Jedro

Invalidnina je lahko eden od kriterijev pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče jo upošteva po prosti oceni. Vendar pa mora biti v zvezi z invalidnino podana ustrezna trditvena podlaga, čemur pa prva toženka ni zadostila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah II. (rentni zahtevek) in III. izreka (pravdni stroški) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu se pritožba prve tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 67.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2008 dalje do plačila ter plačevanje mesečne rente za čas od 14. 2. 2008 dalje. V preostalem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, prvi toženki pa je bilo naloženo tudi povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 4.741,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnik in prva toženka. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1); predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, prvi toženki pa naloži v plačilo tudi vse pravdne stroške. Meni, da je prisojena odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nelagodnosti prenizka. Prvostopenjsko sodišče je premalo upoštevalo dejstvo, da bo vse življenje čutil bolečine in nelagodnosti. Ukvarjalo se je predvsem s pretrpljenimi telesnimi bolečinami, premalo pa z dejstvom, da je upravičen tudi do bodoče odškodnine iz tega naslova. Povzema izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke Igorja Kotarja glede telesnih poškodb ter bolečin. Opozarja, da še vedno čuti zmerne, pa tudi srednje hude bolečine. Izpostavlja tudi mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. M. K. ter njegove ugotovitve o trajnih, a zmernih telesnih bolečinah. Poudarja, da je bil v času dolgotrajnega zdravljenja odvisen od nege in pomoči svoje žene in da je njegov zahtevek v višini 35.000,00 EUR nedvomno utemeljen. Graja tudi odločitev glede odškodnine za sekundarni strah in izpostavlja, da je ta strah še vedno podan. Oporeka odločitvi glede pravdnih stroškov in v zvezi s tem zatrjuje, da je vrednost rentnega zahtevka 6.000,00 EUR.

3. Prva toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da se odškodnina zniža glede na delež tožnikove soodgovornosti, pri odmeri mesečne rente pa upošteva določbe zavarovalne pogodbe in Zakona o dohodnini. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vključno s stroškovno posledico. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni podalo dokazne ocene glede njene odgovornosti. Ukvarjalo se je le z vprašanjem deleža odgovornosti oziroma prispevkom tožnika k nastanku škode, v ključnem delu pa je ostala sodba neobrazložena. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče F. U. in njegovega opozorila, naj se tožnik in F. K. odstranita izpod okvarjenega mostnega dvigala. Pomanjkljivo je bila povzeta tudi izpovedba priče Z. Obrazložitev sodbe, da iz izpovedbe prič ne izhaja nedvoumno, da je imel U. namen popravljati dvigalo in ne samo ugotoviti oz. identificirati napake, je prav tako pomanjkljiva. Ni jasno, na kakšni podlagi je bil napravljen zaključek v zvezi z razumevanjem Ulčnikove izjave, da „dvigalo par dni ne bo popravljeno in da lahko gresta“ - v tem delu je prvostopenjsko sodišče tudi preseglo trditveno podlago in izvedeni dokazni postopek. Sodba se ne opredeli do ključnih dokazov, izvedeni dokazi so ostali vrednostno neocenjeni, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Zaslišati bi bilo treba vse predlagane priče ter imenovati drugega izvedenca iz varstva pri delu, ker pa sodišče temu ni sledilo, je zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti. Glede višine odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti poudarja, da ni pravilno ovrednotena intenzivnost in trajanje tožnikovih telesnih bolečin, prisojena odškodnina pa tudi odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Primerna odškodnina po tej postavki je znesek 15.000,00 EUR. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti izpostavlja preseženo trditveno podlago v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o znižanju tožnikovih umskih sposobnosti. Opozarja, da bi moralo sodišče invalidnino upoštevati po prostem preudarku. Primerna odškodnina po tej postavki bi bil znesek v višini 25.000,00 EUR. Graja datum začetka teka zamudnih obresti, in opozarja, da je tožnikovo zdravljenje trajalo do 27. 10. 2010, ko je invalidska komisija prve stopnje ugotovila, da je zdravljenje zaključeno. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo – denarno rento – opozarja na neobrazloženost odločitve, ki se je ne da preizkusiti. Višina denarne rente je razvidna le iz izreka, ne pa tudi iz obrazložitve. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo njenega ugovora glede višine zavarovalne vsote, pri izračunu rente (v povezavi z razpoložljivo zavarovalno vsoto) pa tudi niso upoštevane določbe Zakona o dohodnini, na podlagi katerih je treba obračunati 25 % akontacijo dohodnine.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem glede temelja tožbenega zahtevka pritrjuje argumentaciji, ugotovitvam in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje. Izraža nestrinjanje z razlogovanjem prve toženke glede odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter pritrjuje stališču sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba prve toženke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soodgovornosti za nastalo delovno nezgodo. Pritožbeni očitki v zvezi z dokazno oceno so neutemeljeni, saj je sodišče dokazno oceno izvedlo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zadosti skrbno je ocenilo izpovedbi prič F. U. in M. K. ter opozorilo na sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 12. 10. 2010, s katero je bil F. U. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe. V predmetni sodbi je bilo ugotovljeno, da F. U. pred začetkom popravila pokvarjenega mostnega dvigala delavcev ni opozoril na nevarnost zadrževanja pod dvigalom in območja pod dvigalom ni označil kot nevarnega ter se ni prepričal, da se pod dvigalom ne nahajajo delavci. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi se je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju temelja pravilno ukvarjalo le z vprašanjem deleža soprispevka tožnika k nastanku škode. Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče F. U. V bistvenih točkah je bilo povzeto pričanje U. in Z., ter na podlagi izpovedb prič ocenjeno, da tožnikova soodgovornost ni podana. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo na hrup v hali, ocenjena je bila tudi U. izjava o večdnevnem popravilu mostnega dvigala. Zmoten je tudi pritožbeni očitek o preseženi trditveni podlagi v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o razumevanju U. izjave. Takšen očitek je neutemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče opozorilo na dvoumnost takšne izjave in v zvezi z njo podalo svojo oceno. Vendar pa izpovedba U. v tem delu ne more imeti želene teže, saj je sodišče na podlagi zaslišanja prič ugotovilo, da je bil v proizvodnji hali hrup; nihče tudi ni slišal, da bi U. komu od zaposlenih rekel, naj se odstrani, ker bo začel s popravilom. Pa četudi bi to rekel, je glede na oddaljenost in hrup obstajala velika verjetnost, da ga ne bi nihče slišal. Prvostopenjsko sodišče je zaslišalo več prič – bistveno pa je – da je zaslišalo priče, ki so bile v času škodnega dogodka prisotne. Pritožba ne pojasni, v čem bi zaslišanje preostalih predlaganih prič, ki so sodelovale pri vzdrževanju dvigala ter pripravi navodil in predpisov v zvezi z varnim delom v podjetju lahko vplivala na odločitev. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov – postavitev drugega izvedenca iz varstva pri delu in zaslišanje še preostalih prič je prvostopenjsko sodišče argumentirano pojasnilo: navedlo je, da je odločitev glede tožnikove soodgovornosti odvisna predvsem od ocene ravnanja delavcev zavarovanca prve toženke neposredno pred obravnavano nezgodo ter njihove komunikacije v zvezi s popravilom mostnega dvigala. S tako argumentacijo pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato zatrjevane kršitve, izpostavljene v pritožbi, nanašajoče se na temelj zahtevka, niso podane.

7. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (2). To načelo po eni strani narekuje upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razpon odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom.

9. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 25.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 40.000,00 EUR.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v delovni nezgodi utrpel vdrt zdrobitveni zlom čelnično-temenskega dela lobanje obeh strani, izliv krvi na trdo možgansko opno v senčnično-temenskem delu na desni strani in v temenskem delu na levi strani, udarnino možganov v čelničnem predelu na desni strani, oteklino možganov, zlom trnastega odrastka sedmega vratnega vretenca, stisnjen zlom telesa drugega, osmega in enajstega prsnega vretenca, zlom prvega rebra na levi strani, udarnino vrška levih pljuč; izvedenec psihiater pa je ugotovil tudi znake možganskega psihosindroma. Gre za zelo hude telesne poškodbe, ki so narekovale dolgotrajno zdravljenje. Zdravljenje je bilo povezano s številnimi nevšečnostmi, ki jih v sodbi obširno povzema sodišče prve stopnje. Poškodbe so se odrazile v hudih telesnih bolečinah, ki so trajale en mesec, srednje hude bolečine je trpel tožnik tri do štiri mesece, zmerne bolečine pa trpi še vedno. Glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter številne nevšečnosti je odškodnina v višini 25.000,00 EUR povsem ustrezna. Znesek je tudi v okvirih odškodnin, ki se prisojajo v podobnih primerih, prva toženka pa zatrjevanega odstopa od sodne prakse tudi ni izkazala z navedbo konkretnih primerov.

11. Prav tako ne drži pritožbeni očitek tožnika, da se je prvostopenjsko sodišče premalo ukvarjalo z dejstvom, da bo tožnik vse življenje čutil bolečine in nelagodnosti. V obrazložitvi je posebej izpostavljeno, da tožnik še vedno trpi zmerne bolečine; posebej je tudi izpostavljeno, da je bilo pri odmeri odškodnine upoštevano trajanje in intenziteta telesnih bolečin ter dejstvo, da tožnik še vedno trpi telesne bolečine in jih bo trpel tudi v bodoče. Kljub dejstvu, da bo tožnik trpel telesne bolečine tudi v prihodnosti, ni razloga za zvišanje odškodnine, saj je v prisojenem znesku to dejstvo ustrezno ovrednoteno.

12. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Prvostopenjsko sodišče je pri oceni trajanja strahu upoštevalo izvedeniško mnenje dr. M. K., ki je navedel, da je bil pri tožniku prisoten sekundarni strah približno pol leta – do zaključka večine zdravljenj. Glede na trajanje strahu in dejstvo, da je sodišče pri oceni višine odškodnine upoštevalo prej citirano izvedeniško mnenje, so očitki tožnika o prenizkem znesku neutemeljeni in neizkazani z navedbo sodne prakse v primerljivih zadevah.

13. Sodišče prve stopnje je ustrezno odmerilo odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so posledica zgoraj naštetih poškodb. Tožnik je utrpel zelo hude telesne poškodbe, zaradi katerih ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Samostojno lahko opravlja le lažja, predvsem osnovna življenjska opravila (osebna higiena, prehranjevanje, oblačenje, obuvanje, …). Ne more pa voziti avtomobila, brati, gledati TV, poslušati radia, se udeleževati družabnih prireditev. Kot ugotavlja izvedenec, izboljšanja ni mogoče pričakovati, kvečjemu poslabšanje. Sodišče je ustrezno upoštevalo razvit možganski psihosindrom, ki tožnika izključuje iz socialnega okolja, ga prikrajšuje za običajno družabno in družinsko življenje. Gre za zelo hudo prizadetost, ki utemeljuje prisojeno odškodnino v višini 40.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse bistvene dejavnike, tako tožnikovo starost, predhodno zaposlenost in sedanje omejitve. Nikakor ne drži, da za ugotovitev o znižanju umskih sposobnosti tožnika ni trditvene podlage. Tožnik je v tožbeni naraciji v širšem smislu zatrjeval težave na psihičnem področju, ki se posledično lahko odrazijo na intelektualnem nivoju. V navedbah, da mu je poškodba pustila velike psihične spremembe, ki se kažejo tudi kot težave z usmerjanjem in vzdrževanjem tenacitete pozornosti, znižano storilnostjo, napetostjo, nemirom v notranjosti, anksioznostjo, zaskrbljenostjo za zdravje in prihodnost, pozabljivostjo in nočnimi morami je zajeto tudi področje umskih sposobnosti. Izvedenec je znižanje umskih sposobnosti potrdil in še podrobneje konkretiziral. 14. Pritožbeni očitek prve toženke o neupoštevanju invalidnine bi bil utemeljen v primeru, da bi bila v zvezi z invalidnino podana ustrezna trditvena podlaga. Po ustaljeni sodni praksi je invalidnina lahko eden od kriterijev pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče jo upošteva po prosti oceni. Vendar pa mora biti v zvezi z invalidnino podana ustrezna trditvena podlaga, čemur pa prva toženka ni zadostila, zato je njen ugovor v zvezi z invalidnino neutemeljen.

15. Prav tako je neutemeljen očitek v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti, ki ga podaja prva toženka. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo razloge za tek zakonskih zamudnih obresti od 20. 4. 2008 dalje. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je zdravljenje trajalo do 27. 10. 2010. Tega dne je bil tožnik le obravnavan pred invalidsko komisijo prve stopnje (priloga A22). Izvedensko mnenje pa se navezuje na mnenje iste komisije z dne 19. 12. 2007, iz katerega jasno izhaja, da izboljšanja ni pričakovati. Vendar pa že iz mnenja z dne 19. 12. 2007 izhaja, da je zdravljenje končano in da je pri tožniku od 19. 12. 2007 podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. To pa ob upoštevanju določbe 299. člena OZ kaže na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo razumen čas za pregled izvedeniškega mnenja s strani prve toženke in ji utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 20. 4. 2008 dalje.

16. Utemeljen pa je pritožbeni očitek prve toženke, da sodba glede denarne rente ne zadosti standardu obrazloženosti. Prvostopenjsko sodišče bi moralo širše povzeti izvedeniško mnenje sodne izvedenke za davke in finance ter se na njegovi podlagi opredeliti tudi do obračunavanja 25 % akontacije dohodnine. Bistveni očitek pa je ta, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ugovora glede višine zavarovalne vsote. Prvostopenjsko sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja glede pravočasnosti podanega ugovora, saj je tožnik zatrjeval, da je prva toženka prekludirana. V primeru, da bi ugotovilo nasprotno, pa bi se moralo ukvarjati z ugotavljanjem višine zavarovalne vsote in jo pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevati.

17. Zaradi zgoraj navedenega je bilo treba pritožbi prve toženke delno ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, ki se nanaša na plačilo denarne rente in vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj se prvostopenjsko sodišče določno opredeli do ugovora glede višine zavarovalne vsote, pa tudi glede ugovora prve toženke, da bi morala biti pri izplačanih zneskih upoštevana 25 % akontacija dohodnine. V zvezi z dohodnino drugostopenjsko sodišče zgolj pripominja, da je k plačilu davka od dohodka zavezana fizična oseba, ki je upravičenec do izplačila, akontacijo davka pa mora plačati prva toženka, saj je morebitna kršitev teh davčno-pravnih dolžnosti prekršek. Če plačnik plača akontacijo dohodnine, to stori v korist davčnega zavezanca, zato se plačilo akontacije šteje tudi kot delna izpolnitev pogodbenih obveznosti. Tako se npr. pri odločanju o ugovoru, da je limit že dosežen, upošteva vsota izplačil in akontacija dohodnine.

18. Pritožbeno sodišče se glede na okoliščine primera in vrsto kršitve ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka in odpravo postopkovnih kršitev, temveč je sodbo v delu glede denarne rente in stroškov razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. in 355. člena ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pa je pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo, kar je v skladu z določbo 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.