Jedro

Ker se v pogojni obsodbi zaporna kazen ne izreče, temveč le določi, je treba pritožbo v smislu četrtega odstavka 368. člena ZKP napovedati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. O krajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo obsojena A. Š. in F. O. spoznalo za kriva, da sta storila, A. Š. kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojeni F. O. pa pomoč h kaznivemu dejanju lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ je obema obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obsojenemu A. Š. na podlagi drugega odstavka 133. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora ter upoštevajoč kazen tri mesece zapora po pravnomočni pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Kopru I K 46196/2010 z dne 11. 1. 2011, katero ni preklicalo, določilo enotno kazen osem mesecev zapora. Obsojenemu F. O. je na podlagi drugega odstavka 133. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, odločilo pa je še, da se obe v pogojni obsodbi določeni kazni ne bosta izvršili, če obsojeni A. Š. v preizkusni dobi dveh let, obsojeni F. O. pa v preizkusni dobi enega leta, ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obema obsojencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom oziroma plačilnim nalogom. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pritožbo obsojenega A. Š. kot nedovoljeno zavrglo, pritožbo obsojenega F. O. pa kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obema obsojencema je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega dela postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojeni A. Š. in v njej izrecno ne uveljavlja nobenega izmed zakonskih razlogov za to izredno pravno sredstvo, navaja pa, da je v prvostopenjski sodbi veliko bistvenih kršitev KZ in ZKP, višje sodišče pa teh napak ni zazrlo, temveč je njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Prvostopenjsko sodišče naj bi nepravilno preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Kopru I K 46196/2010 z dne 11. 1. 2011, dejansko stanje naj bi ne bilo pravilno ugotovljeno, v konkretnem postopku pa je bilo obravnavano tudi kaznivo dejanje iz leta 2000, za katero je že bil obsojen in katerega pregon je že absolutno zastaran. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane prvostopenjske sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in jo je treba zavrniti. Drugače kot to navaja zahteva, meni, da sodišče zatrjevanih kršitev ni zagrešilo. Posplošenih navedb o kršitvah zakona, s katerimi poskuša obsojenec posredno zgolj izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, tudi ni mogoče preizkusiti. Zahteva se ukvarja tudi z vlagateljevim videnjem dokaznega postopka, ki je pripeljal do zanj neugodne odločitve, v tem delu ne more uspeti, saj zahteve ni dopustno vložiti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Obsojenec v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izraža nestrinjanje z njenimi stališči ter vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Ker se v pogojni obsodbi zaporna kazen ne izreče, temveč le določi, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zmotno meni, da mu je bila izrečena zaporna kazen in zato napoved pritožbe v smislu četrtega odstavka 368. člena ZKP ni bila potrebna. Vložnik bi moral pritožbo napovedati, o čemer je bil izrecno poučen kot izhaja iz razpravnega zapisnika z dne 7. 10. 2011 ter iz njegove vloge z dne 8. 10. 2011, vendar je po razglasitvi sodbe in danem pravnem pouku o pravici do pritožbe oziroma dolžnosti napovedi pritožbe izjavil, da se pravici do pritožbe odpoveduje. Ker se po določbi petega odstavka 368. člena ZKP odpoved pravici do pritožbe ne more preklicati, je po stališču Vrhovnega sodišča pravilno ravnanje pritožbenega sodišča, ki vložnikovega smiselnega preklica odpovedi pravice do pritožbe ni upoštevalo ter njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 390. člena ZKP. Zato vložnik z neutemeljenim zatrjevanjem kršitev določb 368. člena ZKP neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vložnik nadalje neutemeljeno navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče s preklicem pogojne obsodbe zaradi obravnavanega novega kaznivega dejanja kršilo kazenski zakon v smislu 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru I K 46196/2010 z dne 11. 1. 2011, ki je postala pravnomočna 20. 1. 2011, s katero je obsojencu za dve kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ določilo enotno kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta predvsem ni preklicalo. Ker pa je tudi za obravnavano novo kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo ter obsojencu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ ter drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje ter določilo novo preizkusno dobo, ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu, kot zmotno meni obsojenec. Če namreč sodišče razširi pogojno obsodbo tudi na novo kaznivo dejanje, določi v njej eno samo kazen, poleg tega pa tudi določi novo preizkusno dobo.

8. Z nadaljnjimi navajanji, da sodišče v izpovedbah prič I. G. in oškodovanega S. B. ni našlo nesoglasij oziroma nasprotij, ki bi njuni izpovedbi prikazali kot neverodostojni, pa bi jih moralo, vložnik po vsebini oporeka dejanskemu zaključku sodišča ter se ukvarja z njegovim lastnim videnjem dokaznega postopka, ki je pripeljal do zanj neugodne odločitve. Ker pa s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uspeti.

9. Obsojenec v nadaljevanju uveljavlja še kršitev določb 82. člena KZ, ki se nanašajo na zakonsko rehabilitacijo in izbris obsodbe iz kazenske evidence. Z navajanji, da obsodbe za kazniva dejanja iz let 1985 in naslednja niso izbrisane iz kazenske evidence, čeprav naj bi se za njihov izbris že stekli zakonski pogoji, vložnik niti ni izkazal, kako naj bi zatrjevana nepravilnost vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter s tem ni zadostil zahtevi po minimalni določenosti in obrazloženosti uveljavljanja kršitve zakona. Zato Vrhovno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

10. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.