Jedro

Ker postane pravnomočen le izrek sodbe, ne zadošča, da je o celotni vsebini zahtevkov mogoče zgolj posredno sklepati iz obrazložitve sodbe. Zaradi prepovedi sojenja o isti stvari mora biti izrek sodbe, upoštevaje objektivne meje pravnomočnosti, tudi v zavrnilnem delu določno opredeljen, sicer ni jasno, o čem je sodišče sploh odločalo in v kakšnem obsegu je bil zahtevek zavrnjen.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo: štirisobno stanovanje št. A.II.05-11 s shrambo, garažo in parkirnim mestom v kleti garažnega objekta, vse na parc. št. 1251/12, vl. št. 4135/24, k.o. V., osebni avtomobil VW z reg. št. ..., računalnik, fotoaparat, kamera, pralni stroj, miza v kuhinji, luč v kuhinji, omara v delovni sobi, regal v dnevni sobi, kavč v dnevni sobi, vlažilec, blago za stole v dnevni sobi, senčilo za luč, zavesa v otroški sobi, omare v kopalnici, električna ščetka za zobe, lesene žaluzije, tri blazine in WMF noži. Razsodilo je, da znaša tožnikov delež na stanovanju s shrambo, garažo in parkirnim mestom 37,15 %, toženkin pa 63,85 %, nadalje, da znaša tožnikov delež na avtomobilu 75 % in toženkin 25 %, medtem ko sta deleža pravdnih strank na ostalih premičninah enaka. Toženki je naložilo, da mora tožniku izročiti listino za vpis njegove lastninske pravice na nepremičnini, ker jo bo sicer nadomestila sodba. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki iz naslova polovice denarnih prihrankov izplačati znesek 6.592,67 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, z zamudnimi obrestmi. Kar sta zahtevali pravdni stranki v tožbi oziroma nasprotni tožbi več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Sklenilo je še, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

2. Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili. Uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, toženka pa prvenstveno takšno spremembo sodbe, da bo njenemu zahtevku iz nasprotne tožbe v celoti ugodeno; podrejeno tudi toženka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v zavrnilnem in stroškovnem delu.

3. Tožnik očita izpodbijani sodbi, da nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč ni zavzelo stališča do tožnikovega prispevka k skrbi za dom in otroka ter ga primerjalo s toženkinim. Protislovna je ugotovitev, da tožnik ni navedel pasive skupnega premoženja. Tožnik je že v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 25.3.2008 pojasnil, kolikšne so njegove obveznosti iz naslova vračila kredita ter plačila socialnih prispevkov in dohodnine. Vse navedene zneske je tudi podkrepil z dokazi, sicer pa ta dejstva med strankama sploh niso sporna. Poleg tega sodišče različno obravnava posamezne dele skupnega premoženja; pri ugotavljanju deležev na nepremičnini ni upoštevalo obveznosti vračila kredita, pri ugotavljanju denarnih prihrankov pa je odštelo predpisane obveznosti do države. Deleže na nepremičnini bi moralo izraziti v obliki ulomka in ne v odstotkih; takšna sodba ne more biti podlaga za vknjižbo, saj je njen izrek neizvršljiv. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik nikoli ni bil zaposlen pri T. H., d.o.o., ampak kot samostojni podjetnik, sicer ne bi imel možnosti odloga plačila davkov in prispevkov. Ugotovljeni znesek prihrankov je napačen, ker je od denarnih sredstev na bančnem računu poleg socialnih dajatev treba odšteti tudi dohodnino. Končno je bil tožnikov zaslužek štiri krat večji od toženkinega. Kljub temu je sodišče ocenilo, da sta bila njuna prispevka k pridobitvi skupnega premoženja enaka. To pomeni, da je bil toženkin nematerialni prispevek enak desetkratniku povprečne slovenske plače, kar je nesprejemljivo.

4. Toženka v svoji pritožbi vztraja, da je bil njen nasprotni tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Sodišče se ni opredelilo do njene trditve, da je ekonomska skupnost pravdnih strank obstajala že pred sklenitvijo njune zakonske zveze, in sicer od junija 2002, ko je zanosila. V skupno premoženje pravdnih strank zato sodi tudi 10.000,00 EUR, kar je polovica zneska, ki ga je tožnik izplačal svoji teti E. J. za solastninski delež na hiši na K., katere lastnik je zdaj sam. Ta sredstva so bila enako kot sredstva na tožnikovih računih pri bankah zaslužena z delom v času ekonomske skupnosti pravdnih strank. Sodišče je od ugotovljenega zneska na tožnikovih računih odštelo neporavnane obveznosti v višini 18.971,14 EUR, čeprav ni gotovo, da jih je tožnik pristojnim davčnim in pokojninskim organom sploh plačal. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Toženka ni povzročila tožbe, saj je ves čas vztrajala, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka; glede nepremičnine, ki je bistveni del tega premoženja, pa je v pravdi tudi uspela. Tožnik bi ji zato moral povrniti vse stroške postopka.

5. Nobena od strank na pritožbo nasprotnika ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je po skupnem obravnavanju tožnikove tožbe in toženkine nasprotne tožbe z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevkih obeh pravdnih strank in jima delno ugodilo, vendar iz izreka sodbe ni razvidno, kakšna je bila celotna vsebina njunih zahtevkov. O tem je zgolj posredno mogoče sklepati iz obrazložitve sodbe, kar pa ne zadošča. Pravnomočen namreč postane le izrek sodbe. Zaradi prepovedi sojenja o isti stvari mora biti izrek sodbe, upoštevaje objektivne meje pravnomočnosti, tudi v zavrnilnem delu določno opredeljen, sicer ni jasno, o čem je sodišče sploh odločalo in v kakšnem obsegu je bil zahtevek zavrnjen. Sodišče prve stopnje navedene zahteve ni upoštevalo. V 5. točki izreka izpodbijane sodbe je zapisalo le, da je zavrnilo, kar sta pravdni stranki zahtevali v tožbi oziroma nasprotni tožbi „več ali drugače“. Zaradi opisane pomanjkljivosti je izrek nerazumljiv, preizkus sodbe pa ni mogoč. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08), na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

8. Ugotovljene kršitve glede na njeno naravo v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato obema pritožbama ugodilo in na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izrek svoje odločitve oblikovati tako, da bo jasen in razumljiv, tako v ugodilnem kot v zavrnilnem delu.

9. Pritožbene trditve pravdnih strank po navedenem za odločitev o pritožbah niso bile relevantne in zato nanje ni treba odgovarjati. Zaradi poenostavitve nadaljnjega postopka pa ni odveč opozorilo, da bo treba tožnika najprej pozvati, naj ustrezno oblikuje svoj tožbeni zahtevek. Takšen tožbeni predlog, kot ga je podal v pripravljalnem spisu z dne 22.4.2008 (redna št. 34), namreč res ne dopušča vsebinskega obravnavanja, ker ni dovolj določno opredeljen, kar velja tako za premičnine kot za „aktivo in pasivo v skladu s prilogo A“. Takšnega zahtevka sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti, ampak bi moralo tožniku omogočiti njegovo popravo oziroma dopolnitev po pravilih, ki v skladu s 108. členom ZPP veljajo za nerazumljive in nepopolne vloge. Skupne premičnine bi morale biti v tožbenem predlogu ustrezno individualizirane, sicer sodba ne bo izvršljiva. Prav tako bi moral biti v tožbenem predlogu naveden konkreten znesek skupnih prihrankov in morebitnih skupnih dolgov pravdnih strank. Predvsem pa bo moralo sodišče v ponovljenem postopku upoštevati, da je skupno premoženje zakoncev nedeljiv materialnopravni pojem, kar pomeni, da ga je treba pri ugotavljanju njegovega obsega in deležev zakoncev na njem obravnavati enotno in celovito. Delež se zato ne ugotavlja na posamezni stvari, ki spada v skupno premoženje, temveč na skupnem premoženju kot celoti. Potemtakem deleža zakoncev na posameznih predmetih skupnega premoženja ne moreta biti različna. Zmotno je sicer tožnikovo pritožbeno stališče, da gre pri ugotavljanju deležev za golo računsko operacijo. Res pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku skrbneje ovrednotiti nematerialni prispevek pravdnih strank k pridobitvi njunega skupnega premoženja ter v zvezi s tem bolj kritično oceniti njune trditve o udeležbi pri varstvu in vzgoji otrok, opravljanju domačih del ter skrbi za ohranitev in povečanje skupnega premoženja. Končno naj sodišče upošteva, da zakonca pridobita lastninsko pravico na skupnem premoženju izvirno in po samem zakonu, zato bo podlaga za tožnikovo vknjižbo na sporni nepremičnini pravnomočna sodba, torej je njegov zahtevek za izstavitev posebne listine za vknjižbo ne samo odveč, ampak tudi brez pravne podlage.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP posledica razveljavitve sodbe. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde, zato bo tudi o teh stroških odločalo sodišče prve stopnje.