Jedro

Izpostavljeni del popravka ni zgolj obroben del predlaganega popravka, kot skuša prikazati pritožnica, temveč odpira dve, s prispevkom povsem nepovezani temi, ki ne predstavljata odziva na pomanjkljivo, popačeno ali napačno informacijo, temveč ju je tožeča stranka (iz razloga, ki so lahko znani samo njej) skušala "odpreti" v okviru uveljavljanja svoje ustavne pravice. Ker to ni namen ne ustavne pravice iz 40. člena URS niti ureditve po ZMed, je tožena stranka upravičeno odklonila njegovo objavo. Ustavno neskladno razlago bi predstavljalo ravno ravnanje, ki ga v ponuja pritožnica - siljenje medija v objavo popravka, ki v določenem delu odpira teme, ki niso bile predmet prispevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka, saj je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ne ustreza pojmu popravka v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZMed, zato je podan odklonilni razlog po prvi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

(2) Tožeča stranka v pritožbi najprej navaja relevantno zakonodajo, povzame sporni prispevek tožene stranke in predlagano vsebino popravka. V nadaljevanju kot bistveno navaja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da njena zahteva ni utemeljena, ker se del besedila ne nanaša na objavljene informacije in je zato podan odklonilni razlog. ZMed ne predpisuje izrecno, da je objavo popravka dopustno odkloniti tudi v primeru, ko se le del zahtevanega popravka ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba. Sodišče se pri tem sklicuje na 27. člen ZMed, vendar takšna razlaga v primerih, kot je obravnavani, ni ustavno skladna, saj na nesorazmeren način posega v ustavno zagotovljeno pravico do popravka (40. člen URS). Pravico je na podlagi 15. člena URS mogoče omejiti samo s pravicami drugih oziroma če prestane test sorazmernosti, ki ga povzame in sklicuje na odločbo US RS, št. U-I-137/93 z 2. 6. 1994. V obravnavanem primeru le dva stavka ne izpolnjujeta pogojev po ZMed, zato zavrnitev ni ne nujna ne potrebna ne sorazmerna. Poleg tega predstavljata manjši, obrobni del zahtevka (tri vrstice v primerjavi s šestnajstimi), pri čemer zahtevka ne obremenjujeta pretirano in ne spreminjata druge vsebine. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče, ne izhaja iz sodne prakse. Iz sodbe VS RS II Ips 258/2013, na katero se sklicuje sodišče, izhaja, da je sodišče presojalo, ali popravek kot celota ustreza merilom, ki jih predpisuje ZMed, pri čemer je sodišče pravilnost izpodbijanega stališča potrdilo, ker bistveni del besedila popravka ni izpolnjeval pogojev. Enako izhaja iz sodbe II Ips 262/2013, kjer je neustrezni del predstavljal najobsežnejši del popravka. Tudi v zadevi I Cp 1358/2017 je sodišče ugotovilo, da popravek v pretežnem delu ne zanika navedb iz besedila. V odločbi I Cp 2403/2015 pa je sodišče izrecno poudarilo, da mora popravek kot celota res izpolnjevati pogoje za objavo, a tega stališča ni mogoče razlagati atomistično in dobesedno. V nadaljevanju graja stališče sodišča prve stopnje, da popravek tudi sicer ne izpolnjuje pogoja iz četrtega odstavka 26. člena ZMed. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da bi morala prizadeta oseba poleg zanikanja navesti še okoliščine, ki bi posamezne informacije dopolnjevale. Takšno stališče je arbitrarno. Tako stališče se občasno res pojavlja v sodni praksi, vendar tudi iz zadeve, na katero se sklicuje sodišče (II Ips 36/2011), izhaja, da ni mogoče izključiti, da bo v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje novinarskega sporočila. Ali je vsebina popravka taka, da bo dosegla svoj namen, je vselej odvisno od konkretnih okoliščin primera? S tem pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, zato je podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da popravek sploh ni vseboval zanikanja oziroma dopolnjevanja navedb, je napačen in v nasprotju s podatki iz spisa, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da popravek ne zanika ključne informacije. Kako drugače, kot je storila, bi lahko tožeča stranka pavšalno navedbo avtorice zanikala, ni jasno. Golih špekulacij tožeča stranka ne more zanikati drugače, kot je to storila, in s pojasnilom, da so bili roki podaljšani iz upravičenih razlogov in v skladu z zakonom. Sklepno graja še stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v popravku navesti konkretne podatke v zvezi z velikostjo vrečk, v nasprotju s pravico do popravka, katere bistvo je v tem, naj se sliši tudi druga stran. Normativna hipoteza 40. člena URS ne predvideva, da bi moralo biti obvestilo, na katerega se popravek nanaša, netočno ali neresnično. Institut pravice do popravka materialne resnice sploh ne obravnava na ta način, temveč gre za metodo: tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem vprašanju izrazi na enak način (II Ips 71/2015). Gre za individualno pravico civilnopravne narave, s katero prizadeti varuje svoje interese. Z navedbo, da je bil edini razlog za razveljavitev razpisa ta, da nihče od ponudnikov ni zadostil razpisnim pogojem, z zanikanjem dejstva, da se vrečke dosedanjega dobavitelja niso spreminjale, in z dodatnim pojasnilom, da avtorica prispevka ni imela na razpolago vrečk, ki so bile priloženo razpisni dokumentaciji, je tožeča stranka zadostila vsebinskim zahtevam pojma popravek iz četrtega odstavka 26. člena ZMed. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

(3) Pritožba ni utemeljena.

(4) Pritožbeno sodišče lahko pritrdi pritožničinim izvajanjem o pomembnosti pravice do popravka ter ustavnopravni razlagi te pravice, ki jo tožeča stranka ponuja zlasti v sklepnem delu svoje pritožbe. Pritožnica znotraj pritožbenih navedb tudi pravilno opozori na srž tovrstnih pravd: da je vselej od konkretnih okoliščin primera odvisno, ali je vsebina popravka taka, da bo dosegla svoj namen. A tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vsebina predlaganega popravka, ki je zajeta v tožbenem tenorju, tem kriterijem ne zadošča. (5) V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZMed mora medij popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Sodna praksa je zato že večkrat poudarila stališče, da morajo biti vsi zakonski pogoji za objavo popravka podani glede celotnega zahtevanega popravka, saj ga ni možno drobiti oziroma cepiti na dele, ki določbam ZMed ustrezajo, in na tiste, ki jim ne. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da je sodna praksa že tudi relativizirala to stališče, češ da ga ni mogoče razlagati atomistično, temveč po njegovem smislu.1 Vendar pa se ravno to v obravnavanem primeru obrne proti pritožnici.2

(6) Pritožbeno sodišče soglaša z uvodnimi razlogi izpodbijane sodbe (12.6 točka obrazložitve), da zadnja dva stavka predlaganega popravka, ki se glasita „Moj mandat pa bo v bodoče sredstva namenim izobraževanju potrebe po ločevanju odpadkov. V ta namen bo še posebej izvajal nagrajevanje šol in otrok, ki bodo v aktivnostih sodelovali.“, popolnoma izven konteksta objavljenega prispevka, na katerega se popravek nanaša. Prispevek niti posredno ne govori na povezavo odpadkov (kar sicer je tema prispevka) z izobraževalnimi vsebinami (šole, otroci …). Poleg tega je tožbo vložila tožeča stranka, ki je pravna oseba, zato ni jasno, čigav mandat (sporna aktivna legitimacija) bo v bodoče sredstva namenim izobraževanju potrebe po ločevanju odpadkov ter v ta namen izvajal tudi nagrajevanje šol in otrok. Kako naj bi zgoraj povzeti del predlaganega popravka zanikal, popravljal ali vsaj z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe o za tožečo stranko prirejenem javnem razpisu (kar je temeljni očitek prispevka), ni jasno in tega niti pritožnica ne skuša pojasniti. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zahtevani popravek v tem delu na nosilna sporočila spornega članka ne odziva oziroma da sploh ne predstavlja popravka spornega članka.

(7) Pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za objavo popravka, mora sodišče vselej izhajati iz namena ustavne pravice do popravka. Relevantno polje presoje je na eni strani začrtano s pravico tistega, ki mu je bila zaradi objavljenega obvestila prizadeta pravica ali interes, da od odgovornega urednika zahteva brezplačno objavo njegovega popravka objavljenega obvestila, na drugi strani pa je začrtano z interesom javnosti, da se med stališči novinarja in predlagateljem popravka vzpostavi logičen diskurz, ki bo bralcu omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku.3 Ko sodišče odloča o takšnem tožbenem zahtevku, mora imeti pred očmi konflikt med dvema ustavnima pravicama – pravico do popravka iz 40. člena Ustave in svobodo izražanja iz 39. člena Ustave. Ti pravici v sodni praksi sodišče pogosto ustrezno uravnoteži z ozaveščenjem stališča, da pravica do popravka ni pravica dostopa do medija, pravica, da prizadeta oseba pove “karkoli ji leži na duši“ in je od blizu ali daleč povezano s sporno temo.4 Izpostavljeni del popravka ni zgolj obroben del predlaganega popravka, kot skuša prikazati pritožnica, temveč odpira za dve, s prispevkom povsem nepovezani temi, ki ne predstavljata odziva na pomanjkljivo, popačeno ali napačno informacijo, temveč ju je tožeča stranka (iz razloga, ki so lahko znani samo njej) skušala „odpreti“ v okviru uveljavljanja svoje ustavne pravice. Ker to ni namen ne ustavne pravice iz 40. člena URS niti ureditve po Zmed, je tožena stranka upravičeno odklonila njegovo objavo. Ustavno neskladno razlago bi predstavljalo ravno ravnanje, ki ga v ponuja pritožnica – siljenje medija v objavo popravka, ki v določenem delu odpira teme, ki niso bile predmet prispevka.

(8) Ker že povedano zadostuje za zavrnitev pritožbe, višje sodišče na ostale pritožbene trditve ne bo odgovarjalo, saj za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(9) Pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2403/2015 s 16. 9. 2015. 2 V zgoraj navedeni osebi je sodišče prve stopnje dopustilo objavo popravka, pritožbo pa je vložil medij, ki se ni strinjal z objavo, češ da popravek ne ustreza kriterijem, vendar je bil pri tem pretirano drobnjakarski. 3 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2015 z 11. 6. 2015 in II Ips 301/2015 s 17. 12. 2015. 4 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1809/2016 s 4. 7. 2016.