Jedro

Če je osumljenec tuj državljan (državljan članice EU) in je bil prijet v Sloveniji zaradi suma kaznivega dejanja, je presoja pripornega razloga z vidika Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije nepotrebna.

Izrek

Zahtevi zagovornikov osumljenih K.U. in I.G. se zavrneta.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljena I.G. in K.U. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj prikrivanja po prvem in tretjem odstavku 221. člena KZ ter ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ odredil pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od pridržanja od 23.6.2008 od 9.40. ure dalje. Z istim sklepom je zavrnil predlog osumljenih G. in U. za določitev varščine. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbi zagovornikov osumljenih G. in U. zavrnil kot neutemeljeni.

Zoper pravnomočni sklep sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika osumljenih U. in G., prvi „iz vseh razlogov 420. člena ZKP“, drugi pa iz razloga „bistvenih kršitev kazenskega postopka“. Oba predlagata, da naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, osumljenca izpusti na prostost in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo zagovornika osumljenega U. navaja, da ima zahteva po vsebinski plati sicer prav, da sklep zunajobravnavnega senata nima razlogov o vseh pritožbenih navedbah in hkrati poudarja, da zaradi odločanja o varščini ni dopustno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo zagovornika osumljenega G. ugotavlja, da so nasprotne podatkom spisa trditve zahteve, da zunajobravnavni senat ni ocenjeval navedb v zagovoru osumljenega, da ima družino in podjetje v Romuniji, zato je očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, neupravičen. Oba vrhovna državna tožilca predlagata zavrnitev vloženih zahtev.

Odgovora sta bila poslana osumljencema in njunima zagovornikoma, ki pa se o njih niso izjavili.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vložnika zahtev sklepu zunajobravnavnega senata očitata, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Po navedbah zagovornika osumljenega U. se senat naj ne bi opredelil do pritožbenih navedb, da ponujena varščina, ki naj bi jo preiskovalni sodnik neutemeljeno zavrnil, izpolnjuje zakonske kriterije po prvem odstavku 197. člena ZKP. Zagovornik osumljenega G. pa trdi, da pritožbeni senat ni ocenil pritožbenih navedb, da ima osumljenec družino in podjetje v Romuniji in da ima Republika Slovenija možnost zoper osumljenca odrediti „evropski priporni nalog“. Nobena od zatrjevanih procesnih kršitev ni podana.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je zoper osumljenca odredil pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in hkrati zavrnil predlog osumljenih U. in G. za sprejem varščine v višini 10.000 EUR oziroma 15 do 20.000 EUR, ker je ocenil, da sta prenizki glede na vrednost obeh vozil, ki sta predmet kaznivega dejanja prikrivanja in družbeno nevarnost obravnavanih kaznivih dejanj. Ocenil je, da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka, zunajobravnavni senat pa je odločitev preiskovalnega sodnika potrdil kot pravilno in zakonito.

Po drugem odstavku 202. člena ZKP, ki določa vsebino sklepa o odreditvi pripora, mora obrazložitev sklepa, (poleg utemeljenega suma in pripornega razloga) navesti tudi razloge, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za potek postopka (in varnost ljudi). Ta pogoj sodišče presoja v povezavi z ustavnim načelom sorazmernosti, pri čemer tehta, ali je mogoče cilj doseči z ukrepom milejše narave in ali je ukrep uravnotežen oziroma prilagojen teži konkretnega očitanega kaznivega dejanja in v razumnem sorazmerju z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, katerega je obdolženec osumljen.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat opravila presojo pripora tudi po navedenih kriterijih in jo primerno obrazložila. Preiskovalni sodnik obrazloženo ugotavlja obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in ocenjuje, da navzočnosti osumljencev ni mogoče zagotoviti z nobenim milejšim ukrepom, tudi ne s predlagano varščino (kot omejitvenim ukrepom, s katerim je mogoče nadomestiti odrejen pripor), ker je ta prenizka.

Zunajobravnavni senat pa je v obrazložitvi sklepa (stran 2) povzel pritožbene navedbe zagovornika osumljenega U., ki se nanašajo na varščino in obrazloženo pritrdil razlogom preiskovalnega sodnika glede pripornega razloga begosumnosti, strinjal pa se je tudi z oceno o neogibnosti pripora za potek postopka. Čeprav se ni izrecno opredelil do pritožbenih navedb glede varščine, pa je po mnenju Vrhovnega sodišča tudi na opisan način zadostil procesnim standardom obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP). Iz obrazložitve sklepa namreč določno izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanil, strinjal se je z obrazložitvijo sklepa preiskovalnega sodnika. Z ugotovitvijo in obrazložitvijo neogibnosti pripora pa je posredno izrazil tudi (negativno) stališče senata do predloga obrambe za izrek milejšega ukrepa.

Vrhovno sodišče se je omejilo na preizkus zahteve zagovornika osumljenega U. le v obsegu, kolikor sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z varščino in ugotovilo, da pritožbeni očitek ni utemeljen. Pravilno namreč ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da se zahteva v veliki večini nanaša na okoliščine, ki se navezujejo na varščino in da zaradi odločbe o varščini zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna, saj je v tej fazi postopka omejena le na odločanje o priporu (4. odstavek 420. člena ZKP).

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat v obrazložitvi povzel pritožbene navedbe zagovornika osumljenega G. in ugotovil, da so bile pri ugotavljanju pripornega razloga upoštevane tudi osebne okoliščine, na katere se sklicuje pritožnik (zaposlitev, starševstvo, premoženje), in ki po oceni pritožbenega senata na obstoj pripornega razloga ne vplivajo. Zato je po mnenju Vrhovnega sodišča tudi ta očitek procesne kršitve neutemeljen.

Oba vložnika se v zahtevah sklicujeta tudi na „evropski priporni nalog“ in s tem v zvezi izpodbijanemu sklepu očitata, da nima ustreznih razlogov, oziroma da so ti pavšalni, s čimer smiselno izpodbijata priporni razlog begosumnosti.

Cilj zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (Uradni list RS, št. 102/2007 z dne 9.11.2007), ki med drugim ureja tudi evropski nalog za prijetje in predajo (nalog) je pospešitev in poenostavitev izročanja (ekstradicije) oseb med državami članicami Evropske Unije (EU). V zakonu (12. točka 7. člena) je nalog opredeljen kot odločba, ki jo izda pravosodni organ države članice z namenom, da bi druga država članica prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka... Osumljena U. in G. sta državljana Romunije, ki je članica EU in sta bila prijeta na ozemlju Republike Slovenije zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj prikrivanja in ponarejanja listin. V postopku pred našim sodiščem je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se zoper osumljenca odredi pripor. Zato je v taki procesni situaciji presoja pripornega razloga begosumnosti z vidika možnosti, ki jih daje omenjeni zakon v zvezi s prijetjem in predajo oseb pravno nepomembna oziroma nepotrebna, očitki procesnih kršitev pa brez podlage.

Ker sta po navedenem zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).