Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je upnika napotilo, da začne postopek za ugotovitev obstoja pravice do ločenega poplačila.

Upnikovi pritožbeni stroški v zvezi z uveljavljanjem ločitvene pravice v stečajnem postopku niso stroški stečajnega postopka, zato jih mora nositi sam.

Izrek

Pritožbam upnika se ugodi in se izpodbijani sklepi, s katerimi je bil ta upnik napoten na pravdo oziroma drug postopek za ugotovitev obstoja ločitvenih pravic, razveljavijo.

Pritožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s šestimi sklepi, ki so izdani dne 16.6.1993, napotilo upnika, da začne pred sodiščem ali drugim organom postopek zaradi ugotovitve obstoja ločitvenih pravic za zavarovanje terjatev v višini 163,583.279,36 SIT, 2.373.074.439,97 SIT, 288,867.863,27 SIT, 160,642.230,97 SIT, 150,088.436,50 SIT in 119,938.156,20 SIT.

Upnik je zoper vse sklepe pravočasno vložil pritožbe. V vseh zatrjuje, da je stečajni senat pri izdaji izpodbijanih sklepov napačno uporabil materialno pravo, ko je uporabil določilo prvega odst. 127. čl. ZPPSL. Zastavna pravica je bila v konkretnih primerih pridobljena na podlagi sporazuma strank, sklenjenega pred sodiščem, kar predstavlja izvršilno listino - sodno poravnavo. Zastavna pravica je tudi vpisana v zemljiško knjigo. Stečajni senat bi zato moral napotiti na pravdo stečajnega upravitelja, toda šele po tem, ko se bo stečajni upravitelj izjavil o upnikovi terjatvi. Sodišče pa tudi v izpodbijanih sklepih ni navedlo, na katere terjatve oziroma ločitvene pravice se posamezni sklep nanaša, saj upnik ni prijavil ne terjatve ne ločitvene pravice v zneskih, kot so navedeni v izpodbijanih sklepih. Napotitveni sklepi imajo zato pomanjkljivost in se ne dajo preizkusiti.

Pritožbe upnika so utemeljene.

Stečajni postopek v tej stečajni zadevi je bil začet, ko je bil še v veljavi Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ št. 84/89 - v nadaljevanju ZPPSL), zato se za ta stečajni postopek uporablja ta zakon tudi po uveljavitvi novega Zakona o prisilni poravnavi, likvidaciji in stečaju, ki je bil objavljen v Ur.l. RS 67/93 - glej prvi odst. 196. čl. novega zakona.

Novosprejeti Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ima posebne določbe o tem, kako se v stečajnem postopku preizkušajo prijavljene ločitvene pravice, kako ravna stečajni senat, če stečajni upravitelj oziroma kateri izmed upnikov prerekajo prijavljeno terjatev in ločitveno pravico. Takih določb ZPPSL, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti, nima. ZPPSL je v členih 124-127 urejal vprašanje, kako se v stečajnem postopku preizkušajo prijavljene terjatve in kako mora ravnati stečajni senat v primeru spora o obstoju prijavljene terjatve ter kako učinkujejo določbe nanašajoče se na prijavljene terjatve. Te določbe pa so specialne določbe, ki jih je mogoče uporabiti le, kadar je sporen obstoj in ali višina prijavljene terjatve. Teh določb pa ni mogoče uporabiti, če pride do spora, ali obstoji za določeno terjatev pravica do ločenega poplačila (ločitvena pravica).

Pravica do ločenega poplačila izhaja iz nekega pravnega razmerja med upnikom, ki jo uveljavlja, in stečajnim dolžnikom, oziroma iz nekega pravnega dejanja upnika napram stečajnemu dolžniku. Začetek stečajnega postopka na njeno uveljavljanje ne učinkuje, razen če gre za pridobitev pravice do ločenega poplačila z zavarovanjem ali prisilno izvršbo v zadnjih 60 dneh pred pričetkom stečajnega postopka (tretji odst. 99. čl. ZPPSL). Zato se za vse spore v zvezi z obstojem oziroma uveljavljanjem pravice do ločenega poplačila (ločitvene pravice) uporabljajo splošni procesnopravni in materialnopravni predpisi. Izjema je samo izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju po 112 do 116 čl. ZPPSL, če so za izpodbijanje izpolnjene z zakonom predpisane predpostavke. Omenjena določila pridejo praviloma v poštev v sporih med upnikom, ki uveljavlja pravico do ločenega poplačila in drugimi upniki stečajnega dolžnika. Mogoča pa je njihova uporaba tudi v razmerju med upnikom in stečajnim dolžnikom. Izven teh določb ZPPSL pa je treba v sporih v zvezi z uveljavljanjem pravice do ločenega poplačila uporabiti splošne materialnopravne in procesnopravne predpise. Po teh predpisih pa upnika v obravnavanem primeru ni bilo mogoče napotiti na pravdo zaradi ugotovitve obstoja pravice do ločenega poplačila terjatev zavarovanih s hipoteko in zastavo terjatev. Upnik ima namreč dajatveni zahtevek. Kadar ima upravičenec na razpolago dajatveni zahtevek, ugotovitvena tožba ni dopustna, razen če jo zakon izrecno dovoljuje. Tega pa v obravnavanem primeru zakon ne dopušča (drugi odst. 187. čl. ZPP). Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je upnika napotilo na pravdo zaradi ugotovitve obstoja pravice do ločenega poplačila ravnalo napačno, ko je uporabilo 127. čl. ZPPSL. Sodišče druge stopnje je zato pritožbam stečajnega upnika ugodilo in vse izpodbijane sklepe razveljavilo (3. točka 380. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL).

Stroški stečajnega upnika, ki mu nastanejo v zvezi z uveljavljanjem terjatve in tudi ločitvene pravice v samem stečajnem postopku kot so stroški prijave terjatve in tudi pritožbeni stroški, niso stroški stečajnega postopka in jih mora nositi stečajni upnik sam. Zato mora stečajni upnik sam nositi tudi stroške tega pritožbenega postopka.