Jedro

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, 12/92, 5/94 in 7/96), ki je začel veljati 1.4.1992, v prvem odstavku 254. člena določa, da lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavi pri zavodu (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, po drugem odstavku tega člena pa jo lahko uveljavi tudi državljan Republike Slovenije, ki je pretežen del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda. Zakon torej govori, da se pravica lahko uveljavi, kar pomeni enkratno dejanje, tako da že iz razumevanja besedila samega zakona izhaja, da ne gre za možnost, ki bi jo lahko ali zavarovanec ali uživalec pravice uveljavljal večkrat. Čim je pravica enkrat uveljavljena, zakon ne omogoča več nikakršnega spreminjanja glede tega, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje priznane pravice.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ponovno priznanje pravice do starostne pokojnine pri toženi stranki, ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik že izkoristil pravico do izbire skupnosti (nosilca zavarovanja), pri kateri bo uveljavljal pravico do starostne pokojnine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zmotno uporabilo materialni predpis, saj po nobenem predpisu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne tem, ki velja sedaj, ne starem, ni bilo možnosti, da bi zavarovanec lahko večkrat opravil izbiro nosilca zavarovanja, pri katerem bo uveljavljal svojo pravico iz pokojninskega zavarovanja. Ko se je v letu 1988 odločil, da bo uveljavljal pravico pri slovenskem nosilcu zavarovanja, je s tem že izrabil enkratno možnost izbire, zato so bile kasnejše odločitve v nasprotju z veljavnimi predpisi, ker je bila možnost izbire že takrat konzumirana. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna pravico do pokojnine pri toženi stranki oziroma da ugotovi, da mu pravica, pridobljena 28.10.1988, ni prenehala.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbah predpisov, ki urejajo pristojnosti nosilcev pokojninskega zavarovanja pri uveljavljanju pravic.

Tožnik je bil od 20.10.1988 do 30.9.1991 uživalec starostne pokojnine v Sloveniji. Po tem datumu mu je izplačeval starostno pokojnino nosilec zavarovanja v Srbiji, ker je tožnik uveljavljal pravico na podlagi pretežnega dela zavarovalne dobe po takrat veljavnih predpisih. Kasneje, dne 12.2.1993, je nato ponovno zaprosil za priznanje slovenske pokojnine zaradi upoštevanja določb o zadnjem zavarovanju.

Po starih predpisih prvotno ni bilo nobene kasnejše možnosti izbire nosilca pokojninskega zavarovanja glede uveljavljanja pravic iz pokojninskega zavarovanja. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ - Uradni list SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90) je v prvem odstavku 75. člena določal, da se pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavljajo v skupnosti, v kateri je bil zavarovanec nazadnje zavarovan. Tretji odstavek je zavarovancu omogočal, da je lahko na svojo zahtevo uveljavljal pravice iz pokojninskega zavarovanja v skupnosti, v kateri je dopolnil pretežen del zavarovalne dobe. Četrti odstavek istega člena pa je še določal, da zahtevo za uveljavitev pravice do pokojnine vloži zavarovanec pri skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan. Novela zakona v letu 1990 je določbe tretjega odstavka 75. člena spremenila tako, da je poleg zavarovanca tudi uživalcu pravice (upokojencu) omogočila na njegovo zahtevo uveljaviti pravico do pokojnine v skupnosti, v kateri je dopolnil pretežni del zavarovalne dobe. Seveda pa je bilo to pravico možno izkoristiti samo enkrat, kar je določal novi četrti odstavek 75. člena.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, 12/92, 5/94 in 7/96), ki je začel veljati 1.4.1992, v prvem odstavku 254. člena določa, da lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavi pri zavodu (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, po drugem odstavku tega člena pa jo lahko uveljavi tudi državljan Republike Slovenije, ki je pretežen del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda. Zakon torej govori, da se pravica lahko uveljavi, kar pomeni enkratno dejanje, tako da že iz razumevanja besedila samega zakona izhaja, da ne gre za možnost, ki bi jo lahko ali zavarovanec ali uživalec pravice uveljavljal večkrat. Čim je pravica enkrat uveljavljena, zakon ne omogoča več nikakršnega spreminjanja glede tega, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje priznane pravice.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik svojo možnost izbire nosilca pokojninskega zavarovanja v skladu s tedaj veljavnimi predpisi izkoristil po načelu pretežnega dela zavarovalne dobe tako, da je v letu 1991 izbral srbskega nosilca zavarovanja. Prevzem pravic s strani srbskega nosilca zavarovanja ni bila socialna pomoč tožniku, kot je to skušal v nekaterih fazah postopka prikazovati, ampak zakonska možnost izbire drugega noslica po želji in na zahtevo uživalca pravice. Zaradi tega tožnik sedaj nima več zakonske možnosti, da bi ponovno izbral slovenskega nosilca zavarovanja po načelu zadnjega zavarovanja, pa čeprav mu je bila prvotno pravica do starostne pokojnine priznana v Sloveniji. Določbe ZPIZ-a omogočajo samo enkratno uveljavitev pravic, ki je že bila konzumirana v letu 1988, nato pa na podlagi takrat veljavnih predpisov v letu 1991 prenešena na drugega nosilca pokojninskega zavarovanja. Taka zakonsko dana možnost izbire je bila samo enkratna, s tem, da je veljala samo od sprejema novele v letu 1990 pa do uveljavitve novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v letu 1992. Zato tožnik s svojim zahtevkom v letu 1993 ni mogel uspeti, kot je to že pravilno odločilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi zato ni utemeljeno. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in druge stare zvezne predpise uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).