Jedro

Če je že mnenje dr. E. E. v zaključke izvedenca dr. D. D. zbudilo dvom (kar po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne more veljati za oddaljene fotografije tožnika, kako se le-ta nekje nahaja), bi bilo treba ta dvom nujno razjasniti z izvedenčevim zaslišanjem. In šele če to ne bo dalo zadovoljivega rezultata, na katerega bi se lahko sodišče prepričljivo oprlo, bi bilo treba ravnati po tretjem odstavku 254. člena ZPP, torej angažirati novega izvedenca. Četudi je ta že angažiran in je mnenje že podano, to še ne pomeni, da lahko (primarni) dokaz z izvedencem dr. D. D. ostane nedokončan, kot pravilno opozarja pritožba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev ničnosti svoje dedne izjave glede odpovedi dedovanju po svojem pok. očetu A. A., ugotovitev dedne pravice po njem, izstavitev listine za vpis lastninske pravice na nepremičnini v X, ugotovitev, da je skupno premoženje pok. B. B. ter A. A. stanovanje v Y, razveljavitev darilne pogodbe med B. B. in C. B. za 1/4 tega stanovanja, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja za to stanovanje, izstavitev zemljiškoknjižne listine zanj ter plačilo 25.000 EUR z obrestmi in pravdne stroške.

2. Odločitev sodišča sloni na zaključku, da tožnik ni uspel dokazati, da se ob podaji izjav, s katerimi se je dediščini po očetu odpovedal (novembra 2007), zaradi svojega zdravstvenega stanja ni razumel oz. se ni zavedal pomena svojega ravnanja.

3. Zoper sodbo se je tožnik pritožil, predlaga njeno spremembo ali razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Kot bistveno očita sodišču, da dokaza z izvedencem psihiatrične stroke dr. D. D., ki je njegove trditve potrdil, ni izvedlo do konca, saj z njim ni razčistilo morebitnih dvomov in nejasnosti, pač pa je kar angažiralo strokovno institucijo ter na njeno drugačno mnenje oprlo svojo odločitev. Nasprotuje tudi temu mnenju kot napačnemu, opozarja, da je bilo mnenje dr. E. E., ki je sodišču zbudilo dvom v pravilnost mnenja dr. D. D., narejeno v drugem in ne v istem postopku, in tudi za drugo časovno obdobje. Nasprotuje temu, da bi fotografije tožnika lahko zbudile dvom v strokovno mnenje in še natančnejše opisuje tožnikovo obdobje alkoholizma za l. 2007 in 2008, ki so ga potrdile nepristranske priče. 4. Toženca sta na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, ki opredeljujejo izvedbo dokaza z izvedencem, konkretno 3. odst. 254. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se glasi: če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te _pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem_ (poudarilo to sodišče), se zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje to določbo sicer navede, vendar pa po njej ne ravna, in sicer s pojasnilom, da gre za diametralno nasprotni mnenji dveh izvedencev, dr. D. D. in dr. E. E., o stanju istega preiskovanca v časovnem obdobju pol leta, zaradi česar je prepričano, da teh mnenj ni mogoče uskladiti. Zato izvedenca dr. D. D., ki je pripravil pisno ekspertizo, ni zaslišalo, pač pa je postavilo novega izvedenca, in sicer strokovno institucijo Medicinsko fakulteto (MF) v Ljubljani (ki je nalogo zaupalo psihiatrinji dr. F. F.).

7. Pritožnik utemeljeno graja takšno stališče, saj zanj ni nobene zakonske podlage. Poleg tega je tudi dejansko napačno, saj, kot pritožnik pravilno opozarja, dr. E. E. ni bil imenovan v tej pravdni zadevi, zato ne gre za primer, ko bi si dva izvida izvedencev med seboj bistveno razlikovala. Določba 2. odst. 254. čl. ZPP, ki ureja to situacijo, torej ne pride v poštev oz. je bilo ravnanje sodišča v tej smeri najmanj preuranjeno.

8. Ne gre za nepomemben formalizem. Četudi sta oba psihiatra, dr. D. D. in dr. E. E., preučevala podobno dokazno temo, ta ni bila ista, isto ni bilo niti dokazno in spisovno gradivo, predvsem pa tudi ne stranke postopka in njihova ravnanja. Mnenju dr. E. E. zato v tem postopku ne gre pripisati enake teže kot izvedenskemu mnenju dr. D. D. Prav slednjemu je sodišče prve stopnje izrecno naložilo, naj se opredeli do drugačnih zaključkov mnenja dr. E. E., kar je izvedenec D. D. tudi storil (in sicer jih je odklonil, pritrdil po podobnemu mnenju psihiatra G. G.).

9. Če pa je že mnenje dr. E. E. v zaključke izvedenca dr. D. D. zbudilo dvom (kar po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne more veljati za oddaljene fotografije tožnika, kako se le-ta nekje nahaja), bi bilo treba ta dvom nujno razjasniti z izvedenčevim zaslišanjem. In šele če to ne bo dalo zadovoljivega rezultata, na katerega bi se lahko sodišče prepričljivo oprlo, bi bilo treba ravnati po 3. odst. 254. čl. ZPP, torej angažirati novega izvedenca. Četudi je ta že angažiran in je mnenje že podano, to še ne pomeni, da lahko (primarni) dokaz z izvedencem dr. D. D. ostane nedokončan, kot pravilno opozarja pritožba.

10. Kot povzema sodišče prve stopnje v tč. 7 na str. 7, je dr. D. D. v svojih zaključkih navedel, da sta bili zaradi ekstremno izražene psihoorganske poškodovanosti (ki jo je še natančneje pojasnil, med temi pojasnili pa je tudi kronični alkoholizem) tožnikova sposobnost presoje in odločanja v kritičnem času bistveno zmanjšani in da ni bi sposoben izraziti lastne volje. Vendar se sodišče do tega ne opredeli, pač pa se opre zgolj na mnenje izvedenske komisije MF, katere zaključki so bili, da je bila tožnikova sposobnost (med 5. in 12. novembrom 2007) razumeti pomen, namen in učinek svojih dejanj zmanjšana, vendar ne bistveno, v kolikor te dni ni bil akutno intoksiciran s psihoaktivnimi substancami (tč. 27 na str. 18 izpodbijane sodbe).

11. Ker je napačno ravnanje torej očitno vplivalo na odločitev sodišča, je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo lahko svojo napako popravilo (1. odst. 354. čl. ZPP).

12. Ker bo torej treba po dopolnitvi dokaza z izvedencem dr. D. D. (in po potrebi tudi z zaslišanjem ali celo soočenjem izvedencev dr. D. D. in dr. F. F.) napraviti celovito, analitično, sintetično, logično ter preverljivo dokazno oceno, pritožbeno sodišče tega dela ni prevzelo nase, saj ocenjuje, da bi to presegalo temeljno kontrolno oziroma korekcijsko funkcijo, ki jo ima v sistemu sojenja in pravnih sredstev pritožbeno sodišče. Pri tem pa gre poudariti, da bo treba v vsakem primeru dokazno oceniti obe podani mnenji izvedencev in nikakor ne a prioiri preferirati kasnejšega (8. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe v skladu z določbo 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.