišča s stališčem zagovornika ni mogoče soglašati. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa v točkah 7 obrazložitve sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika in točke 5 obrazložitve sklepa senata namreč izhaja, da utemeljen sum, da je M. P. sodeloval v hudodelski združbi z D. P., B. P., M. G. in ostalimi, ki se je ukvarjala s prodajo prepovedane droge konoplje in s tem storil kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, temelji na podlagi do sedaj zbranih ugotovitev policistov kriminalistov SKP PU Murska Sobota, do katerih so prišli s klasičnimi metodami policijskega dela in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, in sicer tajnim opazovanjem po 149. a členu ZKP, tajnim prisluškovanjem po 150. a členu ZKP, tajnim policijskim delovanjem po členu 155. a ZKP, zoper osumljenega M. P. in ostale pa se je izvajal tudi nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 150. členu ZKP. Res je, da so v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa ugotovitve predkazenskega postopka povzete le glede dejanja z dne 25. 2. 2016, ne pa tudi glede dejanj z dne 14. 2. 2016, vendar to, glede na zgoraj pojasnjeno, ne pomeni, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na katerih temelji sklep o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, kot trdi zagovornik.

7. Po oceni Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi očitek zahteve, da ni pojasnjeno, kaj osumljenega M. P. opredeljuje kot člana hudodelske združbe. V točkah 7 obrazložitve sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika in 5 obrazložitve sklepa senata so namreč povzeti izsledki nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, ki po prepričanju nižjih sodišč kažejo na aktivno vlogo osumljenega M. P. v hudodelski združbi. Nadaljnje stališče zagovornika, da se prisluhi ne nanašajo na širši krog oseb, temveč izključno na osumljenca in B. P. pa pomenijo le presojo zbranega dokaznega gradiva, torej izpodbijanje sklepa o odreditvi pripora iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Bo pa te okoliščine obramba lahko navajala v nadaljevanju kazenskega postopka, saj je njihova ocena pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.(1)

8. Zagovornik osumljenega v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP tudi v zvezi z zaključkoma o obstoju pripornega razloga in sklepom, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in poteka kazenskega postopka. Vendar neutemeljeno.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč tudi razlog za odreditev pripora po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v sklepu o odreditvi pripora izkazan in ustrezno obrazložen.

Nižji sodišči sta pri presoji, da obstoji nevarnost, da utegne osumljenec na prostosti kaznivo dejanje ponoviti, poleg dejstev, da je osumljen storitve visoko družbeno nevarnega kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora od pet do petnajst let, povsem razumno kot pomembno šteli tudi dejstvo, da naj bi osumljeni dejanje storil kot član hudodelske združbe. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (prim. tč. 7 obrazložitve sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika in 5 obrazložitve sklepa senata), je bila namreč vloga bratov P., M. in D., v hudodelski združbi ključna, saj naj bi prav onadva skrbela za nabavo večjih količin prepovedane droge pri M. G. in jo prodajala B. P., ki je z njo nadalje trgoval. Osumljeni M. P. v kratkem časovnem obdobju med 14. in 25. 2. 2016 B. P.-ju kar trikrat, kar kaže na to, da je bil v delovanje hudodelske združbe intenzivno vpleten. Glede na splošno znano dejstvo, da je izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj motivirano s pridobivanjem premoženjske koristi, pa sta sodišči utemeljeno izpostavili tudi odnos, ki ga osumljeni s svojim ravnanjem izkazuje do spoštovanja pravnega reda - kljub temu, da je samostojni podjetnik in ima dohodke (po zatrjevanjih obrambe celo zelo visoke), se odloča za pridobivanje dodatnih premoženjskih sredstev tako, da izvršuje huda kazniva dejanja. Vložnik zahteve tudi z navedbami, da teža kaznivega dejanja ni velika, da je osumljenec nekaznovan, več kot solidnega premoženjskega stanja, kar naj bi dokazovali tudi zahtevi priloženi dokazi, da živi v zunajzakonski skupnosti s partnerko, ki je prav tako zaposlena in ima dogodke, da je teži kaznivega dejanja in količini prodane prepovedane droge primerljivo majhna tudi premoženjska korist, ki naj bi jo s tem pridobil, da ni nevarnosti ponovitve, ker so vsi preostali člani združbe v priporu, ne utemeljuje uvodoma zatrjevane procesne kršitve, temveč

nedovoljeno nasprotuje dejanskim zaključkom nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Uvodoma zatrjevana procesna kršitev ni utemeljena niti v zvezi z zaključkom nižjih sodišč, da je odreditev pripora zoper osumljenega neogibno potrebna predvsem za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega zdravja. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa v tč. 8 obrazložitve sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika in tč. 7 obrazložitve sklepa senata namreč jasno izhaja, da od osumljenca ni mogoče pričakovati, da bo upošteval navodila za izvrševanje hišnega pripora oziroma da tega režima ne bo kršil(2), ker je pri hišnem priporu docela nemogoč nadzor nad uporabo telekomunikacijskih sredstev, ki jih je osumljenec evidentno uporabljal za izvrševanje kaznivega dejanja, dejanje dne 14. 2. 2016 pa je storil ravno na svojem domu na naslovu P., Murska Sobota, kjer naj bi se predlogu obrambe izvajal hišni pripor. Po oceni Vrhovnega sodišča, d rugačno mnenje zagovornika, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno zavzema za odreditev hišnega pripora, pravilnosti takšne ugotovitve ne more omajati.

C.

11. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in Ustave RS niso podane, zahteva pa je vložena pretežno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

12. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013. (2) Prim sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 21/2004 z dne 12. 2. 2004 in številne druge.