Jedro

Gre le za rezervacijo sredstev za poplačilo terjatve takega upnika, ki bi znova nastala, ker bi bilo izpodbito pravno dejanje, na podlagi katerega je bila poplačana, torej za terjatev, povezano z odložnim pogojem. Ne gre pa za obveznost rezervacije sredstev za primer, da bi upnik uspel doseči razveljavitev pravnomočnih sodb in zavrnitev zahtevkov za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Ob dejstvu, da je pritožnikova dolžnost vračila prejetega v stečajno maso ugotovljena s pravnomočno sodbo, preverjeno tudi z izrednim pravnim sredstvom revizije, pa ni mogoče upoštevati njegovih trditev glede možnosti vračila plačanega zneska. Gre le za neko hipotetično terjatev, katere verjetnost ni izkazana niti v najmanjšem možnem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upravitelju dalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka, navedenih v njegovem predlogu z dne 9. 7. 2015 (PD 128), v višini 58.781,44 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Najprej povzema potek postopka v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika, storjenih v upnikovo korist. Nadalje še navaja, da je tako po ZPPSL kot po ZFPPIPP potrebno rezervirati sredstva za poplačilo upnikove pogojne (oživele) terjatve, ki bi nastala, v kolikor bi Ustavno sodišče ustavni pritožbi upnika ugodilo. Višina rezerviranih sredstev je v konkretnem primeru enaka višini plačanega zneska s strani pritožnika (1.165.846,13 EUR), zato ta ne more biti predmet obračuna davka iz dobička in se iz tega zneska ne smejo plačati nobene davčne obveznosti, ta znesek stroškov 58.781,44 EUR pa se tudi ne sme plačati iz stečajne mase. Če bo namreč ustavni pritožbi upnika ugodeno, ta ne bo mogel zahtevati neupravičenega plačila nazaj od stečajnega dolžnika, ker ne bo dovolj stečajne mase. V obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 9. 2015 pa so bili z udenarjenjem sredstev iz začetne stečajne bilance doseženi zgolj prihodki v višini, kot jo je po pravnomočni sodbi plačal pritožnik. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da vložena ustavna pritožba ni razlog za odlog plačila davka. Po 103. členu ZDavP-2 se davčnemu zavezancu, v kolikor predloži katerikoli instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2, ne glede na druge pogoje dovoli odlog za največ 12 mesecev. Stečajni postopek pa se ne vodi v korist stečajnega dolžnika, temveč upnikov, zato bi moral upravitelj zahtevati odlog plačila davka do odločitve ustavnega sodišča. 3. Upravitelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovljenem postopku pritožba ne uveljavlja več, da naj bi upravitelj navedel, da gre za stroške iz nadaljevanja poslovanja, kar je v sklepu Cst 387/2015 zavrnilo že višje sodišče, saj ni upravitelj nikjer navedel, da bi nadaljeval poslovanje v smislu 317. člena ZFPPIPP ali ustreznih določil ZPPSL, pa tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu podrobno razložilo, za kakšne stroške poslovanja gre v zvezi z obveznostjo plačila davka od dobička pravnih oseb.

6. Določila zakona o rezervaciji sredstev za plačilo upnikove ponovno oživele terjatve zaradi uspešnega izpodbijanja si pritožnik narobe razlaga. Tu ne gre za rezervacijo za primer, da bi upnik uspel doseči razveljavitev sodbe, s katero mu je bilo naloženo, da mora v stečajno maso vrniti to, kar je na podlagi izpodbijanih pravnih dejanj prejel. Gre le za rezervacijo sredstev za poplačilo terjatve takega upnika, ki bi znova nastala, ker bi bilo izpodbito pravno dejanje, na podlagi katerega je bila poplačana, torej za terjatev, povezano z odložnim pogojem (primerjaj npr. 3. odstavek 278. člena ZFPPIPP in 2. odstavek 262. člena ZFPPIPP). Ne gre pa za obveznost rezervacije sredstev za primer, da bi upnik uspel doseči razveljavitev pravnomočnih sodb in zavrnitev zahtevkov za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

7. Sodišče prve stopnje je podrobno in izčrpno obrazložilo, na kakšni podlagi je nastala obveznost stečajnega dolžnika za plačilo davka od dobička, h katere plačilu je dalo soglasje, in kolikšna je višina tega davka. Podlagi in višini tako ugotovljene davčne obveznosti pritožnik ne ugovarja, zato se višjemu sodišču s tem ni treba ukvarjati. Pritožnik le meni, da se ta davek ne bi smel plačati, ker sicer ne bo mogel dobiti povrnjenega celotnega vplačanega zneska, če bo z ustavno pritožbo uspel, upravitelj pa bi moral tudi zato zahtevati odlog plačila davka.

8. Ni sporno, da je obveznost plačila terjatve, ki jo je plačal pritožnik, ugotovljena in naložena s pravnomočno sodbo, pri čemer je pritožnik že tudi izkoristil izredno pravno sredstvo – revizijo – zoper to pravnomočno sodbo, a z njim ni uspel. Že glede na navedeno je malo verjetno, da bi pritožnik z ustavno pritožbo sploh lahko uspel, še posebej glede na to, da v obravnavani pritožbi sploh ni navedel ničesar, iz česar bi lahko izhajalo, da obstaja kakšna možnost za uspeh z ustavno pritožbo. Nasprotno pa stečajni dolžnik razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, ki je bila že preverjena tudi z izrednim pravnim sredstvom, zato dejansko nima nobenega razloga, da ne bi plačal davčne obveznosti. Odlašanje s plačilom bi lahko pomenilo škodo za stečajno maso, saj bi nastale tudi obveznosti iz naslova obresti, katerih plačilo bi stečajno maso še zmanjšalo. Ob dejstvu, da je pritožnikova dolžnost vračila prejetega v stečajno maso ugotovljena s pravnomočno sodbo, preverjeno tudi z izrednim pravnim sredstvom revizije, pa ni mogoče upoštevati njegovih trditev glede možnosti vračila plačanega zneska. Gre le za neko hipotetično terjatev, katere verjetnost ni izkazana niti v najmanjšem možnem delu.

9. Glede možnosti odloga plačila davčne obveznosti pa pritožnik zgolj pavšalno navaja, da naj bi taka možnost obstajala, pri čemer že sam navaja, da bi stečajni dolžnik moral predložiti instrument zavarovanja. Predložitev instrumenta zavarovanja že sama po sebi ni mogoča zgolj na podlagi odločitve upravitelja, saj bi upravitelj s tem lahko presegel svoje dolžnosti. Ob tem pa pritožnik niti ne navaja, kateri instrument zavarovanja in zakaj bi bil v zvezi s tem primeren. Z zgolj pavšalnimi trditvami pritožnik niti ni dal podlage za konkretnejši odgovor.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in podrobno obrazložena, zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).