Jedro

Ker tudi glede listin, priloženih vlogi z dne 19. 5. 2015, ni podal nobenih potrebnih navedb o konkretnih težavah, ki jih izvedenec še ni upošteval, le-ta ni imel česar razlagati oziroma dopolnjevati. Dopolnitev, kot je bila s tožnikove strani predlagana, je zato predstavljala dokaz, podan v informativne namene, kar pa ni dopustno. Šlo je namreč za dokazni predlog, katerega izvedba ne bi bila namenjena dokazovanju predhodno podanih trditev o dejstvih (kot je to v naravi stvari), ampak šele „iskanju“ takšnih dejstev. To je razvidno iz same pritožbene dikcije, v skladu s katero naj bi izvedenec „razlagal“ vzročno zvezo oziroma opisal nevšečnosti (bolečine in trajne posledice), ki naj bi jih tožnik imel zaradi težav, kot so iz predloženih listin (izvidov) razvidne.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26. 5. 2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15 dneh plačati 6.890,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka), - v presežku, in sicer za znesek 19.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 6.890,00 EUR za čas od 11. 5. 2012 do 5. 6. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v višini 540,25 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da mu prisodi višjo odškodnino oziroma podredno da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Sklicuje se na obstoj bistvenih kršitev pravil postopka v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi njegovo naknadno zahtevo po dopolnitvi izvedenskega mnenja v vlogi z dne 14. 5. 2015 zavrnilo, ker naj bi jo podal po preteku 15-dnevnega roka, ki mu ga je dalo za podajo pripomb. Pri tem je spregledalo, da je pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2015 predložil novo dodatno zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na obdobje od 6. 3. 2015 do 15. 4. 2015, in sicer štiri nove izvide, ki jih ni mogel predložiti v 15-dnevnem roku po prejemu mnenja, saj se vsa dopolnjena zdravstvena dokumentacija nanaša na zgoraj navedeno obdobje. Iz nje izhajajo tudi določene njegove težave, zaradi katerih nekaj časa ni smel delati kot voznik in ne na višini. Ker se sodišče tudi ni odločilo za predlagano dopolnitev izvedenskega mnenja, je kršilo pravila pravdnega postopka. Zaradi neupoštevanja vseh nevšečnosti, ki jih ima zaradi obravnavane prometne nesreče, je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2015 (pred razpisom zadnje glavne obravnave) je priložil še izvid specialista za medicino dela M., d. o. o. z dne 12. 5. 2015 in nov izvid zasebne psihiatrične ordinacije z dne 15. 5. 2015, iz katerega je razvidno, da ni več zmožen za poklicnega voznika, psihiater pa je tudi ocenil, da ni sposoben opravljati vožnje viličarja. Tudi tukaj je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja tako, da izvedenec obrazloži vzročno zvezo med težavami, ki so razvidne iz zdravstvene dokumentacije, in obravnavano prometno nesrečo ter opiše njegove nevšečnosti, bolečine ter trajne posledice, ki jih bo imel zaradi zgoraj navedenih težav. Sodišče omenjene vloge ne omenja, zaradi česar je sodba pomanjkljiva. Nejasna in kontradiktorna je tudi razlaga sodišča, ki v 5. točki obrazložitve navaja, da je okoliščino, ali gre za poškodbe, ki so iz zavarovanja izključene, ugotavljalo predvsem z izvedencem medicinske stroke, medtem ko v 8. točki navaja, da je tožnik v prometni nesreči nesporno utrpel posttravmatsko stresno motnjo, kljub temu, da je izvedenec v svojem mnenju navedel, da so se vsi znaki posttravmatske stresne motnje pojavili šele po obravnavani prometni nesreči. Sodnica je sama ocenila, da gre v tem primeru za psihično težavo, ki je sicer posledica prometne nesreče, a ni telesna poškodba, prav tako ne posledica telesnih poškodb. To stališče je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Prav tako je iz primerljive sodne prakse (sodba VSL III Cp 1139/2009) razvidno, da posttravmatska stresna motnja izvira iz poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči in za katere je tudi iz naslova A0 + zavarovanja podano zavarovalno kritje. Sodišče v 13. točki obrazložitve navaja, da za nereden utrip srca ni dokazano, da gre za predmet zavarovalnega kritja, hkrati pa kontradiktorno ugotavlja, da ni dokazano, da je to bolezensko stanje posledica obravnavane nesreče. Pri tem pozablja, da je šlo za nove navedbe in nove dokazne predloge, za katere samo nima strokovnih znanj. Prav tako je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti razmejilo trajne posledice, ki so posledica škodnega dogodka, od tistih, ki so posledica degenerativnih sprememb hrbtenice in bi jih tožnik utrpel tudi, če obravnavanega škodnega dogodka ne bi bilo. V pravni teoriji, ki ji novejša sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega kakršen je (sklicuje se na sodbo VSL III Cp 1139/2009). Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju poudaril, da gre v primeru prsne hrbtenice za začetne degenerativne spremembe, zaradi česar te pred zlomom prsnega vretenca še niso bile podane. Enako je opisal v svojem izvedenskem mnenju tudi dr. P. J. Nikjer ni bilo zabeleženo, da bi imel tožnik že poprej poškodovan prsni del hrbtenice oziroma da bi v zvezi s tem delom hrbtenice navajal kakršnekoli težave. Zato je jasno, da gre to poslabšanje zdravstvenega stanja pripisati škodnemu dogodku (sklicuje se na sodbo VSL I Cp 1136/2010). V konkretnem primeru ni sporno, da tožnikove degenerativne spremembe v prsnem delu niso vplivale na nastanek škodne posledice (sklicuje se na sodbo VSL II Cp 2964/2009). Gre za neme degenerativne spremembe, ki ne predstavljajo podlage za znižanje odškodnine. Sodišče je tako za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja prisodilo prenizko odškodnino, še posebej ob dejstvu, da je tudi na podlagi izvedenskega mnenja tožnikovo zdravljenje trajalo v ožjem smislu do dne 23. 9. 2011. Pri tožniku je bila izvedena tudi revizija rane na mezincu, kjer so mu rano šivali, hoditi je moral na neprijetne preveze na vsake dva dni v ZD, opravil je številne preiskave, jemati je moral analgetike, obiskovati je moral psihiatra, česar sodišče ni upoštevalo. Zaradi obravnavane prometne nesreče ima pogoste in močne glavobole, ki so posledica posttravmatske motnje. Prav tako med nevšečnostmi ni upoštevalo težave in neprijetnosti, ki jih ima zaradi poškodovanega mezinca desne roke. Gre namreč za kozmetični defekt, v posledici katerega ima številne nevšečnosti. Zaradi obstoja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je upravičen do odškodnine najmanj v višini 14.000,00 EUR. Tudi odškodnina prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi mu morala biti prisojena najmanj v višini 13.000,00 EUR. Ocena sodišča je tudi v tem delu pomanjkljiva, zaradi česar je ni moč preizkusiti. V nadaljevanju navaja, kakšne težave ima zaradi poškodbe.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper obsodilni del glede odškodnine nad zneskom 1.890,00 EUR ter odločitev o stroških postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožniku prisodi 1.890,00 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi ter stroške v skladu z dejanskim uspehom, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Ta naj bi znatno odstopala od zneskov odškodnin, ki jih v podobnih primerih priznavajo sodišča v Sloveniji in naj bi bila nezdružljiva s svojo naravo. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi v zvezi z utrpljenimi poškodbami izhajalo iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, prav tako kaj naj bi izvedenec medicinske stroke ugotovil glede telesnih bolečin, ki jih je utrpel tožnik. Poudarja, da je ob upoštevanju tako subjektivnega kot objektivnega kriterija za odmero odškodnina v višini 8.000,00 EUR primerna. Omenja, kaj je tožnik zatrjeval glede zmanjšanja svojih življenjskih aktivnosti kot posledice škodnega dogodka. Na podlagi spisovne dokumentacije in osebnega pregleda tožnika je izvedenec medicinske stroke zaključil, da pri njem poškodbe niso pustile posledic, izjemoma poškodbe prsnega vretenca, ki pa ni taka, da bi bistveno omejevala njegove življenjske aktivnosti. Izvedenec je celo zapisal, da so vse zatrjevane težave s prsno hrbtenico po zaključku bolniškega staleža nedvomno posledica degenerativnih sprememb v predelu vratne in ledvene hrbtenice, ki jih ugotovljeni blagi zlom telesa VI. prsnega vretenca ni mogel poslabšati. Glede na takšne ugotovitve izvedenca, da je bilo pri tožniku zaradi poškodb podano le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, mu odškodnina iz te odškodninske postavke ne pripada, podredno pa ta ne bi smela presegati zneska 4.000,00 EUR.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev toženkine pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s tožnikovo pritožbo:

8. Tožnikovemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni ugodilo njegovemu (s hkrati predloženo novo zdravstveno dokumentacijo povezanemu) v vlogi z dne 14. 5. 2015 podanemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja, ni moč slediti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (v okviru 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo, da je izvedenec na v omenjeni vlogi izpostavljena vprašanja že odgovoril. Da naj to ne bi držalo, pritožba (jasno) ne oporeka. Enako pomembno je, da ni ne v omenjeni vlogi in ne v obravnavani pritožbi ustrezno pojasnjeno, kakšne konkretne težave točno (ki naj bi bile v vzročni zvezi s telesnimi poškodbami utrpljenimi zaradi obravnavanega škodnega dogodka in ki naj jih izvedenec ne bi že upošteval) ima tožnik v mislih. Ker so njegove trditve v tem oziru (tako v pripravljalni vlogi kot predmetni pritožbi) presplošne, utemeljenega razloga za dopolnitev izvedenskega mnenja ni bilo.(1) Podobni zaključki veljajo glede predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga je v zvezi s hkrati predloženima listinama (izvidoma) podal v pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2015. Tudi v tem oziru so bile njegove trditve presplošne. Ker tudi glede listin, priloženih vlogi z dne 19. 5. 2015, ni podal nobenih potrebnih navedb o konkretnih težavah, ki jih izvedenec še ni upošteval, le-ta ni imel česar razlagati oziroma dopolnjevati. Dopolnitev, kot je bila s tožnikove strani predlagana, je zato predstavljala dokaz podan v informativne namene,(2) kar pa ni dopustno. Zakaj posttravmatska stresna motnja, ki jo je v posledici predmetne nesreče sicer utrpel, ni upoštevna,(3) pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Z ozirom na to zgolj okoliščina, da omenjene vloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne omenja, nima nobenega vpliva na pravilnost (zakonitost) le-te.

9. Pritožbeni očitek o nejasnosti oziroma (celo) nasprotovanju med v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podano navedbo sodišča prve stopnje, češ da si je pri ugotavljanju, ali je tožnik utrpel poškodbe, ki so iz zavarovanja izključene, pomagalo predvsem z izvedencem medicinske stroke, z zaključki, ki jih je glede posttravmatske stresne motnje podalo v 8. točki obrazložitve, je očitno neupravičen. Za sodišče prve stopnje okoliščina (glej 8. točko obrazložitve), da naj bi tožnik (kot ugotavlja izvedenec) posttravmatsko stresno motnjo utrpel v posledici obravnavane prometne nesreče, ni vprašljiva. A hkrati(4) je prepričljivo pojasnilo tudi, zakaj je(5) ni moč šteti niti za telesno poškodbo niti posledico le te, kar pa upoštevaje relevantno pravo (to je zavarovalno pogodbo oziroma točneje 1. člen Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-10-2(6)) pomeni, da jo zavarovalno kritje ne vključuje. Gre torej za pravni zaključek, ki je v domeni sodišča (in ne izvedenca) in ki je (nenazadnje) v celoti skladen z dejanskimi ugotovitvami izvedenca o načinu nastanka posttravmatske stresne motnje pri tožniku (glej izvedensko mnenje z dne 8. 12. 2014 na str. 16 - l. št. 47). Upoštevaje navedeno je očitek o nasprotovanju zaključka sodišča prve stopnje izvedenskemu mnenju neutemeljen, sklicevanje na sodbo VSL III Cp 1139/2009 pa brezpredmetno. Nobene (s strani tožnika očitane) kontradikcije(7) ni sodišče prve stopnje zagrešilo niti v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Slednje zgolj ugotavlja, da nereden utrip srca ni predmet zavarovalnega kritja, da pa(8) hkrati tudi sicer ni izkazano, da bi bila ta tožnikova težava posledica obravnavane nesreče (v kar pritožba ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka). Skratka poda dva različna neprotislovna razloga, zakaj tožniku odškodnina (zavarovalnina) zaradi omenjene težave ne gre.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje materialno-pravno pravilno razmejilo trajne tožnikove težave (to je duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti), ki so nastale zaradi škodnega dogodka, od tistih, ki so posledica degenerativnih sprememb hrbtenice (in ki bi jih tožnik utrpel tudi, če obravnavanega škodnega dogodka ne bi bilo). Glede na prepričljive ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca, da na tožnikove s hrbtenico povezane težave bistveno vplivajo degenerativne spremembe(9) hrbtenice, ki so se pojavile že pred obravnavano nezgodo, in le v manjšem delu (največ do 1/3) stanje po zlomu VI. prsnega vretenca ob obravnavi nezgodi, je jasno, da stališče, češ da je potrebno oškodovanca sprejeti takšnega, kot je, v tem primeru ne pride v poštev.(10) Prav tako je (v nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožba) na 4. strani dopolnitve svojega mnenja (str. 4 - l. št. 76) jasno navedel (in to - ob sklicevanju na nativne rtg slike prsne hrbtenice posnete na dan poškodbe in ponovno 1. 2. 2011 - tudi pojasnil), da so bile pri tožniku na dan poškodbe vidne degenerativne posledice tudi vzdolž celotne prsne hrbtenice (skratka vzdolž celotne hrbtenice). Upoštevajoč izvedenčevo ugotovitev o bistvenem vplivu degenerativnih sprememb vzdolž vratne in ledvene hrbtenice na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, pritožbeno poudarjanje, da tožnikove degenerativne spremembe v prsnem delu niso vplivale na nastale škodne posledice oziroma da naj bi šlo za neme degenerativne spremembe,(11) ki ne predstavljajo podlage za znižanje odškodnine, ne le, da ni povsem jasno, ampak tudi sicer ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost izpodbijane odločitve.

11. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, in upoštevaje obstoječo sodno prakso prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ(12)), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo.(13) Pri tem je ustreznost podana tako z vidika odškodnine določena za posamezne oblike (konkretno iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja kot tudi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) nepremoženjske škode kot (še bolj) glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode določen skupen znesek odškodnine. Pritožbena navedba, da naj bi bila tako za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja prenizka odškodnina prisojena zato, ker naj bi tožnikovo zdravljenje trajalo do dne 23. 9. 2011, je povsem pavšalna in kot taka neupoštevna. Podobno velja tudi za navedbe oziroma očitke v zvezi z odškodnino prisojeno zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in vztrajanje, da bi mu morala biti ta prisojena najmanj v višini 13.000,00 EUR. Zgolj naštevanje težav, za katere meni, da so posledica predmetne prometne nezgode, v dejanske ugotovitve oziroma v primernost na njihovi podlagi prisojene višine odškodnine, ne more (samo za sebe) vzbuditi nobenega dvoma.

12. Ker okoliščine, da je moral obiskovati psihiatra, nikoli ni zatrjeval v zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje (tudi če bi bilo to navajanje utemeljeno) v tem okviru ni moglo upoštevati. Upoštevajoč da (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) posttravmatska stresna motnja oziroma z njo povezane tožnikove težave niso predmet zavarovalnega kritja, je pritožbeni očitek o neupoštevanju glavobolov, ki naj bi bili njena posledica, brezpredmeten. Da je imel težave (in kakšne) zaradi rane na desnem mezincu, je sodišče prve stopnje upoštevalo (glej 18. točko obrazložitve). Zatrjevanje o obstoju kozmetičnega defekta pa bi (če bi bilo utemeljeno, a kot v 23. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, ni) lahko predstavljalo „zgolj“ podlago odškodnini zaradi skaženosti, ki pa tožniku ni bila priznana.(14) Ker je sodišče prve stopnje v okviru nevšečnosti tekom zdravljenja upoštevalo, da je tožnik jemal sredstva proti bolečinam in da je opravil ogromno pregledov, je očitek, da je to opustilo, neutemeljen. Da naj bi bila pri njem izvedena tudi revizija rane na mezincu in da je moral na neprijetne preveze hoditi na vsake dva dni v ZD, v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni izrecno omenjeno. Vendar je tudi ob (hkratnem) upoštevanju teh dveh okoliščin moč zaključiti, da je odškodnina, ki je bila tožniku prisojena iz naslova telesnih bolečin in nevšečnost med zdravljenjem, primerna (pravična).

V zvezi s toženkino pritožbo:

13. Kot je bilo poudarjeno v 11. točki obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode tožniku prisodilo odškodnino, ki je ustrezna z vseh relevantnih vidikov. Toženka se s tem sicer ne strinja, a konkretno (prepričljivo) obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje (tudi približno) ne uspe omajati. Njena izvajanja (razlogi) namreč ostajajo na povsem splošni (to je premalo konkretni) ravni, ki za kaj takega ne zadoščajo. Tako npr. navaja, da naj bi prisojena odškodnina „znatno“ odstopala od zneskov odškodnin, ki jih v podobnih primerih priznavajo sodišča v Sloveniji, a le teh(15) konkretno ne uspe opredeliti. Povsem brez lastnih konkretnih zaključkov (razlogov) je nadalje pritožbeno sklicevanje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (glede poškodb, ki jih je utrpel tožnik) oziroma v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke (in sicer glede utrpljenih telesnih bolečin). Zgolj takšno sklicevanje samo za sebe ne more vzbuditi nobenih pomislekov v odločitev (razloge) sodišča prve stopnje. Slediti pa ni moč niti njeni trditvi, da naj bi bilo glede na izvedenčeve ugotovitve pri tožniku podano le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter da mu zato odškodnina iz tega naslova ne gre. Očitno namreč zanemari, da je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja z dne 19.2.2015 (glej str. 4 - l. št. 76) navedel, da zadobljena poškodba(16) (največ) do 1/3 vpliva na (zaradi hrbtenice podano) zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti tožnika. Ta ugotovitev ne le implicitno ampak povsem jasno kaže na to, da je tožnik ob obravnavanem škodnem dogodku utrpel (tudi) poškodbe, ki so (so)vplivale na trajno zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP(17)). Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami trpita svoje z njima nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zaradi česar očitkom o kršitvi postopkovnih pravil in nepopolno (zmotno) ugotovljenem dejanskem stanju, ni moč slediti.

Op. št. (2): Skratka dokaz, katerega izvedba ne bi bila namenjena dokazovanju predhodno podanih trditev o dejstvih (kot je to v naravi stvari), ampak šele „iskanju“ takšnih dejstev. To je razvidno iz same pritožbene dikcije, v skladu s katero naj bi izvedenec „razlagal“ vzročno zvezo oziroma opisal nevšečnosti (bolečine in trajne posledice), ki naj bi jih tožnik imel zaradi težav, kot so iz predloženih listin (izvidov) razvidne.

Op. št. (3): Posledično pa pri prisoji odškodnine, do katere je napram toženki upravičen, ni moč upoštevati težav, ki jih v zvezi z njo navaja.

Op. št. (4): In sicer povsem v skladu z ugotovitvami izvedenca.

Op. št. (5): Ker gre za psihično težavo nastalo v posledici prometne nezgode kot hudo stresnega dogodka.

Op. št. (6): Priloga A35 Op. št. (7): Zakaj naj bi šlo za protislovje, pritožba tudi sicer ne uspe pojasniti.

Op. št. (8): Sklicujoč se na v postopku angažiranega izvedenca, ki takšne težave ne omenja (zaradi česar je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje, ki samo teh znanj, nima, takšen zaključek naredilo brez potrebne podlage, neutemeljen).

Op. št. (9): Vzdolž vratne in ledvene hrbtenice.

Op. št. (10): Ta bi v poštev prišel (kvečjemu) v primeru obratnega razmerja vpliva obeh vzrokov.

Op. št. (11): Te trditve (o nemih degenerativnih spremembah) so bile v postopku na prvi stopnji tudi sicer podane prepozno (in sicer šele v vlogi z dne 23. 12. 2014 – l. št. 60).

Op. št. (12): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (13): Pavšalen pritožbeni očitek, da naj bi bila ocena pomanjkljiva in da zato ni moč preizkusiti, (očitno) ne drži. Op. št. (14): To isto omenjanje v okviru druge škodne postavke pa obenem predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (15): Domnevnih podobnih primerov.

Op. št. (16): To je zlom VI. prsnega vretenca.

Op. št. (17): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami