Jedro

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, češ da tožnici ni treba prijaviti vsakega grozilnega klica policiji. Glede na to, da je tožnica kot razlog preganjanja navedla med drugim tudi grozilne klice, bi morala izkazati, da ji izvorna država ni sposobna nuditi pomoči, to pa lahko izkaže le na tak način, da sleherno grožnjo prijavi in šele v primeru neustreznega odziva organov izvorne države se lahko prosilec sklicuje, da mu država ni sposobna nuditi zaščite.

Prosilec za mednarodno zaščito mora dokazati, da obstaja vzročna zveza med domnevnimi političnimi dogodki in preganjanjem, ki ga zatrjuje. Tožnica pa ni dokazala, da naj bi bile njene težave s pridobivanjem osebnih dokumentov oziroma prijavo prebivališča v vzročno-posledični povezavi s predsedniškimi volitvami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnica povedala v prošnji in kaj je povedala na osebnem razgovoru. Nadalje navaja, da iz izjav tožnice izhaja, da svojo prošnjo vlaga zaradi predvolilne kampanje za predsednika države, ker da v Srbiji pravni sistem skoraj ne deluje, vodilne osebe v Srbiji so iste in se zamenja samo predsednik. Veliko ljudi je nezadovoljnih. V Srbiji se ne počuti varno. S hčerko sta sprejeli sklep, da nimata pravice dobiti osebne izkaznice. Tekom celotnega procesa pridobivanja osebne izkaznice je ugotovila, da gre za organizirani kriminal in krajo identitete. Ima veliko let in nesporno je prišel čas, ko bi morala imeti več moških oseb, ki bi jo v Srbiji ščitile pred vsem, kar se dogaja. Njo in njeno hčerko so skušali administrativno pokopati. Svojo prošnjo je tožnica utemeljila z navedbo, da je imela težave s prijavo začasnega prebivališča in posledično s pridobivanjem osebne izkaznice. Te težave pripisuje državnemu organu Srbije, policiji. Nadalje je tudi navedla, da bi bila lahko ob vrnitvi v Srbijo zlorabljena v politične namene oziroma da so želeli njen primer (težave s prijavo prebivališča in izdajo osebne izkaznice) zlorabiti v politične namene, saj jo je pred parlamentarnimi volitvami kontaktirala Srbska radikalna stranka.

2. Tožena stranka ugotavlja, da so izjave, ki jih je tožnica podala ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, sicer večinoma skladne, vendar pa njene navedbe ocenjuje za neverodostojne in malo verjetne. Tožena stranka ugotavlja, da sta se postopek v zvezi s prijavo prebivališča in postopek izdaje osebne izkaznice zaključila, razen postopka o odločanju o pravnem sredstvu zoper sklep Policijske postaje A., na zaključek katerega tožnica ni počakala. Tožnica je dobila odgovor državnih organov, na katere je naslovila vprašanja oziroma vložila pravna sredstva. Iz upravnega spisa izhaja, da se je postopek izdaje osebne izkaznice zaključil, saj tožnica poseduje osebno izkaznico, ki jo sicer toženi stranki ni predložila. Na osebnem razgovoru je navedla, da ima osebno izkaznico, ki je veljavna 10 let, to je do leta 2024. Tožena stranka osebne izkaznice ni zahtevala, saj je tožnica predložila pristen potni list Republike Srbije, ki je bil izdan ... 2014 z veljavnostjo do ... 2024. Torej sta ji bila izdana osebna izkaznica in potni list z veljavnostjo 10 let in zato ji niso bile kršene osnovne človekove pravice. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica očitno ni spoštovala zakonskih določb v zvezi s prijavo prebivališča, zato izjave glede pridobivanja osebne izkaznice in težav pri prijavi prebivališča ne more šteti kot verodostojne in resnične. Neverjetna se zdi tudi zloraba tožničinega primera v predvolilni kampanji, saj tožnica ni bila aktivna članica kakšne politične stranke, po lastnih navedbah ni bila nikoli politično izpostavljena in se politično nikoli ni kakorkoli udejstvovala. Stranko je le finančno podprla, ker so prihajali iz vodstva stranke in zahtevali donacije. Izvorno državo je zapustila, še preden se je predvolilna kampanja v Srbiji dobro začela, saj so bile volitve v aprilu leta 2017, tožnica pa je odšla iz države decembra leta 2016. Malo verjetno je, da bi tožnica dejansko imela težave pri pridobivanju osebne izkaznice, saj je bila osebna izkaznica izdana konec leta 2014, kot izhaja iz njenih izjav. Poleg tega je na osebnem razgovoru navedla, da so se organi, na katere se je obrnila, odzvali in ji odgovorili šele po tem, ko je že prejela dokumente, tožena stranka pa ugotavlja, da iz predloženih dokazil izhaja ravno obratno, in sicer da so ji pristojni organi Srbije odgovorili, preden je prejela dokumente. Tožnica je razen tega potovala skozi Republiko Hrvaško, ki je prav tako kot Republika Slovenija članica Evropske unije in kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Ni navedla osebnih okoliščin, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosila na Hrvaškem, ampak je le pavšalno omenila hrvaško-srbske meddržavne odnose, ki izvirajo iz časa nekdanje skupne države Jugoslavije. Poleg tega je predhodno že zaprosila za mednarodno zaščito na Švedskem, kjer so njeno prošnjo zavrnili. Razen tega je navedla, da sta se s hčerko septembra 2016 vrnili v Beograd v isto občino, v kateri sta živeli pred odhodom na Švedsko ter da nista zamenjali telefonskih številk. Toženi stranki se zdi neverjetno, da bi se oseba, ki se je bala za svoje življenje, po določenem času vrnila v isti kraj, od koder je pravzaprav pred tem bežala. Mednarodna zaščita se ne nudi zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki jih prosilec dojema kot preganjanje, saj morajo ta dejanja doseči stopnjo intenzivnosti, ki je določena v prvem odstavku 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Domnevnih telefonskih klicev z grožnjami ni mogoče obravnavati kot dejanja preganjanja, saj se v luči vseh tožničinih ostalih neprepričljivih in neverodostojnih navedb poraja utemeljen dvom v njihovo resničnost. Tudi če so se zares zgodili, očitno ni mogoče govoriti, da so bili tako resne narave, kakor jih je skušala predstaviti tožnica. Tožnica je navajala nekonkretizirano ogroženost s strani oseb, ki so jo klicale, zato tožena stranka meni, da ni uspela dokazati subjektivne ogroženosti. Poleg tega države ni zapustila neposredno po kakšnem od teh klicev, torej ni mogoče oceniti, da bi katerikoli klic pomembneje vplival na njeno življenje. Poleg tega je izjavila, da klicev ni prijavila policiji, ker je sumila, da so v to vpleteni policisti in načelnice policijskih postaj. Le tožničin sum pa ne zadostuje, da ne bi poskusila poiskati pomoči državnih organov. Poleg tega iz predloženih dokazil izhaja, da so organi Srbije postopke, ki jih je tožnica sprožila pri njih, temeljito in vestno obravnavali in jih tudi zaključili, kar pomeni, da ne more dvomiti v pomoč oziroma odgovor države, če bi zanjo zaprosila. Ker ni niti poskusila poiskati pomoči svoje države, je ne more zahtevati v neki drugi državi, saj sploh ne ve, ali bi jo tam res dobila ali ne. Torej ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država tožnice ne bi bila sposobna zaščititi pred tovrstnimi telefonskimi klici. Od prosilke bi bilo upravičeno pričakovati, da bi naštete grožnje prijavila subjektom zaščite oziroma v Srbiji poiskala pomoč. Na to, da ima tožnica v Srbiji pomoč državnih organov, pa po mnenju tožene stranke potrjujejo dokazila, ki jih je predložila, kot je na primer odgovor iz kabineta ministra za notranje zadeve, sklep policijske postaje ter odgovor Oddelka za kontrolo zakonitosti glede pritožbe zoper kršitve pravil postopka. Čeprav tožnica ni upoštevala zakona Srbije, ki ji nalaga, da je državljan dolžan prijaviti dejansko prebivališča, in si ni uredila začasnega prebivališča, pa ji je pristojni organ Srbije vseeno izdal tako osebno izkaznico kot potni list, zato so neutemeljene navedbe, da so ji bile kršene človekove pravice. Predložene informacije pa se ne navezujejo na tožničine razloge, zaradi katerih je zapustila izvorno državo. Tožena stranka je tudi vpogledala v volilni imenik Srbije in ugotovila, da je tožnica vpisana v volilni imenik in ima na predsedniških, parlamentarnih, lokalnih in pokrajinskih volitvah pravico voliti na volilnem mestu ... tako da so njene izjave glede zlorab volilne pravice nesmiselne oziroma neverjetne. Tožnica se sicer ne strinja z vladajočo stranko, vendar to ne vpliva na odločanje o priznanju mednarodne zaščite. Tožnica se ni nikoli politično udejstvovala, zato ni imela težav zaradi političnega prepričanja. Samo nestrinjanje z vladajočim režimom pa ni zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite.

3. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnica zgolj predvideva, da bi jo v primeru vrnitve izsiljevali in poškodovali, zgolj s predvidevanjem in navajanjem pavšalnih posledic, ki bi jo doletele ob vrnitvi v izvorno državo, pa ni uspela dokazati, da ji grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Poleg tega tožnica prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo.

4. Tožnica v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da izpodbijani akt ni izdelan strokovno in v skladu s pravno znanostjo in da potrjuje dokazila, ki predstavljajo kršitev človekovih pravic. Nadalje navaja, da je elektroinženirka, ima 34 let in pol delovne dobe in ni v kazenski evidenci. Vse življenje je preživela v Beogradu in ni nobenega razloga, da ji tri policijske postaje ne bi mogle izdati nobenega dokumenta. Na policijskih postajah so neprestano podaljševali upravne postopke. Razlogi za zavlačevanje so bili, da so organizirani kriminalci na policiji ukradli njeno in hčerkino identiteto. S hčerko sta prejeli osebne izkaznice na podlagi ukaza ministra. S tem je minister potrdil, da je bil neutemeljen sklep policijske postaje A., s katerim je bila zavrnjena izdaja osebne izkaznice. Ne strinja se tudi s tem, da je odgovor iz kabineta ministra prispel pred izdajo osebne izkaznice. Tožena stranka je prezrla dejstvo, da je tožnica javno obtožila organizirane kriminalce pri srbski policiji in da je pri najvišjih organih iskala zaščito za svoje življenje. Tožnica ne more za vsak grozilni klic iti na policijo. Policija Srbije ji ne more nuditi nikakršne zaščite. Nadalje izraža tožnica nestrinjanje z izidom predsedniških volitev v Srbiji. Tožnica nadalje pojasnjuje, kako so v Srbiji ogroženi podnajemniki stanovanj. Navaja tudi, da je želel Pravno- informacijski center nevladnih organizacij plačilo za svoje storitve. Tožnica predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nična in da naj vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

5. Tožnica je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče odložilo izvršitev izpodbijane odločbe, vendar je sodišče s sklepom št. I U 323/2018-6 z dne 16. 2. 2018 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, saj ne more sprejeti tožbenih argumentov tožeče stranke in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter meni, da je le-ta zakonita in pravno pravilna.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

9. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da izpodbijana odločba ni izdelana dovolj strokovno, saj je zelo natančno ugotovljeno in pojasnjeno dejansko stanje, pravna podlaga za odločitev, kot tudi razlogi za odločitev.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, češ da ni nobenega razloga, da tožnici tri policijske postaje v Beogradu ne bi mogle izdati nobenega dokumenta, sodišče, enako kot tožena stranka, ugotavlja, da sta bili tožnici izdana tako osebna izkaznica kot potni list. Tožnici je bila z upravnim aktom zavrnjena zahteva, da bi prijavila prebivališče na naslovu na ..., zavrnitev prijave prebivališča pa ne pomeni isto kot neizdaja osebnih dokumentov. Nesporno je, da sta bila oba osebna dokumenta izdana, pri čemer je v potnem listu naveden kot naslov .... Sodišče zato ne more slediti navedbam, da izvorna država namenoma ne bi hotela izdati tožnici osebnih dokumentov. Torej tudi ni utemeljena tožbena navedba, da bi policijska postaja zavrnila izdajo osebne izkaznice, saj je iz priloženega in prevedenega sklepa razvidno, da je zavrnila prijavo prebivališča na naslovu v ..., ne pa izdaje osebne izkaznice, kar sta dva različna pojma. V sklepu o zavrnitvi zahteve za prijavo prebivališča na ... so navedeni razlogi, zaradi katerih je bila zahteva zavrnjena, in sicer, kot izhaja iz predloženega sklepa, ker je tožnica s hčerko na navedenem naslovu živela proti volji lastnika stanovanja. Navedeni so torej razlogi za odločitev, vendar je zoper sklep po tožničinih navedbah sprožen upravni spor, ki še ni rešen in se sodišče ne opredeljuje do tega, ali je odločitev pristojnega organa pravilna. Dejstvo pa je, da je bila zahteva zavrnjena z upravnim aktom, kjer so navedeni razlogi za odločitev, o tem, ali je ta odločitev pravilna, pa bo odločilo srbsko upravno sodišče. 11. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da bi hoteli ukrasti tožničino identiteto. Iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite (str. 6 in 7) je razvidno, da je tožnica izjavila, da ona meni, da so jima s hčerko želeli ukrasti matični številki in identiteto, to pa zato, ker lahko srbske dokumente prodajo tudi za 5000 EUR. Iz te izjave izhaja, da je to zgolj tožničino mnenje oziroma domneva.

12. Glede vprašanja, ali je tožnica prej prejela odgovor iz kabineta ministra ali osebne dokumente, sodišče meni, da pri navedeni zadevi to ni bistvenega pomena. Dejstvo je, sta bili tožnici oba osebna dokumenta izdana.

13. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, češ da tožnici ni treba prijaviti vsakega grozilnega klica policiji. Glede na to, da je tožnica kot razlog preganjanja navedla med drugim tudi grozilne klice, bi morala izkazati, da ji izvorna država ni sposobna nuditi pomoči, to pa lahko izkaže le na tak način, da sleherno grožnjo prijavi in šele v primeru neustreznega odziva organov izvorne države se lahko prosilec sklicuje, da mu država ni sposobna nuditi zaščite.

14. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnici policija Srbije ne more nuditi nikakršne zaščite, saj je od organov, na katere se je obrnila, dobila odgovore na svoja vprašanja. Tožnica je prejela odgovor iz kabineta ministra za notranje zadeve v zvezi s svojo pritožbo. V tem odgovoru je bilo pojasnjeno, da mora tožnica zahtevo za izdajo osebne izkaznice vložiti na Policijski postaji ..., ker ima prijavljeno prebivališče na naslovu ... v Beogradu. Pojasnjeno ji je bilo, da v kolikor oseba, ki je na naslovu, na katerem ima prijavljeno prebivališče, temu nasprotuje, mora o tem nujno obvestiti uslužbence policije, ko bo podala zahtevek za izdajo osebne izkaznice, to pa zaradi tega, da ji uslužbenci pomagajo pri iskanju rešitve za njeno situacijo. Tožnica je torej od pristojnih organov dobila pojasnilo, kako mora ravnati. Ni mogoče slediti navedbam, da bi bila kot podnajemnica stanovanja ogrožena.

15. V zvezi s tožbenimi navedbami, kjer tožnica oporeka volilnim rezultatom v zvezi z volitvami za predsednika republike, pa sodišče pojasnjuje, da mora prosilec za mednarodno zaščito dokazati, da obstaja vzročna zveza med domnevnimi političnimi dogodki in preganjanjem, ki ga zatrjuje. Tožnica pa ni dokazala, da naj bi bile njene težave s pridobivanjem osebnih dokumentov oziroma prijavo prebivališča v vzročno-posledični povezavi s predsedniškimi volitvami. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, pa samo nestrinjanje z vladajočim režimom ni zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite.

16. Glede očitkov, da je želel Pravno- informacijski center nevladnih organizacij plačilo za svoje storitve, iz česar smiselno izhaja tudi očitek, da ni imela možnosti pravne pomoči, pa sodišče pojasnjuje, da skladno z 9. členom ZMZ-1 dajejo podporo in zagotavljajo (za prosilce brezplačno) pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču RS in Vrhovnem sodišču RS svetovalci za begunce. To so le fizične osebe, ki izpolnjujejo za to predpisane pogoje in so vpisane v imenik svetovalcev za begunce. Tožnica je bila najkasneje z dopisom sodišča z dne 13. 2. 2018, ko ji je bila poslana tožbo v popravo, poučena o tem, da si lahko svetovalca za begunce izbere iz imenika in ga pooblasti za zastopanje.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v navedeni zadevi v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bila tožnica že zaslišana v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno.