Jedro

Toženec ni ravnal namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti (1. odstavek 177. člena ZDR-1), zato ni podana s strani tožeče stranke očitana odškodninska odgovornost, ker ni poskrbel, da bi bila globa po odločbi o prekršku plačana v roku 8 dni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 187.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2014 dalje do plačila (točka I/1 izreka) in ji povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I/2 izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 4.471,13 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožencu naloži povrnitev stroškov postopka. Neutemeljen ter tako dejansko kot tudi pravno nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve sodbe najprej navedlo, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožeča stranka dne 14. 4. 2014 plačala globo v celotnem znesku 375.000,00 EUR, v točki 11 pa je zapisalo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevane škode v višini 185.000,00 EUR oziroma pravilno 187.500,00 EUR, ker naj bi le navajala, da ji je škoda v tej višini nastala, saj globa ni bila plačana v roku 8 dni. Ti zaključki so si med seboj v nasprotju in so nerazumljivi, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, kar izhaja tudi iz izpovedi A.A., da ji je nastala škoda v višini 187.500,00 EUR. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je B. tožeči stranki plačal polovični znesek globe (izpoved A.A., tožnik pa tega ni prerekal). Zato je zaključek sodišča o nezatrjevani in neizkazani višini škode neutemeljen in protispisen, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec obstoja in višine škode ni prerekal pravočasno, saj niti v odgovoru na tožbo in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo ni prerekal višine tožbenega zahtevka, morebitni predloženi listinski dokazi pa manjkajočih navedb ne morejo nadomestiti. Sodišče prve stopnje se do ugovora prekluzije, ki ga je podala tožeča stranka, sploh ni opredelilo in je nepravilno sledilo prepoznim toženčevim navedbam ter na tožečo stranko naslovilo zmoten zaključek, da naj višine škode ne bi zatrjevala in dokazala, čeprav se skladno z določbo 214. člena ZPP štejejo neprerekana dejstva za priznana in jih zato ni potrebno dokazovati. Zaradi teh absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Iz izvedenih dokazov po pritožbenem stališču ne izhaja, da naj bi toženec upravičeno pričakoval, da mu je bila sporna odločba o prekršku dana samo v vednost in da bo globa plačana v roku, po ustaljenem postopku, ker je bilo na kopiji odločbe o prekršku, ki mu je bila posredovana, navedeno le komu je bila odločba posredovana, brez ustrezne odredbe ali navodila o nadaljnjem reševanju oziroma postopanju. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih, v postopku ugotovljenih okoliščin, je sprejelo takšen zaključek, saj po prepričanju tožeče stranke to iz izvedenih dokazov ne izhaja, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, tožeči stranki pa odvzelo pravico in možnost do argumentiranega izpodbijanja. Toženec je vedel, da sta obe pravnici odsotni, zato bi moral odločbi o prekršku nameniti še posebno skrbnost in poskrbeti za plačilo. Neutemeljena je tudi toženčeva trditev, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da naj bi bila to odgovornost službe ekonomike, ki pa za odločanje o plačilu računov in tudi ne globe ni pristojna. Iz predloženih listin tožeče stranke izhaja, da je toženec o vseh zadevah odločil dokončno in pravnikom ter tudi A.A. dajal navodila za delo, kar sta potrdili tudi obe zaslišani A.A. in C.C.. Iz izpovedi C.C. je razvidno, da je bil toženec odgovoren za sprejem odločitve o realizaciji prisilnih odločb državnih organov v zvezi s projektom D., A.A. pa je pojasnila, da niti ona niti E.E. brez odredbe za plačilo ne bi mogli vedeti, ali naj se globa plača ali ne. Da je bil toženec tisti, ki je imel pristojnost in dolžnost odrediti plačilo globe, izhaja iz tega, da je dne 14. 4. 2014 prav on dal končno odredbo za plačilo globe, ko ga je na to opozorila inšpektorica. To izhaja iz elektronskega sporočila toženca z dne 14. 4. 2014, o tem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na izpoved priče F.F. o pristojnostih toženca, saj priča ni bila tista, ki je toženca imenovala za direktorja projekta in mu podelila pooblastila, prav tako pa tudi ni bila tista, ki je sestavila oziroma napisala Projektni priročnik G.. Toženec sam priznava, da je bil on tisti, ki je kot direktor projekta usklajeval in vodil delo cele projektne ekipe za izgradnjo projekta D., kar seveda vključuje tudi izdajanje dokončnih odredb o plačilu izrečenih glob. Z odločbo z dne 4. 4. 2013 so bile nanj kot direktorja projekta D. prenesene naloge, pooblastila in odgovornosti po Projektnem priročniku G.. O pooblastilih in nalogah toženca bi lahko izpovedal le takratni direktor tožeče stranke, H.H., ki ga je na to mesto imenoval, vendar pa toženec njegovega zaslišanja ni predlagal. Po prepričanju tožeče stranke iz dokaznega postopka izhaja, da je bil toženec kot direktor in vodja projekta ter s tem vodilni delavec dolžan poskrbeti za nemoten potek projekta in delovnega procesa svojih podrejenih, zato bi moral ob vednosti, da sta obe pravnici odsotni, ustrezno organizirati delo in poskrbeti, da bi nemoteno potekalo, kar je tožeča stranka navajala že v tožbi, toženec pa tega ni prerekal. Sodišče prve stopnje se do teh trditev ni opredelilo, ampak je zmotno zaključilo, da bi morala tožeča stranka s spremembo internega kvalifikacijskega načrta ali drugimi pisnimi navodili izrecno določiti, komu se dokumenti CURS predajo v nadaljnjo obravnavo in kdo lahko poskrbi za plačilo globe. Takšnih trditev nobena izmed strank v postopku ni podala, zato je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj nezatrjevanih dejstev ne more samo ugotavljati. Ker je toženec sam zatrjeval, da je odločbo o odmeri globe pričakoval, je še toliko bolj zavržno in skrajno malomarno, da jo je kar pustil ležati na svoji mizi in ni svojim podrejenim dal navodil, kako naj z njo ravnajo, še posebej, ker je vedel, da sta obe pravnici odsotni in da obravnava te odločbe ne bo mogla potekati po ustaljenem postopku. Toženec je bil namreč tisti, ki bi moral odločbo o globi kot splošni dokument prekvalificirati v dokument za plačilo, saj tudi služba ekonomike ne bi mogla plačila globe izvršiti sama. Ker je na koncu odredbo o plačilu globe dal sam, to že samo po sebi dokazuje njegovo pristojnost in odgovornost za podajanje takšnih odredb. Ker pa je zaradi svojega hudo malomarnega ravnanja ni podal pravočasno, je tožeči stranki nastala škoda v vtoževani višini. Nadalje navaja, da je neutemeljeno tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka tožencu očitala objektivno odgovornost. 3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Navaja, da so neutemeljeni pritožbi očitki, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Samo dejstvo, da je bila plačana celotna globa, ne pa le polovička, še ne pomeni, da je škoda v tej višini nastala. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da ji B. ni povrnil celotnega zneska, saj je bilo med tožečo stranko in B. dogovorjeno, da ji bo povrnil globo, ki jo bo potrebno plačati zaradi carinskega prekrška. Tega pa tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, izpoved priče pa ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih navedb, sploh pa ne mail z dne 3. 5. 2014, ki ga tožeča stranka kot dokaz niti ni predlagala, in tudi ni bil izveden. Nadalje navaja, da je bil toženec direktor projekta D. in ne direktor družbe (tožeče stranke), na katero se je odločba o globi glasila. Ker toženec ni bil zakoniti zastopnik tožeče stranke, tudi ni mogel odrediti plačila globe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala tožeča stranka z ustreznimi prisilnimi navodili izrecno določiti, komu se predajo dokumenti CURS v nadaljnjo obdelavo in kdo lahko izda odredbo za plačilo globe, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo načela razpravnosti in tudi ne kontradiktornosti, saj ni ugotavljalo dejstev, ampak je le naredilo zaključke oziroma pritrdilo navedbam toženca, ki je tekom postopka trdil, da ni obstajal nobeden predpis, na podlagi katerega bi bile na njega prenesene pristojnosti v zvezi z odločanjem o odločbah državnih organov, ki jih prejme družba kot pravna oseba. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po plačilu odškodnine v višini 187.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2014 dalje do plačila. Ugotovilo je, da toženec ni ravnal namenoma oziroma iz hude malomarnosti, zato ni podana s strani tožeče stranke očitana odškodninska odgovornost, ker ni poskrbel, da bi bila globa po Odločbi o prekršku z dne 20. 3. 2014 plačana v roku 8 dni.

7. Tožeča stranka s pritožbo očita sodišču prve stopnje, da je kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi ugotavljalo nezatrjevana dejstva. Iz dokaznega postopka po stališču tožeče stranke izhaja, da je bil toženec kot direktor in vodja projekta dolžan poskrbeti za nemoten potek projekta in delovnega procesa svojih podrejenih, zato bi moral glede na odsotnost obeh pravnic ustrezno organizirati delo. Toženec tega naj ne bi prerekal, sodišče prve stopnje pa se do tega naj ne bi opredelilo in zmotno zaključilo, da bi morala tožeča stranka s spremembo internega kvalifikacijskega načrta ali drugimi navodili izrecno določiti, komu se dokumenti Carinske uprave Republike Slovenije (CURS) predajo v nadaljnjo obravnavo in kdo lahko poskrbi za plačilo globe. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je toženec v odgovoru na tožbo trdil, da kot direktor projekta ni bil ne zadolžen in tudi ne odgovoren za delo in organizacijo pravne službe tožeče stranke, saj je za to odgovoren direktor tožeče stranke. Glede na navedbe in zatrjevanja obeh strank, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nezatrjevanih dejstev, zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Ugotovitvi sodišče prve stopnje v točki 4 in točki 11 obrazložitve, si med seboj nista v nasprotju. V točki 4 je ugotovljeno, da je tožeča stranka globo plačala v celotnem znesku 375.000,00 EUR dne 14. 4. 2014, v točki 11 pa, da tožeča stranka ni dokazala škode v zatrjevani višini, ker ni izkazala, da bi ji B. povrnil samo polovico plačanega zneska, saj iz priloge pod B/15 in prevoda pod B/19 izhaja, da je toženec zahteval povrnitev celotnega zneska globe. Tožeča stranka ni trdila, da ji B. ni povrnil celotnega zneska globe, to je izpovedala šele priča A.A., z dokazi pa ni mogoče nadomestiti manjkajočih tožbenih navedb.

9. Napačno je tudi pritožbeno stališče tožeče stranke, da je toženec tožbeni zahtevek prerekal le po temelju in ne po višini. S tem, ko je toženec tožbeni zahtevek izpodbijal po temelju, ga je dejansko hkrati izpodbijal tudi v celotnem vtoževanem znesku. Toženčeva trditev, da za škodo, katere nastanek mu očita tožeča stranka, ni odgovoren, namreč pomeni, da ni odgovoren za nikakršno višino škode iz očitanega naslova. Iz tega razloga toženec na naroku dne 17. 5. 2016 ni mogel biti prekludiran z navedbami, da tožeča stranka z ničemer ne dokazuje, da ji B. ni povrnil celotnega vplačanega zneska globe.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi toženca, takratnega vodje sektorja za splošne zadeve in kadrovska vprašanja pri tožeči stranki I.I. in A.A., ki je bila vodja investicij projekta D., ugotovilo, da je toženec na podlagi razdelilnika I.I. prejel en izvod kopije odločbe o prekršku, en izvod kopije je prejela ekonomika investicij projekta D., original pa je bil predan v arhiv. Iz izpovedi A.A. izhaja, da so se vsi računi za projekt D. skenirali v vložišču, bili nato predani v komercialno službo in so potem po vsebinskem in računskem preverjanju ter končni kontroli šli v potrjevanje v dokumentnem sistemu J.. Ta odločba o prekršku bi morala biti predana pravni službi, da da odredbo, da se odločba zavede kot račun in se plača ali pa gre v pritožbo. Vsi dokumenti pridejo v komercialno službo v elektronski obliki J., kar pomeni, da se dokument v vložišču prekvalificira v račun in pride v krogotok potrjevanja tako kot vsi ostali računi. Tak način izhaja tudi internega kvalifikacijskega načrta za vložišče. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točkah 9 in 10 obrazložitve, da je toženec prejel le kopijo odločbe o prekršku in da ni bil zadolžen za vnos dokumentov v sistem J., zato je upravičeno štel, da mu je bila dana le v vednost in bo globa plačana v roku po ustaljenem postopku. Tako je sodišče prve stopnje pojasnilo okoliščine oziroma razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je bil toženec upravičeno prepričan, da mu je bila kopija odločbe o prekršku dana le v vednost in da je tudi upravičeno pričakoval, da bo globa plačana po ustaljenem postopku. Pritožbene navedbe o kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in odvzemu pravice tožeči stranki do argumentiranega izpodbijanja so zato neutemeljene.

11. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da organizacija pravne službe tožeče stranke ni stvar direktorja projekta, ampak direktorja tožeče stranke, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v obravnavanem primeru, poskrbeti in določiti, komu se dokumenti CURS predajo v nadaljnjo obravnavo in kdo lahko da odredbo za plačilo globe. Iz zaznamka na zadnji strani internega klasifikacijskega načrta za vložišče z dne 9. 9. 2014 (kar je dobrih osem mesecev po prejemu določbe o prekršku) sicer izhaja, da naj bi bila vsa carinska in ostala dokumentacija dne 21. 3. 2014 posredovana neposredno gospodu direktorju, vendar pa to iz izpovedi I.I. ne izhaja, saj je bila tožencu posredovana le kopija odločbe o prekršku, kar je odredil I.I.. Sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo ni ugotavljalo nezatrjevanih dejstev, kot mu neutemeljeno očita tožeča stranka v pritožbi, ampak je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, sprejelo takšen zaključek, zato je tudi očitek o kršitvi po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

12. Po Projektnem priročniku (A/6) direktor projekta usklajuje in vodi delo celotne projektne ekipe za izgradnjo G., skladno s pooblastili poslovodstva K., poleg tega pa tudi izvaja koordinacijo projekta med strokovnimi službami K., projektno ekipo, tehničnim direktorjem projekta in izvajalci del, koordinira aktivnosti med posameznimi paketi, sodeluje z zunanjimi sodelavci, skrbi za terminsko in finančno realizacijo projekta in izvaja ostale aktivnosti, ki so potrebne za uspešno izvedbo projekta. Enako izhaja tudi iz izpovedi priče F.F.. Tako je logično, da je toženec usklajeval tudi delo med strokovnimi službami v zvezi s projektom, vendar pa iz te listine ne izhaja, da bi moral poskrbeti tudi za kadrovsko sestavo teh služb (npr. pravne službe in službe ekonomike) in ustrezno organizirati delo v službah, kar je toženec trdil že v odgovoru na tožbo.

13. Dejstvo, da je toženec na koncu dal odredbo za plačilo globe, samo po sebi ne dokazuje njegove pristojnosti in odgovornosti za podajanje takšnih odredb. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je po tem, ko je bil obveščen, da globa v roku 8 dni ni bila plačana in je od finančne uprave izvedel, da jo je potrebno plačati nemudoma, to povedal direktorju, s katerim sta se dogovorila, da naj se plača takoj in je to informacijo posredoval naprej.

14. Iz navedenega tako izhaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost toženca, saj v obravnavanem primeru ni ravnal namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti (1. odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

15. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (3. odstavek 154. člena ZPP), toženec pa sam krije svoje pritožbene stroške, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).