Jedro

Po določbi 39. točke 1. odstavka 2. člena ZCes-1 je zakonodajalec primeroma in zelo široko opredelil objekte za obveščanje in oglaševanje kot reklamne stolpe, panoje, table, transparentne in druge nepremične in premične nosilce, namenjene namestitvi obvestilnih in oglasnih sporočil, medtem ko se tožnik v tožbi sklicuje izključno na določila ZGO-1 v zvezi z opredelitvijo objekta, brez upoštevanja zgoraj navedene določbe ZCes-1, kar je po presoji sodišča materialno pravno zmotno. Še zlasti to velja ob ključnem, med strankama nespornem dejstvu, da je na predmetni tožnikovi prikolici nameščena tabla dimenzij 3,00m x 4,00m, polepljena z oglasnimi sporočili, četudi predmetna prikolica ni „izgrajena“ na lokaciji v tem smislu, da bi bila trajno spojena z nepremičnino

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni inšpekcijski organ ob sklicevanju na določila 6. točke 1. odstavka 118. člena in 5. odstavka 78. člena Zakona o cestah (ZCes-1, Uradni list RS, št. 109/10) ter 29. in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 43/07 in nadaljnji) z izrekom pod točko 1 naložil tožniku, da mora v odrejenem roku odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje ob regionalni cesti R3-667, odsek 1385 Zbure Mačkovec, v km 5,00-18 m, levo, s parcelnima št. 947/3 in 1534/12, k.o. ...; z izrekom pod točko 2 je določil izpolnitveni rok 15 dni po prejemu odločbe; z izrekom pod točko 3 je tožniku naložil, da mora o odpravljenih pomanjkljivostih obvestiti prvostopni inšpekcijski organ; z izrekom pod točko 4 je še odločil, da bo o stroških postopka naknadno izdan poseben sklep; z izrekom pod točko 5 pa je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe uvodoma navaja, da je inšpekcijski organ opravil inšpekcijski pregled dne 11. 7. 2011 po tem, ko je v mesecu juniju 2011 prejel prijavo. Ob inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da zadevni objekt za obveščanje in oglaševanje stoji v varovalnem pasu regionalne ceste R3-667, odsek 1385 Zbure Mačkovec v km 5,00 – 18 m, levo, večji del na parceli s št. 947/3 k.o. ..., ki je v naravi travnik 5, v lasti A.A. iz ..., in del na parceli št. 1534/12, ki je v naravi cestna parcela v lasti Republike Slovenije. Hkrati je ugotovil, da je navedeni objekt za obveščanje in oglaševanje v oddaljenosti 5,70 m merjeno pravokotno na os regionalne ceste, njegove tlorisne izmere pa so 2,70 m x 3,90 m z vertikalno tablo širine 4,00 m in višine 3,00 m, ki ima polepljeno površino iz smeri Šmarjeta na levi strani vožnje. Navedeni objekt za obveščanje in oglaševanje stoji v območju naselja, ki se označuje s prometnim znakom „naselje“ III-14, oziroma konec naselja III-15, na vznožju - podstavku pa nosi napis: „...“ iz česar je inšpekcijski organ sklepal, da gre lahko za: „B. d.o.o. ali za „C.C. s.p. Glede na to, da je bil zadevni objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen pred 1. 7. 2011, inšpekcijski organ ugotavlja, da si lastnik navedenega objekta ni pridobil predpisanega soglasja občine Šmarješke Toplice v skladu z 2. odstavkom 68. člena prej veljavnega Zakona o javnih cestah (ZC, Uradni list RS, št. 33/06 in nadaljnji), niti nima pridobljenega soglasja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje s strani upravljavca regionalne ceste, Direkcije RS za ceste v skladu s 5. odstavkom 78. člena ZCes-1. Ker je inšpekcijski organ opravil inšpekcijski pregled v skladu z 29. členom ZIN na kraju samem brez navzočnosti stranke, sedaj tožnika, mu je posredoval zaprosilo za posredovanje podatkov in zapisnik, ki ga je tožnik prejel dne 18. 7. 2011, vendar nanj ni podal nobenega odgovora. Inšpekcijski organ zato s svojo odločbo na podlagi 6. točke 1. odstavka 118. člena ZCes-1 odreja odstranitev zadevnega objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen v območju državne ceste brez predpisanega soglasja, in sicer v izvršitvenem roku, pri katerem je bila upoštevana teža kršitve in njene posledice za javni interes ob upoštevanju okoliščin, od katerih je odvisno, v kolikšnem času se lahko ob dolžni skrbnosti odpravijo nepravilnosti.

3. Pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo je tožena stranka kot drugostopenjski organ zavrnila kot neutemeljeno s svojo odločbo št. 3717-208/2011/1-0021021 z dne 8. 11. 2011. 4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja oziroma napačen sklep o dejanskem stanju. Toženi stranki v tožbi očita, da naj se v svoji odločbi ne bi opredelila do tožnikovih bistvenih pritožbenih navedb, kar onemogoča njen preizkus, češ da naj se tožena stranka ne bi opredelila do dejanskega stanja stvari, temveč le formalistično prepričevala zakon ter s tem utemeljevala, da je izpodbijana inšpekcijska odločba skladna z zakonom. Po mnenju tožnika pa je dejansko stanje napačno ugotovljeno in posledično uporabljen napačen materialni predpis, češ da se v odločbi navaja, da gre za objekt za oglaševanje in obveščanje, kar pa naj ne bi držalo. Poudarja, da gre v konkretnem primeru za homologirano vozilo – prikolico, ki ni objekt v smislu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Izpostavlja, da je „postavljena prikolica na lokaciji vozilo, ki ima vse veljavne dokumente v skladu s predpisi o registraciji motornih in priklopnih vozil“. Ker gre za funkcionalno vozno vozilo, zato po mnenju tožnika ob sklicevanju na „jezikovno razlago Zakona o graditvijo objektov ni nepremičnina, ampak premičnina in kot taka ni spojena s tlemi (torej na način, ki ne omogoča spreminjanje lege predmeta brez škode za njegovo bistvo)“, v konkretnem primeru ni potrebno soglasje po 5. odstavku 78. člena ZCes-1, ki striktno govori o „soglasju za gradnjo“. Po mnenju tožnika postavitev vozila na privatnem zemljišču ne zapade pod pristojnosti Direkcije za ceste za izdajo soglasja, saj v konkretnem primeru ni šlo za gradnjo niti za objekt v smislu ZGO-1 in na kar odkazuje določba 18. točke 1. odstavka 2. člena ZCes-1. Tožnik dodaja, da se je pri postavitvi zadevnega vozila opiral na mnenje Direkcije za ceste, iz katerega izhaja, katere pogoje je potrebno upoštevati pri postavitvi vozila. Opozarja na odločbo št. I Cp 3086/2010 v zvezi z razlikovanjem med premičnino in nepremičnino, katere bistvo je trajnost spojitve, in sicer je po definiciji objekt trajno povezan z nepremičnino in je objekt v smislu zakona šele, ko je kot tak sestavina nepremičnine. Res je, da se prikolica, ki je predmet postopka, stika s tlemi preko pomožnih stojal, ki na noben način niso povezana s tlemi, razen da je stik med tlemi in prikolico, kar pa ne pomeni trajne povezave, hkrati pa je povezana s tlemi tudi s pnevmatikami. Primeroma navaja avtomobile, ki so enako povezani s tlemi kot predmetna prikolica, ki ni niti stavba niti gradbeno-inženirski objekt, niti o tem v odločbi ni nobene opredelitve. Prikolica ni izgrajena na lokaciji, torej ni prišlo do gradbenih niti drugih del, kar bi po mnenju tožnika moralo biti v odločbi obrazloženo. Glede na navedeno je po mnenju tožnika napačno ugotovljeno dejansko stanje, „ker ne gre niti za objekt niti za gradnjo in posledično tudi napačno uporabljen materialni predpis“. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri vseh razlogih, ki jih je navedla v svoji obrazložitvi ter meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in po zakonu utemeljena, postopek pa pravilen in da je bila pravilno zavrnjena tožnikova pritožba zoper izpodbijano prvostopno inšpekcijsko odločbo.

6. Tožnik, ki mu je sodišče v vednost posredovalo odgovor tožene stranke na tožbo, v danem roku ni vložil svojega odgovora.

K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče po vpogledu tožbe s tožbenimi prilogami in odgovora na tožbo ter podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da med strankama ostaja sporno pravno vprašanje glede uporabe 6. točke 1. odstavka 118. člena ZCes-1 v konkretnem primeru.

9. Po citirani določbi 6. točke 1. odstavka 118. člena ZCes-1 pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi s poljem preglednosti ceste v nasprotju z zakonom in predpisi, ki urejajo ceste: tako med drugim Zakon o cestah (ZCes-1) z določbo 1. odstavka 75. člena prepoveduje vsakršno vzpostavljanje kakršnekoli vegetacije ali postavitve objektov, naprav in drugih predmetov, kot tudi storiti karkoli drugega, kar bi oviralo preglednost cest, križišča ali priključka v območjih nivojskega križišča državnih cest, državne ceste z občinsko cesto, z železniško progo (preglednostni prostor) ali v območju cestnih priključkov na državno cesto (pregledno polje) ter na notranji strani cestnih krivin (pregledna berma).

10. Glede obveščanja in oglaševanja ob državni cesti, za kar gre v obravnavanem spornem primeru, je zakonodajalec z določilom 1. odstavka 78. člena ZCes-1 na splošno prepovedal postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste zunaj naselja, izjeme od citiranega določila 1. odstavka 78. člena ZCes-1 pa je opredelil z določili 1., 2. in 3. alinee 2. odstavka 78. člena ZCes-1 ter s 3. odstavkom 78. člena ZCes-1, po katerem se sicer izjemoma lahko postavljajo objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju, vendar le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije, in sicer na podlagi posebnega soglasja, ki ga v skladu z določilom 5. odstavka 78. člena ZCes-1 izda Direkcija za ceste na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje iz 17. točke 1. odstavka 2. člena ZCes-1. Zakonodajalec je namreč v 2. členu ZCes-1 podrobneje opredelil pomen posameznih izrazov, ki so uporabljeni v tem zakonu: tako je med drugim opredelil tudi elaborat za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje kot strokovno-tehnični elaborat, s katerim je določena lokacija, prikaz objekta za obveščanje in oglaševanje in način njegove postavitve, opredeljena pregledna polja, preglednostni prostori cestnih priključkov in križišč, pregledne berme v območju lokacije objekta ter drugi tehnični pogoji, ki se nanašajo na objekt in njegovo lokacijo (17. točka 1. odstavka 2. člena ZCes-1).

11. Definicijo objekta za obveščanje in oglaševanje pa je zakonodajalec opredelil v 39. točki 1. odstavka 2. člena ZCes-1, kar je očitno pomotoma spregledal tožnik, ki se v tožbi zmotno sklicuje na opredelitev objekta po ZGO-1. Po določbi citirane 39. točke 1. odstavka 2. člena ZCes-1 je namreč zakonodajalec primeroma in zelo široko opredelil objekte za obveščanje in oglaševanje kot reklamne stolpe, panoje, table, transparentne in druge nepremične in premične nosilce, namenjene namestitvi obvestilnih in oglasnih sporočil, medtem ko se tožnik v tožbi (enako kot pred tem že v pritožbi inšpekcijskem postopku) sklicuje izključno na določila ZGO-1 v zvezi z opredelitvijo objekta, brez upoštevanja citirane 39. točke 1. odstavka 2. člena ZCes-1, kar je po presoji sodišča materialno pravno zmotno. Še zlasti to velja ob ključnem, med strankama nespornem dejstvu, da je na predmetni tožnikovi prikolici nameščena tabla dimenzij 3,00m x 4,00m, polepljena z oglasnimi sporočili, četudi predmetna prikolica po njegovih navedbah ni „izgrajena“ na lokaciji v tem smislu, da bi bila trajno spojena z nepremičnino, kar prav tako med strankama ni sporno, pač pa je po navedbah samega tožnika tam postavljena tako, da se stika s tlemi s pomočjo pomožnih stojal in tudi s pnevmatikami. Glede na navedeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve inšpekcijskega organa, da gre v konkretnem primeru za objekt za obveščanje in oglaševanje v smislu 39. točke 1. odstavka 2. člena ZCes-1. Zato določila ZGO-1, ki jih v tožbi obširno povzema tožnik in zanika, da bi jih on kakorkoli kršil, v konkretnem primeru sploh niso pravno relevantna, saj inšpekcijski organ prve stopnje – inšpektor za ceste tožniku niti ne očita kršitve določil ZGO-1. 12. Določila ZGO-1 so po mnenju sodišča pravno nepomembna za obravnavani primer, pač pa je relevantno določilo 39. točke 1. odstavka 2. člena ZCes-1 ob med strankama prav tako nespornem dejstvu, da je na tožnikovi prikolici (na navedeni lokaciji, ki prav tako ni sporna) nameščena tabla dimenzij 3,00 x 4,00 m, ki je bila v času inšpekcijskega pregleda dne 11. 7. 2011 polepljena z oglasnimi sporočili, torej gre za oglasno tablo površine 12,00 m2. To je odločilna dejanska okoliščina za izrečeni ukrep prometnega inšpektorja na podlagi 6. točke 1. odstavka 118. člena ZCes-1 ob nadaljnjem med strankama nespornem dejstvu, da si predhodno tožnik ni pridobil nobenega predpisanega soglasja, niti s strani Občine Šmarješke Toplice po prej veljavnem predpisu, niti soglasja Direkcije za ceste v skladu s 5. odstavkom 78. člena ZCes-1. Glede na tako ugotovljene dejanske okoliščine, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija, zato jih sodišče šteje za med strankama nesporne, je inšpekcijski organ po presoji sodišča pravilno v skladu z določili 6. točke 1. odstavka 118. člena ZCes-1 odredil odstranitev predmetnega objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v času inšpekcijskega pregleda 11. 7. 2011 stal v varovalnem pasu regionalne ceste R3-667, odsek 1385 Zbure Mačkovec, v km 5,00-18m, levo, na navedenih dveh parcelah, brez predpisanega soglasja. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava je glede na navedeno po presoji sodišča neutemeljen, dejansko stanje pa glede odločilnih dejanskih okoliščin med strankama niti ni sporno. Sodišče se v ostalem strinja z razlogi, ki sta jih pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že inšpekcijska organa prve in druge stopnje ter se nanje, da jih ne ponavlja, zgolj sklicuje na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2:

13. Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Ker tožnik zaradi zavrnitve tožbe do povrnitve stroškov ni upravičen, se sodišče tudi ni spuščalo v presojo stroškovnika, priloženega tožbi, ki se nanaša na zahtevano višino povračila stroškov.