Jedro

Za predajo je poleg kraja storitve kaznivega dejanja pomembno predvsem dejstvo, da je Republika Hrvaška članica EU, njena prošnja za predajo pa ima v luči novejše sodne prakse Sodišča EU prednost pred zahtevo za izročitev tretji državi. Sodišče EU je v zadevi C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 razsodilo, da mora v takšnem primeru država članica, v kateri se nahaja državljan EU, ki je državljan druge države članice, in kateri tretja država, s katero je sklenila sporazum o izročitvi, poda prošnjo za izročitev, obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2002/584, spremenjenega z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2009/299.

Izrek

Zahtevana oseba B. T. se preda Republiki Hrvaški.

Obrazložitev

A. 1. Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) v 32. členu določa postopek odločanja v primeru sočasnega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju naloga) države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU) in prošnje tretje države za izročitev. Če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici EU in izroči tretji državi, odloči o tem, ali se osebo preda državi članici EU ali izroči tretji državi, senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Na tej podlagi je Okrožno sodišče na Ptuju z dopisom z dne 21. 8. 2020 Vrhovnemu sodišču odstopilo v odločanje zadevo I Kr 15363/2020, da odloči, kateri od obeh držav prosilk se B. T. preda oziroma izroči. 2. Vrhovno sodišče na podlagi predloženega spisa I Kpd 15363/2020 ugotavlja sledeče: - da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja, da je kot pripadnik Zbora Narodne Garde fizično in psihično zlorabil petnajst pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade, ki so predstavljali kategorijo zaščitenih oseb po mednarodnem humanitarnem pravu. Izvedba kazenskega postopka zaradi očitanega kaznivega dejanja zato predstavlja instrument učinkovitega preganjanja takega mednarodnega hudodelstva, ki je opredeljeno tudi po Rimskem statutu in ga je ratificirala tudi Republika Hrvaška kot članica EU;(1) - preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 4. 5. 2020 odločila, da se dovoli predaja zahtevane osebe B. T. Republiki Hrvaški. Županijsko državno odvetništvo v Zagrebu je namreč dne 21. 4. 2020 zoper zahtevano osebo izdalo nalog zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 122. členu Temeljnega kazenskega zakona Republike Hrvaške na podlagi sklepa o uvedbi preiskave Županijskega državnega odvetništva v Zagrebu z dne 21. 4. 2020. Dejanje naj bi bilo storjeno med 14. 9. 1991 in 30. 9. 1991 na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer v vojašnici v Rakitju, preiskovalna sodnica pa je ugotovila, da so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji po 9. členu ZSKZDČEU-1. Nalog je bil izdan na podlagi obvestila Okrožnega sodišča na Ptuju Republiki Hrvaški, da je bila zahtevani osebi B. T. na podlagi mednarodne tiralice Interpola Beograd odvzeta prostost in da je Republika Srbija v postavljenem roku vložila prošnjo za njeno izročitev zaradi kazenskega postopka za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 144. členu Kazenskega zakona Zvezne republike Jugoslavije. Zoper sklep preiskovalne sodnice o predaji zahtevane osebe Republiki Hrvaški nihče ni vložil pritožbe in je zato pravnomočen; - zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 19. 5. 2020 v I. točki izreka sklenil, da se prošnji za izročitev tujca B. T. Republiki Srbiji delno ugodi in dovoli njegova izročitev Republiki Srbiji zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 144. členu Kazenskega zakona Zvezne republike Jugoslavije. Gre za identično kriminalno količino oziroma identično dejanje, kot v postopku predaje Republiki Hrvaški. V II. točki izreka pa je zunajobravnavni senat zavrnil prošnjo Republike Srbije za izročitev tujca zaradi kaznivega dejanja umora, ki naj bi ga storil dne 30. 9. 1991 z ustrelitvijo vojaka M. U., ker je bil za to dejanje tujec pravnomočno oproščen obtožbe. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 22. 5. 2020 potrdilo sklep zunajobravnavnega senata v delu, v katerem je prošnjo za izročitev zavrnil (II. točka izreka), s sklepom z dne 26. 6. 2020 pa je Višje sodišče v Mariboru pritožbi obrambe ugodilo in sklep zunajobravnavnega senata v delu, v katerem je prošnji za izročitev ugodil (I. točka izreka), razveljavilo in zadevo vrnilo zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje. Tako je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 31. 7. 2020 o prošnji za izročitev tujca Republiki Srbiji ponovno odločal in ji v I. točki izreka sklepa ugodil ter dovolil izročitev tujca Republiki Srbiji zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 144. členu Kazenskega zakona Zvezne republike Jugoslavije. Zoper ta sklep ni bila vložena pritožba, zato je odločitev o dovolitvi izročitve tujca Republiki Srbiji pravnomočna.

B.

3. V obravnavanem primeru je torej Okrožno sodišče na Ptuju izdalo dva sklepa, s katerima je pravnomočno odločilo, da se preda ista oseba, to je B. T., državi članici EU (Republiki Hrvaški) in izroči tretji državi (Republiki Srbiji). Pravno podlago za izdajo sklepa o izročitvi Republiki Srbiji predstavlja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za izdajo naloga pa ZSKZDČEU-1. Situacijo obstoja več zahtev za izročitev ureja določba 533. člena ZKP, poleg te pa postopek prijetja in predaje ureja tudi ZSKZDEČU-1. Slednji je poseben procesni zakon, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic EU. Med drugim sodelovanje v kazenskih zadevah obsega tudi medsebojno priznavanje in izvrševanje odločb pravosodnih organov zaradi prijetja in predaje oseb (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 1. člena ZSKZDČEU-1). Glede vprašanj sodelovanja v kazenskih zadevah, ki v tem zakonu niso posebej urejena, se v skladu z njihovo naravo med drugim smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek (tretji odstavek 2. člena ZSKZDČEU-1). ZSKZDČEU-1 je torej v odnosu do teh predpisov _lex specialis_, ki na smiselno uporabo ZKP napotuje le glede vprašanj, ki v ZSKZDČEU-1 niso urejena. V 1. točki obrazložitve tega sklepa je že pojasnjeno, da je za odločanje v obravnavanem primeru, ko za predajo posamezne osebe zaproša država članica EU, hkrati pa izročitev iste osebe zahteva tudi tretja država, pristojen senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča. Postopek odločanja je urejen v 32. členu ZSKZDČEU-1, ki v tretjem odstavku tega člena določa, da Vrhovno sodišče pri odločanju ustrezno upošteva vse okoliščine primera, zlasti tiste iz drugega odstavka 31. člena tega zakona in tiste, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Drugi odstavek 31. člena ZSKZDČEU-1 določa, da pri odločitvi, kateri državi članici se bo zahtevana oseba predala, senat ustrezno upošteva vse okoliščine primera, še posebno težo kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni zapora.

4. Čeprav je v konkretnem primeru Republika Srbija izdala sklep o uvedbi preiskave že dne 1. 11. 2018, Republika Hrvaška pa šele dne 21. 4. 2020 in kljub temu, da obe državi zahtevata obdolženega B. T. zaradi izpeljave kazenskega postopka za identično kaznivo dejanje, pa ni mogoče spregledati dejstva, da naj bi obdolženec, ki je tudi državljan Republike Hrvaške, storil očitano kaznivo dejanje na ozemlju Republike Hrvaške. Na podlagi te okoliščine se kot smiselna nakazuje predaja zahtevane osebe Republiki Hrvaški. Za predajo je namreč poleg kraja storitve kaznivega dejanja pomembno predvsem dejstvo, da je Republika Hrvaška članica EU, njena prošnja za predajo pa ima v luči novejše sodne prakse Sodišča EU prednost pred zahtevo za izročitev tretji državi. Sodišče EU je v zadevi C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 razsodilo, da mora v takšnem primeru država članica, v kateri se nahaja državljan EU, ki je državljan druge države članice, in kateri tretja država, s katero je sklenila sporazum o izročitvi, poda prošnjo za izročitev, obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2002/584, spremenjenega z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2009/299. Ob upoštevanju kraja očitanega kaznivega dejanja zato tudi dejstvo, da predajo zahtevane osebe zahteva država članica EU, katere državljan je, predstavlja odločilno okoliščino, ki na podlagi načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb in sodelovanja med državami članicami EU narekuje predajo te osebe Republiki Hrvaški.

C.

5. Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSKZDČEU-1 je zoper ta sklep dovoljena pritožba v roku treh dni od dneva vročitve sklepa. O pritožbi odloča senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.