Jedro

Sodišče sicer pritrjuje tožbenemu stališču, da zgolj dejstvo, da prosilec za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje v Republiki Sloveniji ni plačal vseh zapadlih davčnih obveznosti, samo po sebi ne zadošča za utemeljitev zavrnitve njegove prošnje iz razloga po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, vendar izpodbijana odločba ne temelji na takšnem stališču. Iz njene obrazložitve je razvidno, da tožnik davčnih obveznosti ne poravnava od decembra 2007. Dejstvo, da je bilo v preteklosti tožniku kljub obstoju davčnega dolga izdano dovoljenje za prebivanje oz., da je bilo to podaljšano, samo po sebi ne pomeni, da bi mu moralo biti podaljšano tudi tokrat. Nasprotno, kaže na to, da je toženka prav zaradi večletnega obstoja dolga tokrat utemeljeno odločila drugače. Zato je neutemeljen očitek o arbitrarnosti izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ tožnikovo prošnjo zavrnil iz razloga po peti alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ker ni izkazal, da se bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da nima plačanih vseh v plačilo zapadlih davkov in drugih obveznih dajatev, da je višina davčnih obveznosti, ki so nastale z opravljanjem dejavnosti samostojnega podjetnika (ta je bila 15. 7. 2010 izbrisana), na dan 11. 3. 2013 znašala 11.375,15 EUR in da tožnik davčnih obveznosti ni poravnaval od decembra 2007. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ZTuj-2 ni bil pravilno uporabljen in da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Navaja, da ni storil davčnega prekrška, da ima le odprt dolg do davčnega organa zaradi neplačanih lastnih prispevkov in da namerava ta dolg poravnati. Dolg naj bi nastal v letih 2009 in 2010 zaradi „neplačevitosti“ njegovih upnikov (verjetno dolžnikov – op. sodišča). Navaja, da je ob istem dejanskem stanju že trikrat zapored dobil podaljšano delovno dovoljenje in podaljšano bivanje, zato meni, da je izpodbijana odločitev arbitrarna. Toženki očita, da relevantnih dejstev ni ugotovila z zadostno stopnjo zanesljivosti in natančnosti, da bi lahko ugotovila obstoj domneve, ki v ZTuj-2 po njegovem mnenju ni določena tako, da bi njen obstoj utemeljevala zgolj odločba o katerem koli prekršku. Navaja, da v Republiki Sloveniji s prekinitvami živi že 15 let in da v tem času ni storil nobenega prekrška. K plačilu dolga naj bi že večkrat „pristopil“, vendar ta zaradi obresti narašča, zato je predlagal uvedbo osebnega stečaja, v katerem mu je bila določena preizkusna doba treh let. Izpodbijana odločitev naj bi zato posegla v njegovo pravico do enakega varstva, saj naj mu tega ne bi omogočila; v primeru, da bo moral Slovenijo zapustiti, pa ne bo imel zaposlitve in dolga ne bo mogel plačati. Zato meni, da neplačilo davčnega dolga ne more biti razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj izvede predlagane dokaze, kot dokaz pa predlaga svoje zaslišanje in vpogled v spis, poizvedbe pri davčnem organu, poizvedbe o njegovem bivanju v Sloveniji in sklep o začetku postopka odpusta obveznosti z dne 18. 3. 2014. Primarno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu podaljša dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam, vztraja pri navedbah iz drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v peti alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka glede na ugotovljena dejstva in okoliščine pravilno ugotovila, da obstaja navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev iz odločbe organa prve stopnje, potrjene z odločbo drugostopenjskega upravnega organa.

Sodišče sicer pritrjuje tožbenemu stališču, da zgolj dejstvo, da prosilec za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje v Republiki Sloveniji ni plačal vseh zapadlih davčnih obveznosti, samo po sebi ne zadošča za utemeljitev zavrnitve njegove prošnje iz razloga po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, vendar izpodbijana odločba ne temelji na takšnem stališču. Iz njene obrazložitve je razvidno, da tožnik davčnih obveznosti ne poravnava od decembra 2007. Dejstvo, da je bilo v preteklosti tožniku kljub obstoju davčnega dolga izdano dovoljenje za prebivanje oz., da je bilo to podaljšano, samo po sebi ne pomeni, da bi mu moralo biti podaljšano tudi tokrat. Nasprotno, kaže na to, da je toženka prav zaradi večletnega obstoja dolga tokrat utemeljeno odločila drugače. Zato je neutemeljen očitek o arbitrarnosti izpodbijane odločitve.

Ne glede na to, da tožnik ni bil obsojen niti za kazniva dejanja niti za prekršek, pa ZTuj-2 glede na peto alinejo prvega odstavka 55. člena postavlja strožja merila. Ni potrebno, da bi moral biti tujec obsojen oziroma spoznan za odgovornega za prekršek, saj iz navedene določbe to ne izhaja. To namreč določa, da se dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Torej niti ni potrebno, da bi bila domneva izkazana z oblastveno odločbo državnega organa, ampak zadostuje že zgolj to, da obstajajo razlogi za tako domnevo.

Višina in zapadlost davčnih obveznosti glede na tožbene navedbe niso sporne, te obveznosti pa so po ugotovitvah upravnega organa nastale iz naslova opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika. Ta tožnikova dejavnost je bila izbrisana 15. 7. 2010, kar prav tako ni sporno. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik odgovarja za obveznosti opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik in da bi moral pravočasno ukrepati za pravilno in zakonito poslovanje. Okoliščina, da več let ne poravna zapadlih davčnih obveznosti (tožnik v tožbi sam navaja, da gre za dolg iz leta 2009 in 2010) pa tudi po mnenju sodišča izkazuje domnevo nespoštovanja pravnega reda Republike Slovenije.

V tožbi sicer tožnik navaja, da namerava ta dolg poravnati, da je to že večkrat skušal storiti, vendar zaradi obresti dolg narašča, ter da mu je za isti dolg v postopku osebnega stečaja določena triletna preizkusna doba in da v Republiki Sloveniji s prekinitvami živi že 15 let, vendar sodišče teh navedb ter predlaganih dokazov v zvezi z njimi ne more upoštevati, ker so nedovoljene tožbene novote.

V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski upravni organ tožnika seznanil z ugotovitvijo zapadlih davčnih obveznosti in ga pozval, naj se izreče o teh ugotovitvah. Tožniku je bil poziv vročen 5. 2. 2014, tožnik pa je upravnemu organu 12. 2. 2014 predložil le izjavo druge družbe, njegove dolžnice, s katero se mu zavezuje poravnati dolg najkasneje do 15. 3. 2014, glede ugotovitve o obstoju davčnega dolga in o stališču upravnega organa, da se to lahko šteje kot razlog za zavrnitev prošnje, pa se ni izjavil. Tožnik je torej v postopku pred izdajo izpodbijanega akta imel možnost izpodbijati domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, oz. navajati in dokazovati, da je želel dolg poravnati, oziroma da je vložil predlog za odpust dolga v osebnem stečaju, pa tega ni storil. Ker navedeni sklep Okrožnega sodišča v Kopru v času odločanja na prvi stopnji še ni obstajal (sprejet je bil isti dan kot izpodbijana odločba), je neutemeljen tudi tožnikov očitek, da je bila toženka pred izdajo izpodbijanega akta seznanjena z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi.

Na omenjeni sklep se je sicer skliceval v pritožbenem postopku, vendar sodišče glede na tožbene navedbe pritrjuje stališču pritožbenega organa, da omenjeni sklep ne pomeni, da je bilo tožniku plačilo neporavnanih davčnih obveznosti odpuščeno, in dodaja, da tudi določitev preizkusnega obdobja s tem sklepom ni pravno odločilna za presojo razloga iz pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj sodišče tak sklep (na podlagi tretjega odstavka 400. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) izda, če ugotovi, da ne obstaja ovira za odpust iz 1. ali 3. točke 399. člena tega zakona. To pomeni, da preverja le, ali je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano, in ali so mu bile njegove obveznosti že odpuščene in od pravnomočnosti sklepa o odpustu teh obveznosti še ni preteklo deset let. Nedovoljena tožbena novota so tudi navedbe o trikratnem podaljšanju delovnega dovoljenja. Poleg tega tudi sicer morebitno dejstvo, da je bilo izdano delovno dovoljenje, ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).