Jedro

Zakon o davčnem postopku ne določa, kot zmotno zatrjuje tožnik, da bi moral vročevalec večkrat poskusiti opraviti vročitev in vsakič pustiti obvestilo o tem, kdaj bo ponovno poskušal vročitev.

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča so opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka sama ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Zgolj dejstvo, da tožnik odločbe dejansko ni prejel, ker je po lastnih trditvah spregledal obvestilo o došli pošiljki, še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 11. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep in odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 24. 05. 2002. Z navedenim sklepom in odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 1994. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je šlo v tožnikovem primeru za zakonsko fikcijo vročitve in da bi upoštevanje dejstva, da stranka odločbe dejansko ni prejela, kot opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, povsem izničilo zakonske določbe o domnevnem osebnem vročanju in omogočilo izigravanje navedenega instituta, ki je namenjen prav preprečevanju izmikanja vročitvi.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik iz vseh pritožbenih razlogov vložil revizijo (prej pritožbo). Odločitev sodišča prve stopnje predstavlja kršenje njegovih pravic in poseg v z Ustavo varovane pravice. Če se šteje domnevna vročitev za pravilno opravljeno, je bistveno vprašanje, ali stranka res nima pravice zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če ni vedela za fiktivno vročitev oziroma med pošto ni opazila obvestila o priporočeni pošiljki. Vztraja pri stališču, da domnevne vročitve ni šteti za pravilno in zakonito izvedeno. Za odločbo in domnevno vročitev ni vedel in je za vročanje izvedel šele iz sklepa o prisilni izterjavi dolga, saj ni prejel oziroma videl obvestila o prispeli pošiljki. Že zgolj okoliščina, da je bilo obvestilo o prispeli pošiljki puščeno v nabiralniku v času, ki je povezan z velikim številom reklamnih pošiljk in čestitk ob izteku leta, je zadosten in opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ni se izmikal vročitvi, niti ni imel tega namena; prepričan je, da za spregled obvestila v nabiralniku ni odgovoren. Ves čas postopka je zatrjeval konkretne nepravilnosti pri vročanju, in sicer se ne more strinjati, da se odločba lahko šteje za vročeno brez možnosti vrnitve v prejšnje stanje, le ob trditvi poštarja, da je obvestilo vrgel v nabiralnik. Prejemnik pošiljke bi moral najprej prejeti obvestilo, kdaj bo spet poskušena osebna vročitev, šele, če to ne bi bilo mogoče, bi lahko prišlo do vročanja preko tretjih oseb, in šele v nadaljevanju, kot zadnja možnost, lahko pride do vročanja po fikciji. Sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je Vrhovno sodišče vezano, je bila tožniku odločba o odmeri dohodnine za leto 1994 vročena v skladu z določbo 6. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, in sicer mu je glede na to, da ga na dan poskušene vročitve 7. 12. 1999 ni bilo doma, pismonoša v poštnem predalčniku pustil obvestilo o prispeli pošiljki. Ker tožnik pošiljke v roku 15 dni na pošti ni dvignil, se je odločba štela za vročeno z dnem 7. 12. 1999. 9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je bila takšna vročitev pravilna in zakonita. ZDavP ne določa, kot zmotno zatrjuje tožnik, da bi moral vročevalec večkrat poskusiti opraviti vročitev in vsakič pustiti obvestilo o tem, kdaj bo ponovno poskušal vročitev. Glede na takrat veljavna 4. in 6. člen ZDavP je vročevalec, če naslovnika ni našel, pisanje lahko pustil odraslemu članu gospodinjstva ali sodelavcu na delovnem mestu, če so bile te osebe pripravljene pisanje sprejeti in podpisati vročilnico, sicer pa je zakon vročevalcu nalagal, da v poštnem nabiralniku naslovnika pusti obvestilo o tem, kje se pošiljka nahaja in da jo je naslovnik dolžan prevzeti v roku 15 dni. Vročitev je bila tako po presoji Vrhovnega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno opravljena.

10. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP/86, ki je veljal v času vročanja, v 103. členu določa, da se stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik kot edini razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje navaja, da je spregledal obvestilo o prispeli pošiljki in tako odločbe o odmeri dohodnine za leto 1994, na katero bi se lahko pritožil, ni prejel. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča tega razloga ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog v smislu 103. člena ZUP/86. 11. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča so opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka sama ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Dokazno breme glede opravičenosti razlogov za zamudo, je na strani tožnika. Tožnik razen z navajanjem, da je v decembrskem času veliko reklamne pošte in čestitk, z ničemer ni niti izkazal niti dokazoval, da je obstajal kakšen opravičen razlog, zaradi katerega ni mogel dvigniti pošiljke z odločbo o odmeri dohodnine. Zgolj dejstvo, da odločbe dejansko ni fizično prejel, pa še ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je smisel zakonskih določb o fikciji vročitve prav v tem, da se pošiljke štejejo za vročene ne glede na to, ali so to dejansko tudi bile, in se s tem preprečuje izmikanje vročitvam. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve postopka, ki jih zatrjuje tožnik, niso podane.

12. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.