Up-146/98

6. 1. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 6. januarja 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 587/96 z dne 2. 4. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo v sporu zaradi odpovedi in izpraznitve poslovnih prostorov, ker da gre za premoženjski spor, vrednost spornega predmeta pa ni bila označena. Pritožnik navaja, da vloga za revizijo res ne navaja konkretnih zneskov, ker naj bi šlo le za pripravljalno vlogo, ki naj bi jo bilo možno še dopolniti. Sicer pa naj bi se zadeva nanašala na izpodbijanje pravne veljavnosti najemne pogodbe, sklenjene dne 7. 4. 1992 za nedoločen čas med pritožnikom in Ž. d.d., za katero pa naj bi se kasneje izkazalo, da ni bila lastnica prostorov. Zato naj bi šlo pri sklepanju najemne pogodbe za poslovno prevaro, ki naj bi jo sodišča ne hotela upoštevati. Pritožnik Ustavno sodišče prosi, naj vpliva "na pravno sanacijo, ki je nastala zaradi poslovne prevare tožnice".

Na podlagi ustavne pritožbe lahko Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru pravdnega postopka, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Pri odločanju o njej se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

3.Odločitvi sodišča, da je spor o odpovedi in izpraznitvi poslovnih prostorov premoženjski spor, ni mogoče odreči razumne presoje. Glede na to morajo biti za dovoljenost revizije podane določene procesne predpostavke. Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spora, mora biti ta vrednost navedena že v postopku na prvi stopnji, kot je to obrazložilo tudi Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu. Pritožnik torej zmotno misli, da bi moralo Vrhovno sodišče pritožnika pozvati na dopolnitev revizije z navedbo vrednosti spora. Zmotno tudi misli, da je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, ker tožnica in stranski intervenient nista odgovorila na revizijo.

4.Glede na to, da vrednost spora ni bila navedena, bi moral pritožnik, kolikor je menil, da sodbi sodišča prve in druge stopnje, posegata v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, z ustavno pritožbo izpodbijati sodbo, s katero je Višje sodišče zavrnilo njegovo pritožbo. Tega pritožnik (v roku 60 dni od vročitve sodbe Višjega sodišča) ni storil; z ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije, pa vprašanj, ki se nanašajo na odločitev o odpovedi in izpraznitvi poslovnih prostorov, ne more ponovno odpirati.

5.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep izdal na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude