Jedro

V okviru kolektivnega delovnega spora, katerega primarni zahtevek se nanaša na razvezo posameznih določb kolektivnih pogodb, bi bil zahtevek izpolnjen le v primeru, če bi vsi nasprotni udeleženci pristali na razvezo. Ker tega niso storili (ampak so le nekateri s predlagateljico sklenili aneks k kolektivni pogodbi), je predlagateljica, ki je predlog umaknila, dolžna nasprotnim udeležencem povrniti stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Predlagateljica in nasprotni udeleženci sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zaradi umika predloga (I. točka izreka) ter odločilo, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu pod zap. št. 2 Sindikat D., plačati stroške postopka v višini 1.824,00 EUR, vsem drugim nasprotnim udeležencem pa vsakemu po 1/19 istega zneska, kar znaša 96,00 EUR za vsakega, vse v 15 dneh od prejema sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sklepa).

Zoper odločitev o stroških v navedenem sklepu se pritožuje predlagateljica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni in odloči, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. V pritožbi navaja, da je predlagateljica v predmetni zadevi zahtevala razvezo kolektivnih pogodb na podlagi 112. člena Obligacijskega zakonika, saj je ugotovila, da so po sklenitvi Aneksa št. 2 h KPJS nastale okoliščine, ki ji otežujejo izpolnitev obveznosti iz navedenega aneksa glede izplačila tretje in četrte četrtine za odpravo nesorazmerij v osnovnih plačah ter poračuna v primeru premika rokov, določenih v Aneksu št. 2 in zaradi intenzitete vpliva teh spremenjenih okoliščin pogodba ne ustreza pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi, spremenjenih okoliščin pa predlagateljica ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe (Aneksa št. 2) in se jim ni mogla izogniti ali odkloniti njihovih posledic, te okoliščine pa so nastale pred datumom izplačil za odpravo tretje in četrte četrtine (ta izplačila naj bi upravičenci prejeli pri izplačilu plače za oktober 2010 oz. oktober 2011). V času, ko so potekala pogajanja, je bilo predvideno, da se časovna dinamika na novo uredi z Aneksom št. 4 h KPJS in Dogovorom o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012, kar se je nazadnje tudi zgodilo. OZ v 4. odstavku 112. člena določa, da se pogodba ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo, navedena akta pa predstavljata prav takšno spremembo pogodbenih pogojev. Prišlo je do situacije, ko je druga stranka ponudila oz. privolila na spremenjene pogoje, ker je pristala na spremembo otežene obveznosti, dogovorjene v 50. členu KPJS oz. v Aneksih št. 1 in 2 glede izplačila tretje in četrte četrtine odprave nesorazmerij ter poračuna v primeru zakonske odložitve rokov, saj je bilo to na novo urejeno z Aneksom št. 4 in navedenim dogovorom. Predlagateljica je predlog umaknila 9. 11. 2010, to je takoj po objavi spremenjenih pogodbenih določb v Uradnem listu RS in hkrati z uveljavitvijo navedenih aktov, zato meni, da je njeno ravnanje treba šteti smiselno oz. vsebinsko ustrezno 158. členu ZPP. Tožbo (predlog) je umaknila takoj, ko je tožena stranka (nasprotni udeleženci) izpolnila zahtevek, to je privolila v pravično spremembo ustreznih pogodbenih pogojev iz 4. odstavka 112. člena OZ, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do zavrnitve zahtevka. Zato predlagateljica meni, da ni dolžna povrniti stroškov postopka nasprotnim udeležencem. Prvostopenjsko sodišče tudi ni obrazložilo svoje odločitve, da sklenitev Aneksa št. 4 h KPJS in dogovora ne pomeni izpolnitve zahtevka v smislu vloženega predloga, poleg tega pa tudi ne, zakaj je, glede na to, da je nagrada po tar. št. 3420 ZOdvT določena v razponu, priznalo najvišji možni znesek.

V odgovorih na pritožbo nasprotni udeleženci navajajo, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pravilna in predlagajo zavrnitev pritožbe. Pojasnjujejo, da navedbe predlagateljice, da naj bi predlog za razvezo kolektivnih pogodb umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek, ne držijo. Ni jasno, kako naj bi nasprotne udeleženke zahtevek za razvezo kolektivnih pogodb sploh lahko izpolnile. Predlagateljica je 5. 11. 2010 z nekaterimi sindikati sicer res sklenila Aneks h Kolektivni pogodbi za javni sektor, vendar je sklenitev takšnega aneksa nezakonita in protiustavna iz več razlogov, na kar je opozoril tudi prof. dr. Rajko Pirnat, dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Dejstvo je, da je povišanje plač oz. izplačilo tretje četrtine za odpravo plačnih nesorazmerij nastopilo 1. 10. 2010 in z aneksom h kolektivni pogodbi nikakor ni mogoče retroaktivno urejati plač za pretekli mesec. Aneks z dne 5. 11. 2010 pa je nezakonit in v nasprotju z ustavnim načelom pravne države tudi zato, ker je sklenjen z drugačnim kvorumom za njegovo veljavnost kot je bila sklenjena KPJS. Poleg tega je treba upoštevati, da aneksa ni mogoče skleniti k odpovedani kolektivni pogodbi (Sklep Vlade RS o odpovedi KPJS je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 83/2010 22. 10. 2010).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo pravilno in v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme glede obveznosti povračila stroškov nasprotnih strank v primeru umika tožbe, določene v 1. odstavku 158. člena ZPP, za kar se zavzema predlagateljica v pritožbi. Po tej določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V okviru kolektivnega delovnega spora, katerega predmet je primarni zahtevek za razvezo posameznih določb kolektivnih pogodb, to je Kolektivne pogodbe za javni sektor, aneksov št. 1 in št. 2 h KPJS ter tarifnih delov v panožnih kolektivnih pogodbah ter podredni zahtevek za razvezo vseh kolektivnih pogodb, ki veljajo za področja javnega sektorja v celoti, to je KPJS in panožnih kolektivnih pogodb in aneksov k PKP, navedenih v predlogu (z dnem 30. 9. 2010), bi bil zahtevek lahko izpolnjen le v primeru, če bi vsi nasprotni udeleženci pristali na razvezo kolektivne pogodbe bodisi po primarnem bodisi po podrednem zahtevku. V obravnavanem primeru se to ni zgodilo, zlasti pa ni mogoče šteti za izpolnitev zahtevka dejstva, da je potem, ko je predlagateljica že objavila sklep o odstopu od KPJS (22. 10. 2010), prišlo do sklenitve Aneksa št. 4 h KPJS in Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012. Pritožbeno sodišče se pri tem ne spušča v presojo zakonitosti in ustavnosti navedenega aneksa, njegove veljavnosti in postopka, po katerem je bil sprejet (sprememba kvoruma), na kar opozarjajo nasprotni udeleženci v odgovoru na pritožbo, saj za odločitev o pritožbi v tej zadevi to ni potrebno, ker ne gre za vprašanja, ki bi bila v okviru tega kolektivnega delovnega spora, ki se je zaključil z umikom predloga, odločilnega pomena. Dejstvo pa je, da je že iz samega Aneksa št. 4 (Ur. l., št. 89/2010) razvidno, da ga niso podpisali vsi nasprotni udeleženci, ki so stranke v obravnavanem kolektivnem delovnem sporu, ampak le nekateri od njih, zato že iz tega razloga ni mogoče šteti, da so nasprotni udeleženci zahtevek izpolnili. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je predlagateljica dolžna nasprotnim udeležencem povrniti stroške postopka, v skladu s citirano določbo 158. člena ZPP.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje brez posebne obrazložitve nepravilno priznalo nasprotnim udeležencem nagrado po tarifni št. 3420 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008 - ZOdvT) v najvišjem možnem znesku. Po tar. št. 3420 ZOdvT je nagrada za postopek na prvi stopnji v kolektivnih delovnih sporih res določena v razponu med 500 do 1500 EUR. S presojo sodišča prve stopnje, da gre za kolektivni spor, ki je glede na dejanska in pravna vprašanja, ki so predmet obravnave, zelo zahteven, pa pritožbeno sodišče soglaša, saj to potrjujejo podatki v spisu (vsebina predloga, odgovorov, obsežnost prilog …). Ne nazadnje je pri tem potrebno upoštevati, da je tudi predlagateljica sama očitno menila, da gre za zahtevno zadevo, saj sicer v stroškovniku ob vložitvi predloga ne bi priglasila nagrade za postopek in narok v najvišjem možnem znesku. Zato so njene pritožbene navedbe s tem v zvezi nelogične.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP.

Predlagateljica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi stroške obeh odgovorov na protožbo krijejo nasprotni udeleženci sami, saj odgovora nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi.