Jedro

Pravica izpodbijati domnevno očetovstvo je osebna, statusna pravica, ki se ne prenaša na dediče (intuitu personae) v kakršnemkoli krogu. Tako pritožnica kot dedinja domnevnega očeta nima aktivne legitimacije za izpodbijanje očetovstva zapustnika v razmerju do njenega brata.

Navedeni nujni dedič je svojo zahtevo za uveljavitev nujnega dednega deleža med zapuščinskim postopkom že podal in zato do zastaranja v teku trajanja zapuščinskega postopka ne more več priti (tretji odstavek 369. člena OZ).

Pravilno je stališče, da je bilo z vložitvijo tožbe na ugotovitev dedne pravice zastaranje zahteve za uveljavitev nujnega dednega deleža pretrgano (365. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedinji A. A. in B. B. sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo (točka I izreka) in v točki II izreka oporočno dedinjo A. A. napotilo na pravdo, da zoper nujna dediča B. B. in C. C. vloži tožbo: - da se iz zapuščine izloči 1/2 premoženja, naštetega v prvi alineji, ker predstavlja delež pokojne D. D. na skupnem premoženju nje in zapustnika, pridobljenem v času trajanja njune izvenzakonske zveze; - da se na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju izloči 3/4 zapuščine kot prispevek dedinje k ohranjanju zapustnikovega premoženja; - da je dedinja B. B. prejela od zapustnika 80.000,00 EUR, ki naj se vštejejo v njen nujni delež; - da sodi v zapuščino tudi delež do 1/2 naslednjega premoženja: premično premoženje na naslovu ... (ID znak ...) in povečanje vrednosti te nepremičnine v okvirni oceni 50.000,00 EUR, kar predstavlja delež zapustnika na skupnem premoženju, pridobljenem v času trajanja izvenzakonske zveze zapustnika in B. B. Določilo je rok za vložitev tožbe 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa in opozorilo, da če tožba v tem roku ne bo vložena, bo sodišče nadaljevalo zapuščinski postopek ne glede na zahtevek, zaradi katerega je bil izdan sklep o napotitvi na pravdo (točka III izreka). Odločilo je tudi, da se zapuščinski postopek prekine za 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v postavljenem roku vložena ustrezna tožba (točka IV izreka).

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila dedinja A. A. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tekom postopka zanikala dedno pravico C. C., ker po njenem vedenju in mnenju ni sin zapustnika. Ali je nekdo potomec zapustnika ali ne, od česar je tudi odvisna njegova dedna pravica, je dejansko vprašanje, o katerem sodišče v zapuščinskem postopku ne more odločati. Ustavno nedopustno je, da posameznemu dediču ni omogočeno, da izpodbija dedno pravico drugega dediča, če ta ni potomec zapustnika. Ker zakon (DZ) take možnosti ne omogoča, gre za ustavno nedopustno stanje, ki nesorazmerno in nedopustno posega v posameznikovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek ocene ustavnosti in zakonitosti te zakonske ureditve. Dedinja je tekom postopka zatrjevala, da je zahtevek obeh, torej C. C. in B. B., iz naslova dedovanja po zapustniku zastaral, saj je bila oporoka razglašena dne 6.10.2015, C. C. in B. B. pa vse do 13.7.2020, ko se je opravila zapuščinska obravnava, nista uveljavljala prikrajšanja svojega nujnega deleža in zahtevala zmanjšanja oporočnih razpolaganj. Dedinja meni, da mora nujni dedič v skladu s 40. in 41. členom Zakona o dedovanju (ZD1) najprej uveljavljati prikrajšanje svojega nujnega deleža in nato zahtevati zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali daril. Iz ravnanj nujnih dedičev tekom zapuščinskega postopka mora biti jasno razvidno, da je po njihovem mnenju nujni delež prikrajšan in da zaradi tega zahtevajo zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali daril. C. C. in B. B., ki sta ju zastopala kvalificirana pooblaščenca, pa tekom zapuščinskega postopka nista zatrjevala, da naj bi bil njun nujni delež prikrajšan in da zato zahtevata zmanjšanje oporočnih razpolaganj. C. C. naj bi v vlogi z dne 19.1.2016 zahteval priznanje zakonitega dednega deleža, vendar to po mnenju dedinje ni dovolj, da bi bilo zastaranje njegovega zahtevka po 41. členu ZD pretrgano. Benevolentna razlaga 41. člena ZD postavlja dedinjo v neenak položaj z ostalimi dediči, prav tako ji ne omogoča nobene pravne varnosti in predvidljivosti. Sodišče je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Prav tako je od 19.1.2016 pa do 13.7.2020 minilo več kot tri leta. Dedinja je ves čas postopka opozarjala na to, da se B. B. ne opredeli, zakaj zahteva ugotovitev dedne pravice po zapustniku, če pa v zvezi s tem ne poda nobenega konkretnega zahtevka. Vse do leta 2020 ni podala nobene izjave glede prikrajšanja njenega nujnega deleža ali glede zmanjšanja oporočnih razpolaganj. Stališče sodišča, da je bilo zastaranje po 41. členu ZD za B. B. pretrgano zaradi tega, ker je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v pravdnem postopku uveljavljala ugotovitev njene dedne pravice (zaradi zatrjevanega obstoja zunajzakonske skupnosti z zapustnikom ob njegovi smrti), je po mnenju dedinje napačno. Po pregledu sodne prakse ne najde nobenega primerljivega primera. V sodni praksi se pojavlja smiselno stališče sodišč, da je zastaranje po 41. členu ZD pretrgano, če se izpodbija oporoka, saj je od tega odvisno, ali bo na koncu obveljalo oporočno ali pa zakonito dedovanje. Predmetna situacija pa ni podobna taki situaciji. B. B. je v pravdnem postopku podala ugotovitveni zahtevek, s katerim se je zgolj ugotavljalo neko pravno dejstvo oziroma pravno razmerje iz preteklosti. Njen zahtevek ni ne oblikovalni ne dajatveni zahtevek. V pravdi se je za nazaj ugotavljalo, ali ima B. B. dedno pravico na podlagi zatrjevanega obstoja zunajzakonske skupnosti z zapustnikom. S tožbo B. B. zastaranje ni bilo pretrgano. Od te tožbe ni bilo popolnoma nič odvisno, ali bo po smrti zapustnika nastopilo oporočno ali zakonito dedovanje. B. B. ni popolnoma nič preprečevalo, da ob ugotovitvenem zahtevku uveljavlja tudi kakšen drug zahtevek, npr. zahtevek, ki glasi na zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Več kot tri leta od razglasitve oporoke B. B. v zvezi s tem ni podvzela nobene aktivnosti v zapuščinskem postopku, niti ne take kot C. C. z izjavo z dne 19.1.2016. Ker so zahtevki zastarani, tudi ni potrebe po napotitvi dedinje na sprožitev posameznih pravd in po prekinitvi zapuščinskega postopka, saj je ona dedinja vsega premoženja.

3. Dedinja B. B. je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik v matičnem registru vpisan kot oče C. C., zato je pravilno štelo, da je C. C. potomec zapustnika. Zakon taksativno našteva osebe, ki so upravičene izpodbijati očetovstvo. To pravico daje domnevnemu očetu otroka, materi otroka, otroku in tistemu, ki misli, da je oče otroka (128. - 131. člen Družinskega zakonika - DZ2, prej 96. do 99. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR3). Stališče pritožnice, da zakon ni popolno uredil vseh primerov pravice do izpodbijanja očetovstva in tako tudi primera, kot je obravnavani, ni pravilno. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 559/2001 že zavzelo stališče do tega vprašanja in pritožbeno sodišče se s tem stališčem strinja. Vrhovno sodišče RS je v tej odločbi navedlo, da je zgodovinsko primerjalno gledano očitno, da je zakonodajalec dediče domnevnega očeta zavestno izpustil iz zaprtega števila upravičencev do tožbe. Občni državljanski zakonik kot nedvomna podlaga naše pravne miselnosti je omogočal dedičem umrlega pred časom, v katerem mu je bilo dovoljeno izpodbijati očetovstvo, v treh mesecih po njegovi smrti izpodbijati zakonsko rojstvo otroka (paragraf 159). Normalno bi bilo, da bi zakonodajalec takšno določbo vnesel v zakon, če bi to želel. 6. Res sta zasebna lastnina in dedovanje ustavnopravno varovana (33. člen URS), vendar jima ne gre prednost pred otrokovimi pravicami, ki so prav tako ustavna kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, poleg tega pa še konvencijsko varovanih. Pravica izpodbijati domnevno očetovstvo je osebna, statusna pravica, ki se ne prenaša na dediče (intuitu personae) v kakršnemkoli krogu. Tako pritožnica kot dedinja domnevnega očeta nima aktivne legitimacije za izpodbijanje očetovstva zapustnika v razmerju do njenega brata. Premoženjski interes dedičev domnevnega očeta ne sme pretehtati nad otrokovimi osebnostnimi pravicami do ohranjanja lastne identitete ter s tem do imena in družinskega razmerja (prvi odstavek 8. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - KOP4). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni prekinilo postopka in ni sprožilo postopka ocene ustavnosti in zakonitosti te zakonske ureditve.

7. Izjava C. C. z dne 19.1.2016 (podana v zastaralnem roku treh let) o uveljavljanju zakonitega dednega deleža vsebinsko pomeni tudi zahtevo za zmanjšanje oporočnega razpolaganja5. Rok iz 41. čl. ZD je določen z namenom, da se zaradi pravne varnosti omeji čas, v katerem je mogoče posegati v pravice, pridobljene z oporoko ali darili. Dediča C. C. in B. B. sta bila vse od razglasitve oporoke dalje aktivna v smeri uveljavitve svojega zakonitega dednega deleža. Ob dejstvu, da sta si zgoraj navedena dediča ves čas postopka prizadevala za uveljavitev zakonitega dednega deleža (kar je več kot nujni dedni delež), pravica do nujnega dednega deleža pa je zakonita dedna pravica posebne vrste, bi bilo nesprejemljivo njuno uveljavljanje nujnega dednega deleža označiti za nepravočasno. Pri zmanjšanju oporočnih razpolaganj pa gre le za način odprave prikrajšanja nujnega deleža, zato dediču C. C. ne gre očitati, da ni navedel, kako naj se prikrajšanje nujnega dednega deleža odpravi. Ne gre za kršitev pritožničine pravice do enakega varstva pravic. Ni pravilno stališče pritožnice, da ker je C. C. zahtevo za uveljavitev zakonitega dednega deleža podal že 19.1.2016 in je od takrat že minilo tri leta, je zahtevek zastaral. Navedeni nujni dedič je svojo zahtevo za uveljavitev nujnega dednega deleža med zapuščinskim postopkom že podal in zato do zastaranja v teku trajanja zapuščinskega postopka ne more več priti (3. odst. 369. člena Obligacijskega zakonika - OZ6). Dedna pravica B. B. pa je bila med dediči sporna in je postala gotova šele s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1556/2017, to je dne 8.1.2020. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je bilo z vložitvijo tožbe na ugotovitev njene dedne pravice zastaranje zahteve za uveljavitev nujnega dednega deleža pretrgano7 (365. člen OZ). Do vložitve te tožbe pa tudi še ni potekel triletni zastaralni rok. Rok je ponovno pričel teči od pravnomočnosti sodbe, to je 8.1.2020. Dejstvo, da je bil zahtevek ugotovitveni in ne morda oblikovalni ali dajatveni, kot to zatrjuje pritožba, ni bistvenega pomena. Zato je zahteva B. B. za uveljavitev nujnega dednega deleža in zmanjšanje oporočnih razpolaganj pravočasna.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo dedinje A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP8 v zvezi s 163. členom ZD).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 174. člena ZD.

1 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 15/2017 s spremembami 3 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami 4 Zakon o ratifikaciji te konvencije v Ur. l. SRFJ - MP, št. 15/90 5 Odločbe, na katere se sklicuje pritožnica, ne obravnavajo podobne situacije, kot je v obravnavani zadevi. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 7 Podobno je odločilo višje sodišče v zadevi II Cp 1499/2014, kjer je navedlo, da je bilo pretrgano zastaranje z vložitvijo tožbe na ugotovitev, da je razdedinjenje pravno veljavno. 8 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami