Jedro

Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za oba zahtevka (iz naslova neizplačanih potnih stroškov in nadur) in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. V tožbi je navedel, da se je vsako nedeljo zvečer odpeljal s svojim avtomobilom iz Slovenije, kjer je pobral sodelavca, na delo v Avstrijo, od koder se je konec tedna vračal domov. Tako je v eno smer opravil 316 kilometrov. Mesečni znesek kilometrov je pomnožil s kilometrino in dobil vtoževane zneske potnih stroškov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je dnevno delal 11 ur, kar tedensko pomeni 15 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130% urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova neizplačanih potnih stroškov: 404,48 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 5. 2008 dalje do plačila; 429,76 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 6. 2008 dalje do plačila; 455,04 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 7. 2008 dalje do plačila; 214,88 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 8. 2008 dalje do plačila; 429,76 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 9. 2008 dalje do plačila; 429,76 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 10. 2008 dalje do plačila; 404,48 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 11. 2008 dalje do plačila; 353,92 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 12. 2008 dalje do plačila; 303,36 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 1. 2009 dalje do plačila (točka I/1 izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna iz naslova neizplačanih nadur plačati tožniku ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2008 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2008 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 7. 2008 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2008 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 9. 2008 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2008 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2008 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2008 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2009 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 2. 2009 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2009 dalje do plačila; ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2009 dalje do plačila (točka I/2 izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna od zneskov iz prejšnjih točk tožbenega zahtevka plačati davke in prispevke organom in institucijam določenim z zakonom (točka I/3 izreka sodbe) ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva sodne odmere sodišča prve stopnje, dalje do plačila vse v 15. dneh pod izvršbo (točka I/4 izreka sodbe) . Odločilo je, da je tožena stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 838,75 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP (pravilno: 1. odstavku 338. člena ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da mora tožnik dokazati, da so mu potni stroški dejansko nastali, vendar je v celoti verjelo izpovedi direktorja tožene stranke, da se je tožnik na delo v Avstrijo vozil s službenimi vozili v lasti tožene stranke, kar je popolna laž. To njegovo izpoved nista upali popolnoma potrditi v svojih pisnih izjavah priči, ki sta še danes zaposleni pri toženi stranki in sicer A.A. ter B.B.. Da bi tožnik lahko točno navedel, kdaj in koliko kilometrov je opravil mesečno, je predlagal, da tožena stranka v spis vloži potne naloge. Iz njih so namreč natančno razvidne relacije. Vendar pa je tožena stranka navedla, da naj bi bile te listine uničene. To po stališču pritožbe ni res, saj so ostale listine še vedno ohranjene. Kljub očitnim neresnicam v izpovedbi direktorja tožene stranke, mu je sodišče prve stopnje v celoti poklonilo vero, prav tako pa je brez rezerve verjelo pisnima izjavama A.A. in B.B., ki sta pri toženi stranki še vedno zaposlena, in imata zato interes, da pričata v njeno korist. Sodišče prve stopnje je zahtevo tožnikovega pooblaščenca po neposrednem zaslišanju teh dveh prič štelo za zavlačevanje postopka. S tem uvaja sodišče prav čudno prakso, ko stranki ne da možnosti neposrednega zaslišanja prič. Tožnik se naroka za glavno obravnavo upravičeno ni mogel udeležiti, kar je njegov pooblaščenec na sodišču pojasnil. Tožnikov izostanek je posledica narave dela, ki ga opravlja, ne pa zavlačevanje postopka, saj je prav tožnik najbolj zainteresiran, da se postopek čim prej zaključi. S tem, ko tožnika sodišča ni zaslišalo, je kršilo načelo obojestranskega zaslišanja po 5. členu ZPP. Pritožba poudarja, da je tožnik v okviru možnega podal ustrezno trditveno podlago, tako glede potnih stroškov kot tudi nadur. Kot je v pritožbi že navedeno, se je evidenca delovnega časa „čudežno“ ohranila, medtem ko so bili potni nalogi uničeni. Tožena stranka je evidenco priredila potrebam pravde, saj je popolnoma neskladna z dejansko opravljenimi urami. Iz te evidence je razvidno, da naj bi imel tožnik cca 140 ur vožnje ter zgolj cca 20 ur ostalega delovnega časa. Že povprečnemu poznavalcu dela v špediciji je jasno, da je kaj takega nemogoče, saj se dnevno za razklad oziroma naklad porabi tudi 5 ur ali več, na poti pa se dnevno opravi tudi več nakladov in razkladov. To evidenco naj bi tožena stranka naredila na podlagi tahografov, ki pa so bili prav tako uničeni med poplavo. Sodišče v listine, ki jih je v spis vložila tožena stranka, sploh ne dvomi, čeprav je v spis vložila drugačno listino kot jo je vložil tožnik. Gre za plačilno listo za mesec januar 2009. Plačilno listo, ki jo je v spis vložil tožnik, mu je izročila tožena stranka in iz nje izhaja znesek izplačila 405,00 EUR plače, iz plačilne liste za isti mesec, ki pa jo je v spis vložila tožena stranka, pa izhaja, da naj bi tožnik prejel znesek 661,00 EUR. Kljub temu pa sodišče razhajanj v listinah ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, da tožena stranka noče predložiti potnih nalogov, oceniti po 227. členu ZPP, saj mora tožena stranka evidenco delovnega časa voditi trajno skladno z določbami Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Sodišče prve stopnje tudi nekritično povzema, da naj bi med strankama obstajal dogovor, po katerem se z 9 % od bruto prometa pokriva izplačilo dnevnic in morebitnih viškov ur oziroma nadur. To ni res, saj ni bilo nobenega dogovora o plačilu od bruto prometa, pa tudi direktor tožene stranke je izpovedal, da se z 9 % od bruto prometa pokriva plačilo dnevnic in vseh ostalih stroškov. Pod pojmom ostalih stroškov pa se ne more razumeti plača ter nadure, za katere je potrebno plačati prispevke. Tožnik tudi ni predlagal postavitve izvedenca finančne stroke z namenom, da z njegovim mnenjem nadomesti dokaze, kot popolnoma neumestno trdi sodišče, saj je v tožbenem zahtevku postavil ustrezen izračun nadur in potnih stroškov, prav tako pa je tudi navedel ustrezna pravotvorna dejstva. Glede na to, da sodišče prve stopnje kljub upravičeni odsotnosti tožnika in kljub temu, da je tožeča stranka vlogo tožene stranke prejela dan pred obravnavno po faxu brez prilog, sodišče tožeči stranki ni dalo ustreznega roka za odgovor na to vlogo, prav tako pa tudi ni zaslišalo tožnika in dopustilo neposrednega zaslišanja prič tožene stranke, ki sta podali pisni izjavi, tožnik meni, da je sodišče postopalo izrazito pristransko v njegovo škodo in je imelo pred očmi le to, da se postopek zaključi čim prej in na škodo tožnika.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Po njenem mnenju je v celoti neutemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da pa je zaradi relativne kršitve določb pravdnega postopka ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni bilo mogoče preveriti, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da so mu ti stroški dejansko nastali. Iz istega razloga pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo nadur.

Iz zapisnika poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo dne 12. 2. 2014 izhaja, da je pooblaščenec tožnika njegovo odsotnost pojasnil, s tem da se je tožnik zadržal v tujini, kjer naklada kamion. To njegovo pojasnilo je šteti kot opravičilo. Ker je sodišče prve stopnje tako poravnalni narok kot tudi narok za glavno obravnavo opravilo v njegovi odsotnosti, je očitno štelo, da ni opravičeno odsoten, vendar to iz zapisnika ne izhaja. Iz zapisnika o glavni obravnavi tudi ne izhaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje tožnika, kakor tudi ne, da bi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da tožena stranka predloži potne naloge. Sodišče prve stopnje pa je s sklepom zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke in dokazni predlog za zaslišanje prič, katerih pisne izjave se nahajajo v spisu, vendar pa ni razvidno, da je bilo dokazovanje zaključeno.

Ker je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je bil tožnik s prvega naroka za glavno obravnavo neopravičeno odsoten, je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni zaslišalo tožnika, kršilo načelo obojestranskega zaslišanja po 5. členu ZPP, neutemeljen. Tožnik je vabilo na zaslišanje na prvem naroku za glavno obravnavo prejel pravočasno, zato bi moral poskrbeti, da bi se naroka lahko udeležil. Tako mu je bila pravica dana, vendar je ni izkoristil. Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za oba zahtevka in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Tožnik je pod točko II tožbe opredelil, da se je vsako nedeljo zvečer odpeljal s svojim avtomobilom iz C. preko D., kjer je pobral sodelavca, na delo v E. (Avstrija), od koder se je konec tedna vračal domov. Tako je v eno smer opravil 316 kilometrov. Mesečni znesek kilometrov je pomnožil s kilometrino in dobil vtoževane zneske potnih stroškov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je dnevno delal 11 ur, kar tedensko pomeni 15 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130% urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.

Dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca finančne stroke ni informativni dokaz, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje in napačno tolmači sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, v kateri je bil podan dokazni predlog za postavitev izvedenca z namenom, da tožeča stranka nadomesti pomanjkanje konkretnih tožbenih navedb. V obravnavani zadevi pa so tožbene navedbe ustrezne, kot izhaja iz točke 9 obrazložitve.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, ki so podale pisne izjave, kršilo določbo 6. odstavka 236.a člena ZPP, po kateri mora sodišče izvesti zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, so pisne izjave prič, ki jih je na poziv sodišča prve stopnje v spis vložila tožena stranka, splošne. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za neposredno zaslišanje prič, je kršilo tožnikovo pravico do neposredne izvedbe dokazov. Ne glede na to, da je pooblaščenec tožnika na naroku za glavno obravnavo navedel, da želi soočiti priče s tožnikom, ni predlagal le tega, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, ampak je zahteval zaslišanje teh prič.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, tako da ni mogoče preveriti tudi, ali je bilo pravilno uporabljano materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Ugotovilo je, da samo kršitve ne more odpraviti, saj sodišče prve stopnje dokazov z zaslišanjem predlaganih prič sploh ni izvedlo in bi to storilo prvič pritožbeno sodišče. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje zasliši predlagane priče, ki so podale pisne izjave, kot je to predlagala tožeča stranka ter po potrebi izvede še druge predlagane dokaze. Na podlagi celovite dokazne ocene pa naj o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 155. in 165. členu ZPP. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje pritožbene stroške.