Jedro

Izpodbijani sklep je ničen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Obveznost, ki se z izpodbijanim sklepom nalaga tožeči stranki, je pogodbena obveznost. Iz določb ZŠtip izhaja le pooblastilo za upravno odločanje pri dodeljevanju štipendij in spodbud za izobraževanje, ne pa tudi pooblastilo za upravno odločanje o povrnitvi prejetih javnih sredstev. Ker ni zakonske podlage za uvedbo upravnega postopka, tudi ni podlage za izdajo izpodbijanega sklepa v upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Regionalne razvojne agencije Posavje št. ČV04-304/2013 z dne 8. 5. 2013 se izreče za ničen.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip), Pravilnika o izvajanju enotnih Regijskih štipendijskih shem z dne 27. 6. 2012 (v nadaljevanju Pravilnik) ter Pogodbe o štipendiranju št. 39-2010/2011 ugotovila, da je tožeča stranka kot delodajalec prekinila pogodbo o štipendiranju iz štipendijskega razmerja s štipendistko A.A., vzpostavila vračilo prejetih javnih sredstev iz naslova Posavske štipendijske sheme v višini 5.943,73 EUR in odločila, da jih je tožeča stranka na račun tožene stranke dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz obrazložitve sledi, da je bila med toženo stranko kot štipenditorjem, tožečo stranko kot delodajalcem in A.A. kot štipendistko sklenjena Pogodba o štipendiranju št. 39-2010/2011, na podlagi katere je tožeča stranka v šolskem letu 2010/2011 in v šolskem letu 2011/2012 štipendistko štipendirala iz naslova Posavske štipendijske sheme. Ker po uspešnem zaključku izobraževalnega programa štipendistke ni zaposlila in s tem kršila 14. člen Pogodbe o štipendiranju, je odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Pogodbo o štipendiranju je v času njenega izvajanja v celoti izpolnjevala, pri čemer pa iz objektivnih razlogov štipendistke po končanem izobraževanju ni mogla zaposliti. Zaradi slabe gospodarske in finančne situacije je bila namreč primorana iz poslovnih razlogov odpustiti vse zaposlene delavce.

Tožbo vlaga v skladu s pravnim poukom sklepa, sicer pa meni, da sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sklep ni dokončen, ker možnost pritožbe ni bila izčrpana. Sicer pa opozarja, da je bila med strankama dogovorjena pristojnost sodišča splošne pristojnosti, kot izhaja iz 25. člena Pogodbe o štipendiranju. Sklep je zato ničen in ne more predstavljati predmeta presoje v upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila štipendija v Posavski štipendijski shemi ob pogojih za izbor delodajalcev na podlagi Javnega poziva za oddajo potreb po štipendistih za šolsko/študijsko leto 2010/2011 in vključitev v Posavsko štipendijsko shemo dodeljena na podlagi ZŠtip in Pravilnika. Sofinanciranje posrednega štipendiranja kadrovske štipendije, ki je bilo predmet konkretne pogodbe, poteka iz sredstev Evropskega socialnega sklada. Iz 14. člena pogodbe izhaja obveznost delodajalca (tožeče stranke), da s štipendistom po zaključku izobraževanja sklene pogodbo o zaposlitvi, in da je neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev. Prav tako iz 14. člena izhaja, da je delodajalec, ki štipenditorju ne vrne dolgovnega zneska v predpisanem roku, dolžan poleg glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od dneva zapadlosti do plačila. Okoliščine, ki so po navedbah tožbe povzročile nemožnost zaposlitve štipendistke, ne spadajo med razloge, zaradi katerih je po 14. členu pogodbe delodajalec oproščen vračila javnih sredstev. V zvezi s procesnimi ugovori pa poudari, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, temveč zgolj tiste, ki izpolnjujejo tako formalni kot materialni kriterij za pojem upravnega akta, kot ga definira zakon. Po formalnem kriteriju so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, po materialnem kriteriju pa akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi in so utemeljeni na normi javnega prava, ki pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča ničen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tej določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti. Po drugem odstavku pa se iz enakega razloga za ničen izreče tudi sklep, če je bilo z njim, kot je to v obravnavani zadevi, odločeno o vsebinskih vprašanjih.

Tožena stranka je kot nosilec regijske štipendijske sheme, ki ta sredstva dodeljuje v skladu s Pravilnikom, upravičenka do sredstev za spodbujanje izobraževanja in sicer do sredstev sklada za posredno sofinanciranje kadrovskih štipendij (34. in 36. člen ZŠtip). Sredstva za sofinanciranje kadrovskih štipendij v okviru enotnih regijskih štipendijskih shem se dodeljujejo pod pogoji, ki so za pridobitev sredstev določeni v javnem razpisu, ki ga objavi sklad v soglasju z ministrom, pristojnim za delo in ministrom, pristojnim za regionalni razvoj. O dodeljevanju spodbud za izobraževanje odloča sklad po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (42. in 43. člen ZŠtip). Medsebojna razmerja, pravice in obveznosti iz naslova sofinanciranja kadrovskih štipendij se uredijo s pogodbo, ki jo v primeru posrednega financiranja skleneta sklad in nosilec enotne regijske štipendijske sheme (38. člen ZŠtip). Obveznost upravičencev (RRA), izbranih v postopku javnega razpisa za sofinanciranje enotnih regijskih štipendijskih shem za šolsko/študijsko leto 2010/2011 v okviru 1. razvojne prioritete „Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti“ in 1.3. prednostne usmeritve „Študijske sheme“ Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Javni razpis) je med drugim, da na podlagi izdanega sklepa o izbiri operacije in podpisane tristranske pogodbe o sofinanciranju izvede javni razpis za podelitev štipendij v skladu z veljavnimi predpisi, sklene večstransko pogodbo o dodelitvi štipendije in v njej zaveže delodajalca, da sredstva uporablja izključno za namene, določene s to pogodbo, ter da po zaključku izobraževanja, za katerega je prejel štipendijo, s štipendistom, ki ga je štipendiral, sklene pogodbo o zaposlitvi oziroma, da zagotovi njegovo zaposlitev v regiji.

V zadevi ni spora o tem, da je bila skladno z navedenim med toženo stranko kot štipenditorjem, tožečo stranko kot delodajalcem in A.A. kot štipendistko po odločbi Komisije za štipendiranje sklenjena Pogodba o štipendiranju z dne 12. 11. 2010. Spora tudi ni, da je skladno s 14. členom pogodbe neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalca sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev za obdobje od dneva nakazila do dneva vračila v dogovorjenem načinu vračila. Če delodajalec štipenditorju dolgovanega zneska ne vrne v predpisanem roku, pa je dolžan poleg osnovnega zneska plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vračila dolgovanega zneska do dneva vračila sredstev štipenditorju. Sporna med strankama je v prvi vrsti pristojnost tožene stranke za odločanje o vračilu. Tožeča stranka namreč opozarja na 25. člen pogodbe, po katerem so stranke dogovorile pristojnost sodišča v Krškem.

Določba 25. člena Pogodbe o štipendiranju ne more vplivati na odločitev. Kaže lahko le razumevanje pravne narave obveznosti s strani pogodbenih strank. S pogodbo namreč ni mogoče upravne zadeve spreminjati v zadevo iz sodne pristojnosti in s tem posegati v predpisano delitev oblasti.

Obveznost, ki se z izpodbijanim sklepom nalaga tožeči stranki, je po presoji sodišča pogodbena obveznost, ki ni predmet upravnega odločanja. Gre za premoženjskopravni zahtevek, ki se v primeru spora praviloma uveljavlja v civilnem (pravdnem) postopku in ne z upravno odločbo. Upravni postopek se namreč lahko začne samo, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis. Takšne podlage za upravno ukrepanje v konkretnem primeru sodišče ne najde. Iz določb ZŠtip, na katerega se sklicuje tožena stranka, izhaja le pooblastilo za upravno odločanje pri dodeljevanju štipendij in spodbud za izobraževanje, ne pa tudi pooblastilo za upravno odločanje o povrnitvi prejetih javnih sredstev. Ker po navedenem ni zakonske podlage za uvedbo upravnega postopka, tudi ni podlage za izdajo izpodbijanega sklepa v upravnem postopku.

Ker je torej tožena stranka odločila v zadevi iz sodne pristojnosti, je njena odločitev nična, zato je sodišče na podlagi 68. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz izreka. Zaradi ugotovljene ničnosti odločitve, utemeljenosti drugih tožbenih ugovorov ni presojalo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožeči stranki skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila, povečan za 20% DDV.