Jedro

Ugovori, ki jih tožnik strne v več vsebinskih sklopov, niso vsi taki, ki pomenijo varstvo tožnikove osebne, neposredne in pravne koristi. Tožnik namreč uveljavlja neskladnost s prostorskim aktom glede določbe o časovni omejitvi ohranjanja dvorane; glede nezadostne opredelitve obstoječega objekta, ki je predmet legalizacije, in s tem povezano vprašanje podlage za sočasno odločanje o širitvi objekta; glede neusklajenosti širitve objekta z določbami odloka ter glede vrste dopustnih dejavnosti v objektu, v okviru navedenega pa tudi skladnost s pogoji o številu parkirnih mest ter o dovoljeni stopnji hrupa. Svoj pravni interes za takšne ugovore pa utemeljuje z navedbami, da se z legalizacijo obravnavanega objekta na obstoječi lokaciji ohranja neustrezno stanje, ki otežuje oziroma onemogoča realizacijo z odlokom predvidenih programov na celotnem območju odloka in s tem krni funkcionalna izraba zemljišč v njegovi lasti. Navaja tudi, da je dvorana v času obratovanja zaradi pomanjkljive in neprilagojene prometne infrastrukture vir škodljivih imisij, ki segajo na njegova zemljišča, med drugim v obliki neurejenega mirujočega prometa in prekomernega hrupa.

Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da v izpodbijani odločbi ni ustrezno pojasnjeno, niti odgovorjeno na njegove navedbe, s katerimi zgolj z vidika izvajanja športne dejavnosti trdi, da bi moral biti objekt glede na to, da je v projektni dokumentaciji oziroma izreku gradbenega dovoljenja opredeljen kot športna dvorana, tudi pri izračunu potrebnega števila parkirnih mest obravnavan kot dvorana, ne pa kot športna površina s prostori za gledalce.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 351-53/2014-92 z dne 5. 10. 2015 se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorju A., d. o. o. na zemljišču parc. št. 877/4 k. o. ... dovolil novogradnjo „večnamenske športne dvorane“ z označbo po enotni klasifikaciji vrst objektov 12650, 12301 in 12112, ki je zahteven objekt. Objekt je sestavljen iz športne dvorane, tehničnega aneksa na SZ strani dvorane, aneksa k športni dvorani na JV strani in letnega vrta ob aneksu. V izreku je med drugim še določeno, da bo športna dvorana etažnosti P + delno N in bo namenjena za izvajanje izključno različnih športnih dejavnosti s pripadajočimi prostori, ne pa glasbenim prireditvam in koncertom. V dvorani bodo nameščene tribune za 352 gledalcev. Dvorana bo krita z ločno streho iz termomembrane. Dovoz in dostop do objekta in dveh parkirišč s 15 in 68 parkirnimi mesti bo urejen preko dveh novih cestnih priključkov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre za poseg na območju Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu območja D 02/3 – Šolski center Zlato Polje (v nadaljevanju Odlok) v območju ZN D 02/3 - Šolski center Zlato polje, ki je namenjeno razvoju univerzitetnega in srednješolskega središča Gorenjske. Dopusten je tudi razvoj obstoječe energetske infrastrukture ter pripadajočih oziroma kompatibilnih športnih in rekreativnih dejavnosti. Na vzhodnem in zahodnem delu območja, ki predstavlja stik z mestnima vpadnicama, pa se poleg možne družbene dejavnosti določa tudi poslovno-trgovsko dejavnost in stanovanja ob hkratnem zagotavljanju zadovoljivega koridorja cestnega in zelenega obcestnega prostora izobraževalni dejavnosti. Toženka navaja, da se obravnavani objekt nahaja v funkcionalni celoti FC P5, v kateri je dovoljena začasna ohranitev obstoječega objekta ledne dvorane z aneksom, ter da za navedeno celoto ni predpisan enoten koncept prostorske ureditve, saj je ledna dvorana prostorsko dejstvo. Južni del zemljišča s parc. št. 877/4 k. o. ..., kot pripadajočega zemljišča k stavbi, je uvrščen delno v funkcionalno enoto FC Z1 (območje pretežno zelenih parkovnih ureditev) in delno v FC I (območje prometnih ureditev).

3. Iz odločbe še izhaja, da sta v funkcionalni celoti FC P5, ki je sicer namenjena novogradnjam, določena dva objekta z možnostjo izvedbe garažne kleti, pri čemer prvi izmed njiju, zahodni z oznako 5A, predstavlja obstoječo ledno dvorano z aneksom in možnimi dodatnimi programi. Dovoljena je prenova, dozidava in nadzidava posameznih delov oziroma celote obstoječe stavbe. Ohranitev obstoječega objekta je dovoljena najdlje do 31. 12. 2035, torej naj bi bila dovoljena tudi novogradnja celotnega objekta. Navedeni posegi so dovoljeni skladno z določili drugih delov Odloka, ki se nanašajo na obstoječo gradnjo. V primeru kasnejše nadomestitve obstoječe stavbe je treba upoštevati z grafičnim delom opredeljene gradbene linije in določila v zvezi z mirujočim prometom. Obstoječi objekt je maksimalnih tlorisnih dimenzij 87,56 x 38 m, maksimalne etažnosti P+1 z maksimalno višino slemena nad terenom 13,46 m in ne presega maksimalno predpisanega tlorisnega gabarita, ki velja za objekt vključno z dozidavami. Parkirna mesta za ledno dvorano bodo zagotovljena na nivoju terena, kar je v tej funkcionalni enoti izjemoma dovoljeno prav za ledno dvorano. Večnamenska ledna dvorana bo namenjena le športnim dejavnostim, aneks pa trgovini in gostinstvu. Za obravnavani objekt pogoji za arhitektonsko oblikovanje, ki jih 8. člen Odloka določa za funkcionalno enoto FC P5, izjemoma ne veljajo. Obravnavani projekt ne načrtuje prostorske širitve obstoječe stavbe. Glede na namembnost oziroma dejavnost je za objekt skupaj potrebnih 81 parkirnih mest, zagotovljenih pa jih bo 83. Po 25. členu Odloka bo obravnavano območje po izgradnji spadalo v območje III. stopnje varstva pred hrupom. Iz priložene strokovne ocene obremenitve okolja izhaja, da izračunani kazalci hrupa v dnevnem, večernem, nočnem in celodnevnem obdobju ne presegajo mejne vrednosti kazalcev hrupa za območje IV. oziroma III. stopnje varstva. Celotna prostorska ureditev predstavlja prvo fazo ureditve in jo je treba odstraniti do 31. 12. 2035. 4. Izpodbijana odločba še obširno povzema navedbe stranskih udeležencev, to je tožnika in B.B., ter odgovore investitorja. Povzema tudi pripombe, ki sta jih stranska udeleženca podala na oceno hrupa, in odgovore izdelovalca te ocene. V okviru odgovorov na pripombe obeh stranskih udeležencev, ki po oceni organa presegajo njun pravni interes, vezan na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju, odgovarja, da stranska udeleženca poleg svoje ves čas ščitita tudi javno korist, ki se nanaša na umestitev gradnje v prostor, njeno arhitektonsko oblikovanje, komunalno oskrbo in skladnost s pogoji prostorskega akta, kar niso vprašanja vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju, temveč interes širše javnosti. Odgovarja še, da se postopek legalizacije ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja za novo gradnjo in je namenjen preizkusu dovoljenosti gradnje, ki temelji izključno na projektni dokumentaciji. Z odločbo o gradbenem dovoljenju se gradnja predvidenega objekta dovoljuje, ne more pa se nečesa prepovedovati. S tem, ko je normodajalec predpisal maksimalne gabarite, je že v naprej predvidel dopustnost dimenzijsko večjega objekta. Ker Odlok ne predpisuje arhitekturnega oblikovanja objekta, je izdelovalec dokumentacije dolžan slediti trenutno veljavnim predpisom glede vgrajenih materialov. V odločbo ni zapisal pogoja, da se ledna dvorana lahko ohrani na obstoječi lokaciji najdlje do konca leta 2035, saj sicer „ne bi sledil in zadostil“ določbam 71. člena ZGO-1, hkrati pa bi odločal mimo investitorjevega zahtevka, ki za odstranitev ni zaprosil. Neskladje aktov lokalne skupnosti z zakonom in ustavo se rešuje v postopku pred Ustavnim sodiščem. Sklicuje se še na 8. točko 29. člena Odloka glede sporazuma lokalne skupnosti, zainteresiranih lastnikov in investitorjev v zvezi s časovno omejeno ohranitvijo in kasnejšo selitvijo ledne dvorane na drugo lokacijo ter navaja, da te določbe investitorja obvezujejo, da bo poskrbel tudi za pridobitev gradbenega dovoljenja za odstranitev obravnavanega objekta. Potrebno število parkirnih mest in ocena hrupa sta prilagojena dopustnim dejavnostim, kot so navedene v projektni dokumentaciji. Če bo investitor kasneje želel objekt uporabljati tudi za druge dejavnosti, kot npr. glasbene prireditve in koncerte, kar bi po Uredbi o klasifikacij vrst objektov in objektih državnega pomena pomenilo stavbo za kulturo in razvedrilo, bo moral v skladu s petim odstavkom 4. člena ZGO-1 pridobiti gradbeno dovoljenje za spremenjeno namembnost objekta, sicer bo v prekršku. Glede predloga za postavitev izvedenca, ki bi izdelal strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom, bi stranka morala predložiti dokaze, ki bi potrjevali njene trditve, česar pa ni storila. To ni bilo strojeno niti s predložitvijo mnenja prof. dr. C.C., saj ne gre za elaborat, izdelan skladno s stroko in veljavnimi predpisi, ki bi dokazoval nasprotno od predloženega v projektni dokumentaciji.

5. Toženka je zavrnila pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ki sta ju vložila tožnik in B.B. 6. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povračilo stroškov upravnega spora. V tožbi opisuje potek dosedanjih postopkov v zvezi z gradnjo obravnavanega objekta. Toženki očita, da je o njegovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo glede na kompleksnost zadeve odločila hitro in da ni odgovorila na pritožbene navedbe. Izpodbijana in drugostopenjska odločba naj ne bi vsebovali obrazložitve, katere so tiste navedbe, s katerimi tožnik ne varuje svoje pravne koristi. S posplošenim sklicevanjem naj bi bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, saj se organ s tem izogiba vsebinskemu odgovoru na pritožbene navedbe. Navaja, da mu je bila pravna korist priznana v postopku legalizacije večnamenske športne dvorane. Ohranjanje obstoječega stanja naj bi oteževalo oziroma onemogočalo realizacijo programov, predvidenih z zazidalnim načrtom, s čimer se krni funkcionalna izraba njegovih zemljišč. Dvorana naj bi bila v času obratovanja zaradi pomanjkljive prometne infrastrukture, ki ni prilagojena obremenitvam, in montažne gradnje vir škodljivih imisij na njegovih zemljiščih, med drugim v obliki neurejenega mirujočega prometa in prekomernega hrupa. Trdi, da okrnjena možnost rabe zemljišč in s tem prizadetost njegovih pravnih koristi obsega najmanj dva sklopa ugovorov, ki se nanašajo na neskladnost gradnje s prostorskim aktom ter nestrokovnost in nezakonitost dela projektne dokumentacije, ki obravnava obremenitve okolja s hrupom. Navaja, da je bila večnamenska športna dvorana zgrajena v posledici kaznivega dejanja in da nihče ne more obdržati koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, obravnavani postopek pa naj bi bil namenjen temu, da investitor vnovič pridobi korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem.

7. Uveljavlja, da je toženka zmotno uporabila določbe Odloka in njegove obvezne razlage, ki za ledno dvorano dovoljuje gradnjo (legalizacijo) objekta, njegove dozidave in nadzidave, rekonstrukcije, vzdrževanje ipd., vse v smislu funkcioniranja objekta in dejavnosti do najdlje 31. 12. 2035. Trdi, da Odlok in Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) organu ne dajeta podlage, da ne upošteva te določbe prostorskega akta. Če pa organ na podlagi predpisov, na katere je vezan, ne more izdati zakonitega dovoljenja, ga ne sme izdati. Organ naj bi svojo odločitev zmotno utemeljeval s tem, da bi bila določitev roka za odstranitev objekta mimo zahtevka, ter se skliceval na sporazum v zvezi s časovno omejeno ohranitvijo in kasnejšo selitvijo ledne dvorane. Trdi, da je tak sporazum neobstoječ oziroma da ni njegova stranka, in nasprotuje razlagi, da Odlok investitorja zavezuje k pridobitvi gradbenega dovoljenja za odstranitev objekta.

8. Nadalje navaja, da Odlok ne omogoča preverjanja skladnosti s prostorskim aktom v smislu 1. točke pravega odstavka 66. člena ZGO-1. Raba pridevnika „obstoječi“ naj bi namreč kazala, da je predmet legalizacije izključno objekt športne dvorane v stanju, v kakršnem je obstajal ob uveljavitvi Odloka, vendar pa ta akt ne opredeljuje stanja objekta na dan uveljavitve Odloka, ampak ga opredeljuje le z maksimalnimi tlorisnimi in vertikalnimi gabariti, ki jih objekt z morebitnimi naknadnimi dozidavami in nadzidavami ne sme preseči. Odlok naj bi objekt ledne dvorane obravnaval kot „prostorsko dejstvo“, izvzel iz enotne prostorske ureditve in dovolil njegovo legalizacijo glede na dejansko stanje ob svoji uveljavitvi. Zato naj bi bilo bistveno, da dokumentacija odraža dejansko stanje ob uveljavitvi Odloka. Ker pa naj ne bi bil narejen posnetek stanja v navedenem trenutku, organ ni preveril skladnosti projekta z Odlokom oziroma je to opravil le delno. Na to naj bi kazal sam izrek odločbe, iz katere se ne da razbrati, ali in v kolikšnem obsegu se dovoljuje gradnja (legalizacija) že zgrajenega objekta skladno z Odlokom, ali in v kolikšnem obsegu se z odločbo „legalizirajo“ naknadne spremembe objekta po uveljavitvi Odloka ter ali in v kakšnem obsegu se z odločbo dovoljuje gradbena dela (dozidave), ki šele bodo izvedena na podlagi izpodbijane odločbe. Vse navedene situacije naj bi bile v izpodbijani odločbi „pomešane v kaotično celoto“, s čimer se „na stežaj odpira vrata hudim zlorabam na škodo pravic lastnikov sosednjih zemljišč“. Trdi tudi, da organa nista odgovorila na ugovore glede dovoljenega obsega legalizacije. Že to, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sedaj dovoljena gradnja 83 parkirnih mest, medtem ko je upoštevaje razveljavljeno gradbeno dovoljenje z dne 23. 4. 2007 imel objekt ob uveljavitvi Odloka 58 obstoječih parkirnih mest, pa kaže, da izpodbijana odločba poleg legalizacije z Odlokom nedefiniranega stanja na dan njegove uveljavitve dovoljuje širitev objekta, kar je v nasprotju z Odlokom.

9. Nasprotuje kvalifikaciji objekta kot športne površine s prostori za gledalce in s tem povezanim izračunom števila parkirnih mest. Navaja, da obstoječa prometna ureditev okolice ni prilagojena obremenitvam, ki jih povzročajo parkirana vozila udeležencev prireditev, zato ti parkirajo na sosednjih zemljiščih, tudi na njegovem zemljišču. Trdi, da na s tem povezane ugovore organ ni vsebinsko odgovoril. Nadalje navaja, da je organ izdal dovoljenje za gradnjo večnamenske dvorane s klasifikacijo, ki dopušča, da se objekt delno uporablja tudi za razvedrilo, to pa izrecno dopušča tudi prostorski predpis, zato je nepravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da se dvorana ne bo uporabljala za dejavnosti glasbenih prireditev in koncertov. Meni, da bi bilo zato pred izdajo gradbenega dovoljenja treba preveriti, ali dvorana izpolnjuje pogoje iz predpisov o varstvu okolja pred hrupom. Navaja, da meritve hrupa niso bile izvedene na predpisan način, to je v stanju največje zmogljivosti obratovanja naprave, in da so te obremenitve močnejše v času glasbenih obremenitev. Investitor in organ naj bi se zatekala k zavajanju, da se bo dvorana uporabljala za športne prireditve, ker dvorana ni konstrukcijsko primerna za glasbene prireditve. Na pomanjkljivosti in neskladje ocen hrupa naj bi konkretizirano opozoril tudi na ustnih obravnavah in pisni vlogi, v zvezi s tem pa je predlagal tudi postavitev sodnega izvedenca za hrup. Nasprotuje navedbi v izpodbijani odločbi, da v zvezi s tem ni predložil dokazov, stališču organa v zvezi z mnenjem izvedenca Čudina, zlasti glede pomena akreditacije za ocenjevanje obremenitve okolja s hrupom, in razlogom, s katerimi je bil zavrnjen predlog za imenovanje izvedenca v tem postopku, zlasti zahtevi, da tožnik najprej s svojim elaboratom dokaže „nasprotno od priloženega“. Meni, da je stališče prvostopenjskega organa v nasprotju z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Trdi, da pritožbeni organ ni odgovoril na s tem povezane pritožbene navedbe, njegovo sklicevanje na določbe Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju Uredba) pa naj bi bilo zgrešeno. Trditev, da je zaradi zmanjšanja hrupa predvidena tudi zvočna izolacija, naj bi bila zavajajoča, saj naj bi objekt to izolacijo že imel, vendar naj bi bila nezadostna. Navaja še, da je nezakonitosti pri postavitvi obravnavanega objekta ugotovilo tudi Računsko sodišče in da naj bi občina vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o stavbni pravici, s katero naj bi bila stavbna pravica podaljšana za obdobje od 2. 9. 2017 do 1. 3. 2032, in zaradi česar naj bi stavbna pravica prenehala s 1. 9. 2017. 10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

11. Stranka z interesom, ki je investitor obravnavanega objekta, v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da tožnik z navedbami o neskladnosti gradnje z Odlokom ne uveljavlja varstva svoje neposredne pravne koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, temveč da gre za navedbe, ki sodijo v postopek sprejemanja Odloka kot lokalnega (splošnega) predpisa s področja prostorske ureditve. Trdi, da tožnik ni konkretiziral, v čem naj bi bila okrnjena raba njegove nepremičnine, ki je v naravi kmetijsko zemljišče (njiva), in sicer niti z vidika očitkov o hrupu in ureditvi mirujočega prometa, saj ta ne posega v njegovo zemljišče. Meni, da je toženka zakonito in pravilno ugotovila obstoj pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede očitkov v zvezi s časovno omejitvijo ohranjanja dvorane navaja, da ni namenjena varstvu tožnikovih koristi in da ne pomeni ovire za izdajo gradbenega dovoljenja. Podaja svoje tolmačenje ter trdi, da bi drugačna razlaga posegla v pravico investitorjev do zasebne lastnine, saj ne bi mogli pridobiti gradbenega dovoljenja za gradnjo časovno omejenih objektov. Glede navedb o nezadostni opredeljenosti objekta „legalizacije“ z Odlokom navaja, da je preveritev projektirane gradnje z Odlokom možna. Meni, da je nepravilno stališče tožnika, da v Odloku ni podlage za sočasno odločanje o širitvi objekta. Meni tudi, da je pravilna opredelitev objekta za potrebe določanja minimalnega števila parkirnih mest. Glede vrste dopustnih dejavnosti navaja, da gradbeno dovoljenje sledi zaprošenemu obsegu in da bo moral za dopustnost glasbenih prireditev in koncertov zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja v samostojnem postopku. Glede ocene obremenitve okolja s hrupom meni, da so upoštevaje dovoljen namen objekta nepomembne tožnikove navedbe v zvezi s hrupom v času izvajanja glasbene prireditve ali koncerta ter da tožnik strokovne ocene z dne 17. 12. 2014, ki je sestavni del izpodbijanega dovoljenja, ni ovrgel s predložitvijo dokaza niti z mnenjem sodnega izvedenca dr. C.C., ki ni akreditiran in pooblaščen za ocenjevanje obremenitve okolja s hrupom. Navedbe o vloženi tožbi za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice pa naj bi bile glede na obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijane odločbe nepomembne.

12. V nadaljevanju sta tožnik in stranka z interesom izmenjala več pripravljalnih vlog.

13. Tožnik v svojih vlogah ponavlja navedbe iz tožbe ter še navaja, da je treba pri presoji skladnosti s prostorskim aktom, ki jo uveljavlja stranski udeleženec, v vsakem primeru preizkusiti, ali gre res le za varstvo javne koristi. Opozarja na položaj obravnavanega objekta v konceptu prostorske ureditve po Odloku. Pri presoji vpliva na možnost funkcionalne izrabe njegovih zemljišč naj bi bila odločilna namenska raba, kot naj bi izhajala iz Odloka, in ki naj bi bila z obstojem obravnavanega objekta onemogočena ali vsaj bistveno otežena. Ponavlja, da se v objektu izvajajo glasbene prireditve in prilaga dokaze.

14. Tudi stranka z interesom v pripravljalnih vlogah ponavlja ugovore iz odgovora na tožbo ter dodaja, da je obravnavani postopek samostojen postopek, začet na podlagi njene zahteve ob spremenjenem prostorskem aktu. Vztraja, da tožnik ni izkazal, da bi projektirana gradnja večnamenske športne dvorane posegla v njegovo pravno korist, ter tudi, da je predmet postopka zakonitost izpodbijane odločbe, ne pa trenutna uporaba obstoječega objekta, ki je lahko le predmet presoje inšpekcijskih organov.

15. Tožba je utemeljena.

16. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijana prvostopenjska odločba, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na drugostopenjsko odločbo ni presojalo.

17. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je gradbeno dovoljenje za novogradnjo večnamenske športne dvorane na zemljišču s parc. št. 877/4 k. o. ... Tožnik je bil v postopku izdaje izpodbijane odločbe udeležen kot stranski udeleženec zaradi varstva svojega pravnega interesa kot lastnik zemljišča s parc. št. 830/6 k. o. ...

18. Kot izhaja iz upravnosodne prakse (tudi Ustavnega sodišča, npr. odločba U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011) stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno. Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

19. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Pravni interes posameznika, ki ga lahko varuje v upravnem postopku kot stranski udeleženec, je zato mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-741/12 z dne 2. 7. 2015).

20. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Tožnik je v obravnavanem postopku sodeloval kot lastnik nepremičnine parc. št. 830/6 k. o. ..., zato lahko v tem postopku uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot lastnik navedene nepremičnine. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njegov pravno zavarovani položaj lastnika navedene nepremičnine, lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja.

21. V izpodbijani odločbi je prvostopenjski organ ocenil, da tožnik s svojimi ugovori uveljavlja tudi varstvo javne koristi, ki se nanaša na umestitev gradnje v prostor, njeno arhitektonsko oblikovanje, komunalno oskrbo in skladnost s pogoji prostorskega akta, ki niso vezani na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju gradnje. Ne drži tožbena trditev, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni konkretiziral, s katerimi izjavami naj bi tožnik ne branil svojih pravnih koristi, saj je pojasnil, da gre v zvezi z navedenimi ugovori za varstvo javne koristi, ki ni vezano ni tožnikovo lastništvo nepremičnin v vplivnem območju obravnavane gradnje.

22. Kot izhaja iz določb prvega in četrtega odstavka 43. člena ZUP, pa tudi iz drugega odstavka 142. člena ZUP, trditveno in dokazno breme za obstoj pravnega interesa nosi sam stranski udeleženec. Ugovori, ki jih tožnik strne v več vsebinskih sklopov, pa tudi presoji sodišča niso vsi taki, ki pomenijo varstvo tožnikove osebne, neposredne in pravne koristi. Tožnik namreč uveljavlja neskladnost s prostorskim aktom glede določbe o časovni omejitvi ohranjanja dvorane; glede nezadostne opredelitve obstoječega objekta, ki je predmet legalizacije, in s tem povezano vprašanje podlage za sočasno odločanje o širitvi objekta; glede neusklajenosti širitve objekta z določbami Odloka ter glede vrste dopustnih dejavnosti v objektu, v okviru navedenega pa tudi skladnost s pogoji o številu parkirnih mest ter o dovoljeni stopnji hrupa. Svoj pravni interes za takšne ugovore pa utemeljuje z navedbami, da se z legalizacijo obravnavanega objekta na obstoječi lokaciji ohranja neustrezno stanje, ki otežuje oziroma onemogoča realizacijo z Odlokom predvidenih programov na celotnem območju odloka in s tem krni funkcionalna izraba zemljišč v njegovi lasti. Navaja tudi, da je dvorana v času obratovanja zaradi pomanjkljive in neprilagojene prometne infrastrukture vir škodljivih imisij, ki segajo na njegova zemljišča, med drugim v obliki neurejenega mirujočega prometa in prekomernega hrupa.

23. Po presoji sodišča tožnik s posplošenimi trditvami o tem, da se z legalizacijo obravnavanega objekta ohranjanja obstoječe neustrezno stanje, kar naj bi onemogočalo realizacijo z Odlokom predvidenih programov, s čimer naj bi se krnila funkcionalna izraba zemljišč v njegovi lasti, ni izkazal neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Tega ni storil niti s trditvami, da ohranjanje obravnavane gradnje, ki je izvzeta iz enotnega koncepta prostorske ureditve po Odloku in je v njem obravnavana kot „prostorsko dejstvo“, poleg tega pa s svojimi imisijami hrupa in neurejenega mirujočega prometa obremenjuje okolico, dejansko onemogoča gradnjo šolskega in univerzitetnega središča, saj s tem tožnik ne izkazuje svoje pravne koristi, temveč kvečjemu dejansko korist, ki izhaja iz pričakovanja, da bo njegovo zemljišče vključeno v s splošnim predpisom dovoljeno gradnjo. Pravna korist pa mora biti med samim postopkom obstoječa in ne zgolj potencialna. Ker je z Odlokom predvidena gradnja dovoljena, ne pa zapovedana, tožnikovo pričakovanje, ki temelji na realizaciji gradnje šolskega in univerzitetnega središča, pri čemer niti ne zatrjuje, da bi bil sam potencialni investitor take gradnje, pomeni zgolj potencialno korist, ki ne vzpostavlja pravne koristi, na kateri bi tožnik lahko gradil svoj pravni interes.

24. Do drugačne presoje ne privede niti tožnikovo sklicevanje na sodno prakso, iz katere izhaja, da pogoji, ki sicer zagotavljajo zaščito javne koristi (npr. umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje in skladnost projekta z drugim pogoji prostorskih aktov), lahko hkrati pomenijo tudi varstvo pravic stranskih udeležencev, saj mora, kaj takega iz predpisa nedvomno izhajati (kot to v sodbi I U 33/2011, ki jo citira tožnik, velja za lego objektov, ki mora biti v predpisanem odmiku od objekta sosednjih nepremičnin), oziroma mora okoliščino, da je pravna norma, ki je sicer namenjena varstvu javne koristi, spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa, stranski udeleženec tudi s svojimi trditvami ustrezno izkazati. Tega pa tožnik z navedenimi splošnimi trditvami o nemožnosti realizacije druge z Odlokom predvidene gradnje, kot že rečeno, ni storil. Enako velja tudi za trditve o prekomernih imisijah hrupa, saj tožnik pravni interes v smislu delovanja hrupa na njegovo nepremičnino s sklicevanjem na z Odlokom določeno vrsto rabe v bistvu uveljavlja z enakimi argumenti.

25. Glede na navedeno se sodišče v nadaljevanju ne opredeljuje do tožbenih ugovorov, za katere po navedenem sodi, da tožnik zanje ne izkazuje pravnega interesa. Opredeljuje pa se do ugovorov, ki se nanašajo na neskladnost izpodbijanega dovoljenja z določbami Odloka o potrebnem številu parkirnih mest. Tožnik je namreč po presoji sodišča v tem delu svoj pravni interes izkazal s trditvami, da je zaradi nepravilne uporabe določb Odloka o številu parkirnih mest neposredno prizadeta tudi njegova nepremičnina, na katero zato sega neurejen mirujoči promet. 26. Pogoje za izračun potrebnega števila parkirnih mest Odlok ureja v 3. točki drugega odstavka 11. člena, v kateri določa, da sistem mirujočega prometa izhaja iz kriterijev zagotavljanja zadostnega števila parkirnih mest. Določa še, da je pri novogradnjah in pri spremembah namembnosti stavb ter rekonstrukcijah, s katerimi se spreminja namembnost stavb, treba na parkiriščih in v podzemnih garažah na parceli, namenjeni gradnji, zagotoviti zadostno število parkirnih mest za stanovalce, zaposlene in obiskovalce, ter predpisuje kriterije za izračun minimalnega števila parkirnih mest glede na namembnost oziroma dejavnost. 27. Med strankama je izračun minimalnega zahtevanega števila parkirnih prostorov sporen glede vprašanja, ali je obravnavani objekt glede na namembnost oziroma dejavnost treba šteti za „športno površino s prostori za gledalce“, kot ga opredeljuje izpodbijana odločba, ali za „prireditvene prostore, dvorane“, za kar se zavzema tožnik. Za prvi primer je po enajsti alineji 3. točke drugega odstavka 11. člena Odloka potrebno eno parkirno mesto za 250 m2 in 10 sedežev za gledalce, za drugi primer pa je po četrti alineji iste določbe Odloka potrebno po eno parkirno mesto za 5 sedežev. V primeru, da gre za drugi primer, bi investitor glede na navedeno formulo moral zagotoviti večje število parkirnih mest. 28. Sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani odločbi, da je za presojo pri tem odločilna dejavnost, ki je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dovoljena (športne aktivnosti, trgovine in gostinstvo), ne pa tudi dejavnost, za katero tožnik zatrjuje, da se še izvajajo v objektu (koncerti in glasbene prireditve). Skladno s 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 je namreč, tudi ko gre za legalizacijo objekta, predmet presoje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vedno le po projektni dokumentaciji predvidena gradnja, ne pa dejansko zgrajen objekt in njegova uporaba, saj je to predmet drugih, inšpekcijskih, postopkov.

29. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da v izpodbijani odločbi ni ustrezno pojasnjeno, niti odgovorjeno na njegove navedbe, s katerimi zgolj z vidika izvajanja športne dejavnosti trdi, da bi moral biti objekt glede na to, da je v projektni dokumentaciji oziroma izreku gradbenega dovoljenja opredeljen kot športna dvorana, tudi pri izračunu potrebnega števila parkirnih mest obravnavan kot dvorana, ne pa kot športna površina s prostori za gledalce. Res je sicer, kot v izpodbijani odločbi navaja organ, da je za izračun parkirnih mest po navedeni določbi 3. točke drugega odstavka 11. člena Odloka pomembna namembnost oziroma dejavnost. Vendar pa v navedeni določbi formule za izračun potrebnega števila parkirnih mest niso določene le po dejavnostih v smislu razločevanja med posameznimi dejavnostmi, temveč tudi z drugimi kriteriji, saj Odlok npr. v zvezi s športno dejavnostjo razlikuje še športna igrišča (tretja alineja) in stavbe za fitnes (dvanajsta alineja). Četrta alineja 3. točke drugega odstavka 11. člena Odloka, za uporabo katere se zavzema tožnik, pa dejavnosti v smislu razlikovanja med športnimi in drugimi dejavnostmi (vsaj) izrecno niti ne vsebuje, saj določa formulo za izračun potrebnega števila parkirnih mest za prireditvene prostore in dvorane. Po povedanem za uvrstitev v pravilno alinejo navedene določbe Odloka ne zadostuje le podatek o dejavnosti, temveč so pomembne še druge, z dejavnostjo sicer povezane, okoliščine, ki se nanašajo na določene prostorske značilnosti objekta. Razlogov, zakaj obravnavanega objekta, ki je v I. točki izreka izpodbijane določbe opredeljen kot „večnamenska športna dvorana“, kot „športna dvorana“ pa je izrecno označen tudi v II. točki njenega izreka, in za katerega v relevantnem delu obrazložitve organ poudarja, da je poleg gostinskim dejavnostim in trgovini namenjena le še športnim prireditvam, ni mogoče uvrstiti pod četrto alinejo navedene določbe Odloka („prireditveni prostori, dvorane“), temveč pod njeno enajsto alinejo („športne površine s prostori za gledalce“), pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Tožnik, ki je že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe glede izračuna potrebnih parkirnih mest opozarjal, da je obravnavani objekt po projektnih pogojih „športna oziroma ledna dvorana“, ne pa „športna površina s prostori za gledalce“ (npr. izjava z dne 30. 9. 2014), enako pa je uveljavljal tudi v pritožbi, na svoje ugovore v izpodbijani odločbi, niti drugostopenjski odločbi, tako res ni dobil odgovora. Ker glede na pojasnjeno izpodbijana odločba v tem delu nima vseh pravno odločilnih razlogov in je zato z navedenega vidika ni mogoče preizkusiti, za odločitev niso pomembne navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo, da naj bi šlo v konkretnem primeru za objekt, ki je bolj podoben pokritemu teniškemu igrišču s prostori za gledalce, saj z izpodbijano odločbo taka dejstva niso bila ugotovljena.

30. Ker je tožnik tako v povezavi z eno od pravno odločilnih okoliščin ostal preslišan, izpodbijane odločbe pa se zato v tem delu zaradi pomanjkljivih razlogov tudi ne da preizkusiti, sta bili v postopku izdaje izpodbijane odločbe storjeni kršitvi iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) njegovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo istemu organu vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upravni organ vezan na mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

31. Sodišče je odločilo na seji, ker v upravnem sporu zatrjevana dejstva in dokazi niso bili pomembni za odločitev o tožbi (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

32. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku. Tožnik je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka dalje.