Jedro

Pod pripoznavo terjatve v smislu 631. člena OZ je treba razumeti pripoznavo terjatve podizvajalca s strani glavnega izvajalca in ne (tudi) pripoznave terjatve glavnega izvajalca s strani naročnika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 45.787,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu (za 50.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 94/2014 z dne 7. 11. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, kdaj je izpolnjen pogoj, da je terjatev pripoznana v smislu določila 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)?

4. Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da sta tožeča stranka kot podizvajalka in družba A., d. o. o. kot glavni izvajalec 29. 10. 2010 sklenila pogodbo za dobavo dvigal, izvedbo konstrukcije in zasteklitev panoramskega dvigala na objektu Hotel ... Tožeča stranka je na toženo stranko kot naročnico 2. 7. 2011 naslovila svoj zahtevek, ki je temeljil na 631. členu OZ.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta v delu, relevantnem za presojo revizije, zahtevku ugodili na podlagi presoje, da so podane predpostavke iz 631. člena OZ. Glede kriterija pripoznanosti terjatve sta pojasnili, da je izpolnjen, ker je glavni izvajalec pripoznal terjatev tožeče stranke (podizvajalke).

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se tako ni opredeljevalo do revizijskih navedb o neizvedenih delih ter o stvarnih napakah.

10. 631. člen OZ določa, da se podjemnikovi sodelavci (podizvajalci) za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Ta določba predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe. Vzpostavlja namreč direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu.

11. Tožena stranka v reviziji trdi, da je pripoznavo terjatve v smislu 631. člena OZ treba razlagati tako, da mora glavni izvajalec priznati terjatev do podizvajalca ter da mora naročnik priznati terjatev do glavnega izvajalca.

12. Vrhovno sodišče je na pomen pojma pripoznanosti terjatve sklepalo iz jezikovne razlage in namena sporne določbe. Iz jezikovne razlage 631. člena OZ izhaja, da se podizvajalec na naročnika lahko obrne v zvezi s plačilom svoje terjatve do podjemnika (glavnega izvajalca), ta terjatev (torej terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca) pa mora biti pripoznana. Na navedeno razlago namreč kaže kazalni zaimek „te (terjatve)“, ki se nanaša na terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca, ter množinska oblika „te terjatve, …. če so pripoznane“. Terjatev podizvajalca je tako tista, ki mora biti pripoznana. Na razmerje med naročnikom in glavnim izvajalcem pa se nanaša del določbe, ki govori o vsoti, ki jo naročnik v tistem trenutku dolguje podjemniku. Naročnik je dolžan podizvajalcu plačati le toliko, kolikor dolguje glavnemu izvajalcu v trenutku, ko se podizvajalec obrne nanj z zahtevo za direktno plačilo.

13. Ločevati je treba med pripoznanjem terjatve, ki ga predvideva OZ, in priznanjem, na katerega se sklicuje tožena stranka. Pripoznava je izjava dolžnika (oziroma v pravdnem postopku tožene stranke), da je zahtevek utemeljen. Zahtevek lahko pripozna le dolžnik terjatve. Izjava tretje osebe takšnega učnika nima. Priznanje pa je procesno dejanje, s katerim stranka prizna resničnost dejstev (ki jih zaradi priznanja ni treba dokazovati), ne pa tudi pravne posledice, ki izhaja iz priznanega dejanskega stanja. Pripoznava zahtevka in priznanje dejstev sta sicer instituta civilnega procesnega prava, ki sta urejena v ZPP (glej prvi odstavek 214. člena in 316. člen ZPP), njun pomen v določbah materialnega prava (v določbah OZ) pa je treba razumeti tako, da se pripoznava in priznanje nanašata na razmerje pogodbenih strank izven pravdnega postopka. Le sopogodbenik, do katerega ima podizvajalec terjatev, lahko to terjatev pripozna. Tožena stranka kot naročnik tako ni tista, ki bi lahko pripoznala terjatev tožeče stranke v smislu 631. člena OZ, saj z njo ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu.

14. Tudi iz namena 631. člena OZ je mogoče razbrati, da je treba pod pripoznanjem terjatve razumeti pripoznavo terjatve podizvajalca s strani glavnega izvajalca in ne (tudi) pripoznave terjatve glavnega izvajalca s strani naročnika. Smisel te določbe je, da se podizvajalcu zagotovi plačilo za dela, ki jih je opravil za glavnega izvajalca, ta pa za naročnika, v primerih, ko glavni izvajalec noče ali ne more plačati podizvajalcu. Naročnik s plačilom podizvajalcu zmanjša svojo obveznost do glavnega izvajalca, saj mu je dolžan plačati (le) še morebitno razliko med že plačanimi obveznostmi in skupnim zneskom, ki ga dolguje za opravljena dela glavnega izvajalca. S tem, ko glavni izvajalec pripozna terjatev podizvajalca, naročnik izve za obstoj terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca ter za dejstvo, da je določena dela opravil podizvajalec.

15. Takšna ureditev ne pomeni prikrajšanja naročnika, kot trdi revidentka. Ne drži, da naročnik nima zagotovljene pravne varnosti, ker naj ne bi mogel uveljavljati ugovorov iz naslova stvarnih napak oziroma neoprave dela, ki jih ima do glavnega izvajalca (podjemnika). Te ugovore naročnik lahko uveljavlja v okviru presoje obstoja in dospelosti terjatve kot ostalih predpostavk za utemeljenost zahtevka iz 631. člena OZ, saj je dolžan podizvajalcu plačati le iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje glavnemu izvajalcu. Naročnik pri uveljavljanju svojih ugovorov ni omejen. Utemeljenost terjatve podizvajalca pa ni predmet tega revizijskega preizkusa, saj presega vprašanje, v zvezi s katerim je bila revizija dopuščena.

16. Z revizijskimi navedbami, kako in o čem je potekala komunikacija med pravdnima strankama, toženka izpodbija dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 1.370,00 EUR stroškov odgovora na revizijo ter 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, z 22 % DDV v višini 305,80 EUR, skupaj torej 1.695,80 EUR.