Jedro

Z razveljavitvijo odločbe o tožnikovi razrešitvi s funkcije direktorja občinske uprave v upravnem sporu, je podana verjetnost terjatve kot pogoj za izdajo začasne odredbe, s katero tožnik zahteva, da se do pravnomočne rešitve spora glede zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (ki temelji na odločbi o razrešitvi tožnika s položaja direktorja občinske uprave) zadrži učikovanje sklepa, s katerim mu je delovno razmerje prenehalo.

Vendar tožnik ni izkazal nastanka nenadomestljive škode, saj kot brezposelni delavec prejema nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje, zato je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje, da ne sme ničesar storiti, kar bi povzročilo škodo tožniku, predvsem pa se ji naloži, da odloži izvedbo javnega natečaja po določbah od 60. do 63. čl. Zakona o javnih uslužbencih vse do izdaje pravnomočne sodne odločbe v delovnem sporu; zavrnilo predlog, da je tožena stranka dolžna omogočiti tožniku, da se začasno do pravnomočne odločitve v delovnem sporu vrne nazaj na delo z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel pred 22.9.2005; zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini

20.000.000,00 SIT za primer kršitve zgoraj navedenih prepovedi, in da bo sodišče v primeru kršitev na podlagi sklepa o izrečeni kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev na njenem transakcijskem računu; zavrnilo predlog, da velja začasna odredba z dnem njene izdaje in traja do pravnomočne odločitve v delovnem sporu; zavrnilo predlog, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, kot zavrnilo predlog, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v zadevi izkazal verjetnost obstoja terjatve, ne pa tudi predlaganega pogoja, ki se nanaša na nastanek težko nadomestljive škode.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je tožena stranka dne 5.1.2006 objavila javni natečaj za zasedbo delovnega mesta, ki ga je opravljal pred nezakonito razrešitvijo, kar pomeni, da bo postalo delovno mesto direktorja občinske uprave po izvedenem javnem natečaju zasedeno. To bi onemogočilo njegovo reintegracijo, poleg tega bi nastala težko nadomestljiva škoda tako na njegovi strani kot na strani tožene stranke. Delovni proces je pri toženi stranki že dosedaj okrnjen. Sam ima delovne izkušnje na delovnem mestu direktorja občinske uprave. Če bi z njim nadaljeval, bi tožena stranka normalno poslovala. Izdana začasna odredba bo v korist obeh strank. Ne glede na navedeno pa ima sodišče pristojnost, da izda vsako odredbo, s katero se da doseči namen zavarovanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče predlogu v celoti ugodi oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijanega sklepa soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter jih ne ponavlja. V izpodbijanem sklepu, ki vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdanim pisnim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato na pritožbene navedbe tožnika še odgovarja.

Pravna podlaga za izdajo začasnih odredb je opredeljena v določbi

43. čl. ZDSS-1. V skladu z določbo 3. odst. 43. čl. ZDSS-1 se izdajajo začasne odredbe po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če v tem zakonu ni drugače urejeno. Gre za Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/02).

Sodišče lahko izda začasno odredbo na predlog strank ali po uradni dolžnosti.

V skladu z določbo 272. čl. ZIZ lahko sodišče na predlog stranke izda začasno odredbo z namenom zavarovanja nedenarne terjatve, glede katere mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik izkazati za verjetno vsaj eno od predpostavk, ki so navedene v 2. odst. 272. čl. ZIZ. Verjetnost terjatve je podana takrat, ko je na razpolago več razlogov za neko odločitev od tistih, ki izkazujejo nasprotno. V kolikor tožnik poleg verjetnosti terjatve uveljavlja še predpostavko težko nadomestljive škode, je glede tega potrebno poudariti, da takšna predpostavka ne predstavlja zmanjšanja premoženja že zato, ker bi bilo škodo mogoče s težavo odpraviti oz. bi škoda prizadela upnika v takšnem obsegu, da bi jo bilo težko sanirati. Ugotavljanje težko nadomestljive škode pomeni pravni standard. Zato mora sodišče v vsakem primeru posebej oceniti, če je glede na zatrjevane okoliščine verjetno, da bo težko nadomestljiva škoda pri upniku dejansko nastala.

V konkretnem primeru je župan tožene stranke s sklepom z dne

31.5.2005 razrešil tožnika s položaja direktorja občinske uprave, na kar je tožniku s sklepom župana tožene stranke z dne 19.7.2005 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi R Slovenije z dne 24.8.2005 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik je uveljavil varstvo pravic tako v individualnem delovnem sporu kot v upravnem sporu, v katerem je Upravno sodišče R Slovenije, Oddelek v Mariboru s sodbo z dne

20.9.2005 razveljavilo odločbo župana o tožnikovi razrešitvi s položaja direktorja občinske uprave in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.

Tožnik je v individualnem delovnem sporu zahteval razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja ter reintegracijo. Poleg tega je podal predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem se je skliceval na verjetnost terjatve in izkazanost nastanka težko nadomestljive škode.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča ugotovljeno dejstvo, da je bila tožnikova razrešitev pri toženi stranki v upravnem sporu razveljavljena, izkazuje večji obseg razlogov za izkazanost verjetnosti terjatev, ki so predmet tožbe v individualnem delovnem sporu. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu, da na strani tožnika ni izkazan uveljavljeni pogoj nastanka težko nadomestljive škode. Res je, da je tožnik zaradi razrešitve s položaja, ki ga je zasedal in ugotovljenimi nemožnostmi za nadaljevanje dela pri toženi stranki, izgubil zaposlitev. Vendar je lahko kot brezposelen delavec uveljavil pravice pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, kar pomeni, da ima vsaj začasno zagotovljeno ustrezno denarno nadomestilo. Zato pritožbeno opozarjanje, da mu je zaradi prenehanja delovnega razmerja onemogočeno preživetje, ne more biti sprejemljivo. Poleg tega zatrjevanje tožnika o predanem delu pri toženi stranki, kateri se je v celoti posvetil, in da je sedaj delovni proces v občinski upravi z njegovim odhodom okrnjen, v ničemer ne izkazujejo nastanka težko nadomestljive škode na njegovi strani. V kolikor pa se sklicuje na takšno škodo pri toženi stranki, pa gre po ugotovitvi pritožbenega sodišča za okoliščine, ki so povsem na njeni strani, ki v tej fazi dogodkov v bistveni vsebini v ničemer ne vplivajo ali posegajo v tožnikov status.

V tej zvezi je potrebno dodati, da je bil tožnik na položaju direktorja občinske uprave za mandatno obdobje, ki bi se mu izteklo v sredini leta 2007, kar pomeni, da bi v primeru dolgotrajnega postopanja v delovnem sporu in ugoditvijo zahtevkom o glavni stvari, vključno z vrnitvijo na delo, lahko uveljavil zahtevane pravice iz delovnega razmerja le za omejeni čas.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).