Jedro

Ttoženka je imela zadostno podlago za ugotovitev, da tožnikova zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh, že v tem, da tožnik vsebinsko ne oporeka tožilkini ugotovitvi, da je bila oškodovankina mati in zakonita zastopnica prisotna na zaslišanju mladoletne oškodovanke, temveč v prošnji le pavšalno navaja, da se z ugotovitvami tožilke ne strinja, konkretno pa navaja le, da mati oškodovanke na (glavni) obravnavi še ni bila zaslišana kot priča. Kaj drugega pa tožnik ne navaja niti v tožbi. Navedena ugotovitev tožilke, ki je tožnik konkretno torej ne izpodbija, pa pomeni, da je bila oškodovankina mati z vsebino pričanja svoje hčerke seznanjena, še preden ji je njena pooblaščenka izročila zapisnik o zaslišanju. Če pa je bila oškodovankina mati z vsebino zaslišanja seznanjena še preden ji je oškodovankina pooblaščenka izročila zapisnik o tem zaslišanju, pa to pomeni, da ravnanje, ki ga tožnik očita pooblaščenki oškodovanke že iz tega razloga očitno (prima facie) ne izpolnjuje dejanskega stanu kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopnje kot subsidiarnemu tožilcu v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I K 21843/2017 zoper odvetnico A.A. zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka po prvem odstavku 287. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Celju, št. Kt/7493/2016 SKR/kza z dne 14. 3. 2017. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi določb 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik naj bi v svoji prošnji uveljavljal BPP za svetovanje in zastopanje v postopku, v katerem nastopa kot subsidiarni tožilec. Navaja, da je tožilstvo kazensko ovadbo zavrglo, ker je ocenilo, da odvetnici očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Mati oškodovanke naj bi bila namreč prisotna pri zaslišanju oškodovanke in sama tudi prej zaslišana, poleg tega pa informacij obdolženka in priča nista posredovali javnosti. Toženka sledi razlogom tožilstva in navaja, da je ključno za razumevanje, da je odvetnica zapisnik smela in morala izročiti oškodovankini materi, ter da tajnosti ni posredovala komerkoli drugemu ali javnosti, zaradi česar niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ-1. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. V njej navaja, da je zoper njega tekel kazenski postopek na podlagi kazenske ovadbe, da je spolno zlorabljal hčerko tedanje partnerice. Dalje navaja, da je bila mladoletni oškodovanki na podlagi 65. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) postavljena pooblaščenka, ki je njeno mater, prav tako pričo, seznanila z vsebino izpovedb drugih prič in drugih dejstev, še preden je bila v postopku tudi ona zaslišana kot priča. Zato je zoper odvetnico A.A. podal kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 287. člena KZ-1. Ker je tožilstvo njegovo kazensko ovadbo zavrglo in ker se s tem ni strinjal, je podal obtožni predlog kot zasebni tožilec. Meni, da je toženka s svojo razlago prekoračila standard očitnosti in se postavila v vlogo sodišč za pregon kaznivih dejanj. Zmotno naj bi tudi ugotovila dejansko stanje, saj naj bi bila oškodovankina mati z vsemi podatki seznanjenja še pred svojim zaslišanjem. Če pa bi bila do tega upravičena kot zakonita zastopnica, bi jo sodišče povabilo na vse obravnave. Odločitev tožilstva, da ne bo vztrajal pri pregonu, še ne pomeni, da je zadeva očitno nerazumna, saj sam zakon oškodovancu daje možnost, da prevzeme pregon. Sklicuje se na sodne odločbe tega sodišča I U 873/2016 in I U 507/2016. 4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Pri tem gre za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne (ne)razumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard "očitnosti". S tem je po presoji sodišča tudi jasno določil standard preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev BPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. V obravnavani zadevi tožnik prosi, da se mu BPP dodeli kot t. i. subsidiarnemu tožilcu v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka po prvem odstavku 287. člena KZ-1. Po tej določbi se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta kaznuje, kdor neupravičeno izda, kar je izvedel v postopku pred glavno obravnavo ali na obravnavi pred sodiščem, na ustni obravnavi v upravnem postopku ali postopku o prekršku ali postopku parlamentarne preiskave ali v postopku pred Komisijo za preprečevanje korupcije, za kar je z zakonom določeno, da se ne sme objaviti, ali pa je bilo z odločbo pristojnega organa ali sodišča odločeno, da ostane tajno.

10. Navedeno kaznivo dejanje se preganja po uradni dolžnosti, tožnik pa naj bi, potem ko je pristojno okrožno državno tožilstvo zavrglo njegovo ovadbo, kot oškodovanec sam začel pregon. Ker je pri tovrstnih kaznivih dejanjih skladno z 19. in 60. členom ZKP pogoj za začetek pregona po oškodovancu predhodna negativna odločitev pristojnega tožilstva, tožnik ne more uspeti z navedbami, ki presegajo dejanski stan v kazenski ovadbi očitanega kaznivega dejanja, kot ga je presojalo tožilstvo kot upravičeni tožilec za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (in sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt/7493/2016 z dne 14. 3. 2017), je namreč tožilstvo odločalo le o kazenski ovadbi glede očitka, da je pooblaščenka mladoletne oškodovanke njeni materi, še preden je bila slednja tudi sama zaslišana kot priča na glavni obravnavi, izročila zapisnik o zaslišanju oškodovanke. Tožnik zato ne more uspeti s tožbenimi navedbami v povezavi z trditvami, da je bil zakonski dejanski stan navedenega kaznivega dejanja izpolnjen tudi s tem, da je pooblaščenka mladoletne oškodovanke njeno mater seznanila še z drugimi podatki. Ker v tem delu tožnik zato ni upravičeni tožilec, dokler tožilstvo tudi v tem obsegu ne zavrže morebitne ovadbe ali kako drugače ne odstopi od pregona (19. in 60. člen ZKP), je njegova zadeva v tem obsegu že zato tudi očitno nerazumna.

11. Glede dejanskega stanja, ki ga zajema odločitev tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe, pa je toženka svojo presojo tožnikovih izgledov za uspeh pravilno oprla na ugotovitve tožilke in dejstvo, da tožnik v svoji prošnji ne navaja ničesar, kar bi tožilkine ugotovitve izpodbilo. Tožilka je namreč svojo presojo, da v navedenem primeru ne gre za kaznivo dejanje, oprla na ugotovitev, da je osumljenka kot pooblaščenka mladoletne oškodovanke zapisnik o zaslišanju oškodovanke izročila oškodovankini materi, ki je hkrati njena zakonita zastopnica, da je bila mati oziroma zakonita zastopnica na tem zaslišanju prisotna, da je bila tudi sama v preiskavi predhodno že zaslišana in da teh podatkov ne osumljenka ne mati oškodovanke nista posredovali javnosti. Po presoji sodišča pa je imela toženka zadostno podlago za ugotovitev, da tožnikova zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh, že v tem, da tožnik vsebinsko ne oporeka tožilkini ugotovitvi, da je bila oškodovankina mati in zakonita zastopnica prisotna na zaslišanju mladoletne oškodovanke, temveč v prošnji le pavšalno navaja, da se z ugotovitvami tožilke ne strinja, konkretno pa navaja le, da mati oškodovanke na (glavni) obravnavi še ni bila zaslišana kot priča. Kaj drugega pa tožnik ne navaja niti v tožbi. Navedena ugotovitev tožilke, ki je tožnik konkretno torej ne izpodbija, pa pomeni, da je bila oškodovankina mati z vsebino pričanja svoje hčerke seznanjena, še preden ji je njena pooblaščenka izročila zapisnik o zaslišanju. Če pa je bila oškodovankina mati z vsebino zaslišanja seznanjena še preden ji je oškodovankina pooblaščenka izročila zapisnik o tem zaslišanju, pa to pomeni, da ravnanje, ki ga tožnik očita pooblaščenki oškodovanke že iz tega razloga očitno (prima facie) ne izpolnjuje dejanskega stanu kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka iz prvega odstavka 287. člena KZ-1 oziroma da je tožnikova zadeva iz tega razloga tako očitno nerazumna, da je toženka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP pravilno zavrnila že na podlagi določb 24. člena ZBPP.

12. Poleg tega pa toženka tudi pravilno navaja, da je v tem primeru pomembna tudi narava razmerja, v katerem sta mladoletna oškodovanka in njena mati, in sicer da je mati že po zakonu oškodovankina zakonita zastopnica. Po določbah 64. člena ZKP1 je namreč zakoniti zastopnik mladoletnika, ki še ni dopolnil šestnajst let (kakršen je tudi obravnavani primer), upravičen podajati vse izjave in opravljati vsa dejanja, ki jih je po tem zakonu upravičen podajati oziroma opravljati oškodovanec. Dejstvo, da sodišče mladoletnemu oškodovancu na podlagi drugega (prej tretjega) odstavka 65. člena ZKP2 postavi pooblaščenca po uradni dolžnosti, zato ne izključuje pravic, ki jih ima v kazenskem postopku po 64. členu ZKP zakoniti zastopnik mladoletne osebe, razen če bi prišlo do nasprotij med zakonitim zastopnikom in postavljenim pooblaščencem, na kar pa mora paziti sodišče, ki vodi kazenski postopek (prim. mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 153). Z zakonom predpisana zapoved, da ima mladoletni oškodovanec kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku 65. člena ZKP, ves čas od uvedbe kazenskega postopka dalje pooblaščenca, ki skrbi za njegove pravice, je (kot izhaja iz izrecnega besedila zakonske določbe) namenjena zlasti varstvu njegove integritete med zaslišanjem pred sodiščem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. ZKP pa v navedeni določbi še določa, da sodišče postavi pooblaščenca po uradni dolžnosti izmed odvetnikov tistim mladoletnim oškodovancem, ki pooblaščenca še nimajo, torej ko za to, da ima mladoletni oškodovanec odvetnika, ni poskrbel že zakoniti zastopnik.

13. Glede na pojasnjene dejanske in pravne okoliščine konkretne zadeve se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbi tega sodišča I U 873/2016 in I U 507/2016, saj ne gre za primerljive zadeve.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 64. člen ZKP: „(1) Če je oškodovanec mladoletnik ali oseba, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je njegov zakoniti zastopnik upravičen podajati vse izjave in opravljati vsa dejanja, ki jih je po tem zakonu upravičen podajati oziroma opravljati oškodovanec.(2) Oškodovanec, ki je dopolnil šestnajst let, je upravičen sam podajati izjave in opravljati procesna dejanja.“ 2 Drugi odstavek 65. člena ZKP: „V kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja kazenskega zakonika Republike Slovenije, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu in kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije, mora imeti mladoletni oškodovanec ves čas od uvedbe kazenskega postopka dalje pooblaščenca, ki skrbi za njegove pravice, še posebej v zvezi z zaščito njegove integritete med zaslišanjem pred sodiščem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Mladoletnemu oškodovancu, ki pooblaščenca še nima, postavi pooblaščenca sodišče po uradni dolžnosti izmed odvetnikov.“