Jedro

Že zgolj ena obsodilna sodba zaradi neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami lahko zadostuje za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje. Prvostopenjski organ je v zadostni meri obrazložil, zakaj je zgolj to okoliščino upošteval kot zadosten razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja, saj je pojasnil, da je upošteval predvsem težo kaznivega dejanja, še zlasti to, da je šlo za promet z drogami heroin in kokain ter da je splošno znano, kakšne učinke ima droga za zdravje ljudi, upošteval je tudi to, da je šlo za delovanje v organizirani skupini ter majhno časovno distanco od zaključka prestanka kazni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je tožniku zavrnil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga združitve družine za družinskega člana državljana države članice EU.

V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 128. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki v 7. alineji prvega odstavka 128. člena določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2., 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 124. člena tega zakona. Prvi odstavek 124. člena ZTuj-2 pa v 2. alineji določa, da se potrdilo o prijavi prebivanja državljanu EU ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov iz kazenske evidence ugotovil, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika. Iz pravnomočne sodbe številka I K 33911/2013 z dne 18. 7. 2013 izhaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na eno leto in en mesec zapora zaradi navedenega kaznivega dejanja. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Glede na naravo kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami v hudodelski združbi na območju Republike Slovenije in Republike Hrvaške, zaradi katerega je bil tožnik pravnomočno obsojen, prvostopenjski organ ugotavlja, da obstaja utemeljen sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano s proizvodnjo in prometom z drogami. Na zaslišanju v upravnem postopku je tožnik izjavil, da nikoli v življenju droge ni prodajal niti poizkusil ter da mu je bilo vse skupaj nameščeno in da bi rad živel z ženo in njeno hčerko v Sloveniji. V zvezi z navedeno izjavo prvostopenjski organ meni, da to ne more vplivati na odločitev organa o zavrnitvi izdaje dovoljenja, pri čemer je sledil pravnomočni odločitvi sodišča in na podlagi pravnomočne odločitve presodil, da bi utegnilo biti prebivanje tujca v državi povezano s proizvodnjo in prometom z drogami. Pri svoji presoji je prvostopenjski organ upošteval tudi težo kaznivega dejanja, navsezadnje gre v postopku za promet z drogami heroin in kokain, splošno znano pa je, kakšne učinke ima droga za zdravje ljudi, prav tako pa gre za organizirano delovanje v hudodelski združbi. Pri presoji je prvostopenjski organ tudi upošteval, da je od zaključka prestanka kazni minilo manj kot eno leto, to pa ni tako dolgo časovno obdobje, da bi moral prvostopenjski organ zaradi časovne oddaljenosti sklepati na to, da prebivanje tožnika kljub naravi in teži kaznivega dejanja ne predstavlja nevarnosti, da bo njegovo prebivanje povezano s proizvodnjo ali prometom z drogami.

Kadar gre v postopku za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine, je prvostopenjski organ presojal tudi pravico tujca do zasebnega in družinskega življenja oziroma ali je zavrnitev izdaje dovoljenja kljub spoštovanju temeljne človekove pravice do družinskega življenja upravičena. Pri tem prvostopenjski organ opozarja na drugi odstavek 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki določa, da se sicer javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje pravice do zasebnega in družinskega življenja, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavaruje pravice in svoboščine drugih ljudi. Pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in je prvostopenjski organ pri presoji odločil upoštevaje, da je splošno znano, kakšne škodljive učinke ima prepovedana droga za zdravje ljudi in je slednje nujno postaviti pred pravico do zasebnega in družinskega življenja.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da drži, da je bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. Prvostopenjski organ sicer navaja še vsebino pravnomočne obtožnice, kar pa je po mnenju tožnika nepomembno. Prvostopenjski organ je sum, da bo prebivanje tožnika povezano s proizvodnjo ali prometom s prepovedanimi drogami, ugotavljal zgolj z vpogledom v kazenski spis. Svoje odločitve ne bi smel opreti zgolj na podlagi ene od okoliščin, ki so bile izpostavljene med upravnim postopkom. Upoštevana je bila zgolj sodba Okrožnega sodišča v Kopru. Prvostopenjski organ pa je zanemaril vse ostale okoliščine, ki jih je tožnik izpostavil tekom postopka. Ni presojal, ali zoper tožnika teče drug kazenski postopek, ali je bil že predhodno obsojen, ali obstajajo kakršnikoli indici, ki bi kazali na to, da po prestani kazni ne bi bil popolnoma rehabilitiran. Razlogi za zavrnitev dovoljenja ne bi smeli izvirati zgolj iz enega samega dejstva. Prvostopenjski organ je pri presoji kot ključni razlog upošteval, da je tožnik prestal kazen in da je od zaključka tega minilo manj kot eno leto. Prvostopenjski organ ne upošteva, da tožnik živi pošteno, spoštuje predpise in si želi zgolj živeti s hčerko in ženo kot družina. Časovna distanca od storitve kaznivega dejanja ali od zaključka prestajanja kazni ne more biti edino merodajno za odločitev upravnega organa. Na podlagi navedenega je upravni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje. Prav tako prvostopenjski organ ni upošteval, da je bila tožniku izrečena zgolj minimalna kazen. Iz vseh navedenih razlogov tožnik meni, da je odločitev arbitrarna. Po prestani kazni se je tožnik normalno vključil v življenje na prostosti. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 20. 11. 2014 in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v prvem odstavku 128. člena določa, kateri pogoji morajo biti podani za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU. V 7. alineji prvega odstavka 128. člena ZTuj-2 je navedeno, da je eden od pogojev tudi ta, da niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2., 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 124. člena tega zakona. 2. alineja prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 pa določa, da se potrdilo o prijavi prebivanja državljanu EU ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi prvostopenjskega organa.

Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami na eno leto in en mesec zapora, pri čemer je prvostopenjski organ pravilno upošteval tudi težo kaznivega dejanja ter da je splošno znano, kakšne učinke ima droga za zdravje ljudi, razen tega pa je šlo za organizirano delovanje. Prvostopenjski organ je tudi pravilno upošteval, da je od zaključka prestanka kazni minilo manj kot eno leto, to pa ni tako dolgo časovno obdobje, da bi moral prvostopenjski organ zaradi časovne oddaljenosti sklepati na to, da prebivanje tožnika kljub naravi in teži kaznivega dejanja ne predstavlja nevarnosti, da bo njegovo prebivanje povezano s proizvodnjo ali prometom z drogami. Prvostopenjski organ pa je tudi pravilno upošteval, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in je zaradi škodljivih učinkov prepovedane droge za ljudi pravilno odločil, da je zdravje ljudi nujno treba postaviti pred pravico do zasebnega in družinskega življenja.

Z zvezi s tožbeno navedbo, da je prvostopenjski organ po nepotrebnem v odločbi navajal tudi vsebino pravnomočne obtožnice, sodišče pojasnjuje, da navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve, sicer pa se strinja s tem, da je relevantna pravnomočna sodba, saj se obtožnica nanaša na isti historični dogodek.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da prvostopenjski organ svoje odločbe ne bi smel opreti zgolj na eno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa sodišče pojasnjuje, da je treba okoliščino, kdaj bi prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pomenilo, da obstaja sum, da bo to njegovo prebivanje povezano s prometom z drogami, ugotavljati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Po mnenju sodišča lahko zadostuje tudi že zgolj ena obsodilna sodba zaradi neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ v zadostni meri obrazložil, zakaj je zgolj to okoliščino upošteval kot zadosten razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja, saj je pojasnil, da je upošteval predvsem težo kaznivega dejanja, še zlasti to, da je šlo za promet z drogami heroin in kokain ter da je splošno znano, kakšne učinke ima droga za zdravje ljudi, upošteval je tudi to, da je šlo za delovanje v organizirani skupini ter majhno časovno distanco od zaključka prestanka kazni. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da prvostopenjski organ te časovne distance ni postavil kot edino merodajno merilo za odločitev upravnega organa, ampak samo kot eno od okoliščin, katere je upravni organ upošteval (poleg nevarnosti in teže kaznivega dejanja ter da je bilo storjeno v organizirani združbi). Torej je tudi po mnenju sodišča možno kot okoliščino, zaradi katere se zavrne dovoljenje za začasno prebivanje, upoštevati tudi eno samo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, tudi če zoper prosilca ne tečejo drugi kazenski postopki.

Prvostopenjski organ je tudi v zadostni meri upošteval, da je treba pri odločanju presojati tudi pravico do družinskega življenja, saj je pojasnil, da pravica do družinskega življenja ni absolutna pravica, saj tudi drugi odstavek 8. člena EKČP predvideva možnost, da se ta pravica ne upošteva, če je to nujno zaradi določenih razlogov, med drugim tudi da se zavaruje zdravje ljudi. Ne glede na to, da tožnik meni, da mu je sodišče izreklo precej nizko kazen, pa je prvostopenjski organ vseeno v zadostni meri pojasnil, zakaj nekatere druge okoliščine kažejo na to, da bi lahko njegovo prebivanje pomenilo sum, da bo povezano s prometom z drogami. Iz vseh navedenih razlogov po mnenju sodišča odločitev prvostopenjskega organa ni arbitrarna, ampak je v zadostni meri obrazložena tako, da se jo da preizkusiti. Čeprav tožnik v tožbi navaja, da se je po prestani kazni normalno vključil v življenje na prostosti, pa je po mnenju sodišča prvostopenjski organ razumno sklepal, da je časovna distanca od zaključka prestajanja kazni še vedno tako majhna, da še ni mogoče sklepati, da ne obstaja več sum, da bi bilo tožnikovo prebivanje v državi povezano z prometom z drogami.

Glede na vse zgoraj navedeno je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za zaslišanje Danijele Halimić ter svojim zaslišanjem, saj ni navedel, v čem bi to zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na drugačno odločitev.

K točki II izreka: Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.